Milan Pahor: “Italijanska država mora priznati, da je storila zločin nad svojimi državljani”

Človeški spomin je krhek in nezanesljiv. Tak pajčevinast je posameznikov, še bolj pa skupinski spomin. Da bi ga ohranili, ga je potrebno vedno znova obnavljati. Za ohranjanje spomina na ustrelitev štirih bazoviških junakov Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča skrbi Odbor za proslavo bazoviških junakov z organizacijo vsakoletne spominske svečanosti pred spomenikom v Bazovici. Letošnja sovpada z 80. obletnico ustrelitve junakov in 90. obletnico požiga Narodnega doma v Trstu. O tem smo se pogovarjali s predsednikom odbora in ravnateljem Narodne in študijske knjižnice v Trstu Milanom Pahorjem.

Spomenik bazoviškim junakom na pokopališču pri Sv. Ani v Trstu. Tu so bili pokopani. Foto: Davorin Križmančič/Fotokroma
Spomenik bazoviškim junakom na pokopališču pri Sv. Ani v Trstu. Tu so bili pokopani. Foto: Davorin Križmančič/Fotokroma

> Koliko časa ste že predsednik Odbora za proslavo bazoviških junakov?

“13 let predsednik, član pa od leta 1978. Nasledil sem Filiberta Benedetiča. V tem obdobju je odbor dobil streho nad glavo - Narodno in študijsko knjižnico (NŠK) v Trstu.”

> Zakaj prav NŠK?

“Da bi bolj poudarili narodni in kulturni element prireditve. Pred političnim. Nismo hoteli, da bi slovesnost izzvenela kot politična prireditev, ampak predvsem kot narodna in kulturna.”

> Kako je odbor sestavljen?

“Trije so člani prejšnjega odbora, tri člane imenuje upravni odbor Narodne in študijske knjižnice, tri bazoviška skupnost, po enega člana pa imata krovni organizacij Slovencev v Italiji, SKGZ in SSO. Dogovorili smo se, da ne bomo vključevali političnih strank, saj nikoli ne veš, katere vključiti in po kakšnem ključu. Tudi število govornikov na proslavi smo zmanjšali na dva. Torej: pozdrav, nastop dveh govornikov, polaganje vencev in kulturni program. Zmeraj je ostalo v teh mejah. Zlasti pa smo vedno pazili na to, da ohranimo pluralizem.”

> Se je v vseh teh letih odnos do proslave spremenil?

“Se je. V pozitivno smer. Po tej poti nadaljujemo, ker smo prepričani o njeni pravilnosti. Imamo odziv, in to je pomembno. Spomin na štiri ustreljene junake se ne reducira samo na eno proslavo določenega dne na začetku septembra, ob določeni uri. Prireditev je cel niz, in vrstijo se ves teden. V pripravo se vključi mnogo društev, organizacij in skupnosti. V tem sta pluralnost prireditve in njena večplastnost. Vanjo se vključijo starejši in mlajši. Ne bi nadaljevali po tej poti, če ne bi bilo odziva. Udeležba na proslavi se je zadnja leta povečala. Pred leti je na prireditev prihajalo od 200 do 300 ljudi, zdaj pa jih pride že okrog 1500. Postala je ena najbolj množičnih rednih prireditev pri nas. Ljudje nanjo ne pridejo na ukaz, ampak prostovoljno, iz prepričanja.”

> V Bazovico prihajajo množično tudi iz Slovenije ...

“Tudi. Prebili smo led, ki je vklepal odnose s Slovenijo ...”

> Led? Ste imeli probleme s Slovenijo?

“Imeli. V Sloveniji so prireditvi v Bazovici sledili od daleč. Svetle izjeme, torej tisti, ki so v Bazovico redno prihajali, so bili borčevska organizacija, društvo Tigr in mnogi zavedni, srčni posamezniki. Govorim o ledu, ki je obstajal v odnosih z uradnimi oblastmi. Ta led smo hoteli prebiti tudi na uradni ravni. Od leta 1945 namreč ni bilo na bazoviški prireditvi nobenega predsednika slovenske vlade ali ministra.”

> Koliko časa pa je trajala ta odsotnost slovenske države?

“Prvi predsednik slovenske vlade, ki je prišel v Bazovico, je bil Andrej Bajuk leta 2000.”

> Torej na slovesnost ob 70. obletnici?

“Ne, ni se udeležil osrednje proslave ...”

> Marveč? So bili kakšni pomisleki?

“Ne, pravzaprav ne. Nekdo je predsednika vlade opozoril, da bi bilo dobro, če bi se udeležil slovesnosti. In je prišel skupaj s tedanjim obrambnim ministrom Janezom Janšo. Vendar do obiska ni prišlo na dan proslave, niti točno na obletnico ustrelitve junakov, temveč nekje vmes. Tako smo morali v Bazovici na vrat na nos organizirati srečanje manjšine z njim. Bajuk je odšel k spomeniku in se poklonil spominu. Tedaj se je ob spomeniku zbralo okrog 50 ljudi, skupaj s skavti, in to je bilo vse. In potem je vse spet potihnilo. Zato sem vzel pobudo v roke in v imenu odbora izrazil željo, da bi bila Slovenija na proslavi prisotna vsaj na ministrski ravni. Želja se je uresničila. Naslednjič se je proslave udeležil Ivo Vajgl, tedanji zunanji minister, potem se je slovesnosti dvakrat udeležil obrambni minister Erjavec, pa Dimitrij Rupel. V glavnem se je slovesnosti udeležil obrambni ali zunanji minister. To seveda ni bila naša, temveč slovenska vladna izbira. No, kasneje smo si izborili vsaj to, da sami predlagamo gosta iz Slovenije. Vsaj to. Tako smo se tudi mi osamosvojili. Poskušamo kombinirati na različne načine. Ko se odbor odloči, kakšno bo sporočilo proslave, na tej osnovi tudi določimo kandidate za govornike.”

> S Slovenijo ste prebili led. Kaj pa z Italijo?

“Tudi to fronto smo prebili. Italijanski govornik je bil na proslavi zmeraj prisoten, vendar je bil ali iz borčevske organizacije italijanskih partizanov ANPI ali pa iz vrst komunistov ali socialistov. Torej levica.”

> Se predstavniki italijanskih institucij niso nikoli udeležili proslave. Predstavniki države, dežele, tržaške občine?

“Ne, nikoli.”

> Niti tržaški župan Dipiazza?

“On prihaja, vendar 1. novembra, na dan mrtvih. Tedaj naredi obhod po vseh obeležjih v občini, od bazoviške fojbe do Rižarne.”

> Na proslavo v Bazovici pa nikoli ne pride?

“Nikoli, čeprav ga redno vabimo.”

> Ni prišel niti Riccardo Illy, ko je bil župan?

“Illyja nismo nikoli povabili ...”

> Ga niste povabili?

“Ne.”

> Zakaj?

“Veliko smo razmišljali o tem, ali naj ga povabimo ali ne. Pri pripravi proslave smo vedno zelo diskretni, pa vendar se lahko marsikaj izve. Če bi se, denimo, izvedelo, da smo Illyja povabili in da je vabilo zavrnil, bi bil velik škandal. Posredno bi povzročili veliko škodo levosredinski koaliciji, s tem pa tudi manjšini. In sklenili smo, da ga ne bomo vabili, če ne bomo stoodstotno prepričani, da bo prišel.”

> V čem je torej problem? Ker so bazoviške žrtve za Slovence junaki, za Italijane pa navadni teroristi?

“Tudi, a ne samo to. Gre za to, da mora italijanska država priznati, da je storila zločin nad svojimi državljani. Isto velja za požig Narodnega doma v Trstu.”

> V italijanski javnosti je razširjeno prepričanje, da je šlo za dva iredentizma, ki sta se spopadala, italijanskega in slovenskega ...

“Ne, Italijani pravzaprav nočejo bazoviških junakov enačiti z njihovimi heroji iredentizma, na primer z Oberdanom ali s Filzijem, čeprav so sami v obtožnici na prvem tržaškem procesu zapisali, da gre za 'jugoslovanske iredentiste', ker da želijo Julijsko krajino odcepiti od italijanskega telesa in jo priključiti Jugoslaviji. Kljub takemu zelo razširjenemu negativnemu prepričanju pa so doslej italijanski govorci na proslavi bazoviške junake vendarle primerno umestili v antifašistično gibanje. Ne smemo pozabiti, da so slovenski in italijanski zgodovinarji skupaj napisali poročilo o italijansko-slovenskih odnosih med 1860 in 1956. V njem so soglasno zapisali, da je bilo nad slovanskim prebivalstvom storjeno nasilje.”

> Vendar pa gre zmeraj za nerazjasnjen odnos do fašizma ...

“Točno to. Veliko se govori o spravi, toda kje bi bile točke sprave? Narodni dom v Trstu, nekdanji taborišči Gonars in Rižarna pri Sv. Soboti. Za razliko od vseh teh krajev spomina pa Bazovica govori o neposredni krivdi, o zločinu italijanskih fašističnih oblasti. Tu ni več nobenega opravičila, nobenega sklicevanja ne na vojno, ne na nemški nacizem. Zato zadrega ob Bazovici.”

> Torej mora o fašizmu in njegovih zločinih ob vzhodni italijanski meji vladati molk?

“V Italiji imajo izkrivljen odnos do fašizma, saj vojnim zločincem niso nikoli sodili. ZDA so se namreč bale, da bi sojenje vojnim zločincem destabiliziralo Italijo in odprlo pot komunistom. Zato so fašizem v Italiji pometli pod preprogo in se z njim niso ukvarjali.”

> Zato danes prihaja celo do rehabilitacije fašizma ...

“Ja, seveda. Noben partizanski spomenik v Italiji ni problematičen, saj dokazuje, da je Italija imela svoje odporniško gibanje, torej je vendarle bila 'na pravi strani'. Problematična pa ostaja Bazovica, saj je zunaj tega konteksta. Italijanska družba mora priznati, da je bil v Bazovici storjen zločin. Ko se bo to rešilo, bo tudi pred bazoviško obeležje prišla uradna italijanska delegacija.”

> Torej tudi letos ne bo italijanskih uradnih predstavnikov?

“Iz dežele Furlanije-Julijske krajine ne bo nobenega, iz Tržaške občine prav tako. Verjetno bo prisotna samo tržaška pokrajina, ker je v rokah leve sredine. Prišli pa bodo izvoljeni Slovenci, naši župani, župani občin čez mejo in delegacija Republike Slovenije. To seveda ni malo, vendar ni dovolj. Krog še ni sklenjen. Dobro je, da smo razbili pregrado do slovenske države in italijanske javnosti. Zunaj ostajajo še italijanske institucije.”

> Ampak zanimivo, da je samo nekaj sto metrov stran od spomenika bazoviškim junakom bazoviška fojba, ki jo je italijanska država razglasila za spomenik nacionalnega pomena ...

“Večkrat smo dejali, da nimamo nič proti temu, če bi spomenik bazoviškim junakom postal spomenik nacionalnega pomena. Nasprotno! Zahtevati bi morali to priznanje.”

> S tem bi italijanska država priznala svoj zločin ...

“In bi s tem prevzela tudi finančne obveznosti za vzdrževanje spomenika.”

> Priznala bi, da so se bazoviški junaki borili proti fašističnemu režimu ...

“Kot vsi demokratični Italijani. Vendar pa trenutno še ne pričakujem tega koraka. A ga bodo vendarle morali narediti.”

> Mar jih ovira dejstvo, da so bili bazoviški junaki Slovani in da so se borili za Jugoslavijo ...

“Zelo všeč mi je bil govor zgodovinarja Giovannija Miccolija, v katerem je povedal, kako je naredil dolgo pot od mladega italijanskega nacionalista do zrelega profesorja, ki je v razponu 30 let zavzel diametralno različno stališče do Bazovice. Takšno pot odpiranja je prepotoval tudi drugi italijanski zgodovinar, ki je govoril na proslavi, Galliano Fogar. Prav zaradi tega, zaradi tega odpiranja, so italijanski govorci na proslavi zelo pomembni. Veliko nam pove tudi to, kdo vse se je doslej udeležil proslave. Začelo se je s partizani leta 1945 - proslava je tedaj bila vseprimorska, vseslovenska manifestacija. Udeležilo se je je 80.000 ljudi, bil je velik poklon bazoviškim junakom. Proslava je trajala od devetih zjutraj do šestih zvečer. Leta 1948 pa je zaradi resolucije informbiroja razpadla enotnost na levici. Proslavo je poslej pri življenju ohranjal predvsem projugoslovanski, protitovski del levice in Slovencev. Vsi drugi, od kominformistov do Slovenske skupnosti, pa so brez uspeha poskušali organizirati alternativne spominske svečanosti. Nit proslave je vedno ostala projugoslovanska, titovska. Desnica pa je Bazovico odklanjala. Šele Filibert Benedetič je končno dosegel enotnost, to, da so na proslavi zastopani vsi.”

> Je antifašizem še živ? Tudi med mladimi?

“Kdor pride na proslavo, se lahko prepriča, koliko mladih je na njej. Ne samo taborniki in skavti, ki so aktivno vključeni v prireditev, pridejo tudi pohodniki, športniki in drugi. Smo eni redkih, ki imamo na prireditvi udeležence vseh starosti. Bazovica je postala naša stalnica, osrednji kraj povezovanja in spomina.”

ROBERT ŠKRLJ


Najbolj brano