Maja Lupša: Ti otroci bodo tu tudi po referendumu!

Ko je Ano nedavno videl neki gospod, mi je dejal: To pa je srečen otrok! To, prosim, zapišite: naša Ana je srečen otrok! podčrta Maja Lupša tik pred odhodom iz kavarne, kjer smo se skoraj dve uri pogovarjali o njeni srečni, drugačni družini.

 Foto: Maja Pertič Gombač
Foto: Maja Pertič Gombač

O njenem sinu, o zetu in o njuni hčerki Ani, ki jima jo je v Ameriki rodila nadomestna mati.

Upokojena novinarka je bila lani nominirana za Slovenko leta, saj s svojim zgledom vliva upanje, da bodo tudi drugi starši lažje razumeli svoje istospolno usmerjene otroke. S slednjimi, poudarja Maja Lupša, ni namreč prav nič narobe.

> Tudi vi ste ob spoznanju resnice o svojem sinu jokali, mar ne?

“Ja, res je. Zdaj velikokrat premišljam, zakaj tako osupnemo ob tej novici. Kaj je tako groznega, če je sin gej ali pa hči lezbijka? Nimam odgovora. Mislim pa, da je za večino staršev ta novica vsaj presenetljiva, če že ne šokantna. Upam, da nam naši otroci ne zamerijo. Moramo se najprej usesti, se zjokati ob vprašanju, kaj bo pa zdaj. To je prvi šok.”

> Vam je sam povedal?

“Ja. Bilo je med božičem in silvestrovim leta 1996, ki je bilo zame slabo leto. Bila sva sama doma. Gledala sva film, ki sva ga sklenila s skupnim komentarjem: vsak ima kak problem. In jaz sem začudeno vprašala: kaj, a ti tudi? Matjaž je bil namreč popoln otrok. Ni me kakorkoli obremenjeval, bil je stoodstotni odličnjak, skratka, življenje z njim je bilo in je še naprej zelo prijetno. In ko mi je dejal, da ima tudi on problem, se mi je kar zdelo, da vem, za kakšno težavo gre. Torej je tudi on dejstvo, da je gej, dojel kot problem, čeprav ne živi tako, kot da bi to bil.”

>Ste kdaj prej posumili?

“Ne, sploh ne. V vseh pogledih je popolnoma običajen fant. Mogoče sem bila presenečena, ker v moji okolici ni bilo nikogar s to izkušnjo, ali pa zaradi grozotne stigme, ki se drži homoseksualnosti, nisem vedela zanj. Zdi se mi zelo nenavadno, da ljudje lažje sprejmejo morilca, psihopata …”

>Alkoholika?

“Ja, pa brezdelneža, nasilneža in ne vem še kaj vse. Tudi zdaj, ko nekateri vročično nasprotujejo ureditvi pravic enakospolno usmerjenih, še nisem slišala, da bi civilna iniciativa za pravice otrok nasprotovala dejstvu, da imajo lahko otroke psihopati, morilci, sadisti, nasilneži. Ne, ti se jim zdijo primerni starši. Medtem ko se jim zdi manjšina, ki ji je večina dolgo stala s čevljem na glavi, le zaradi svoje spolne orientacije neprimerna. To me preseneča.”

Kaj jemlje nasprotnikom družinskega zakonika širša definicija družine, ki bi zaobjela samske ljudi z otroki, stare starše z otroki, istospolne partnerje, ki živijo z lastnimi ali posvojenimi otroki?

>Dejali ste, da ne veste, zakaj starše tako prizadene homoseksualnost otrok. Najbrž večino skrbi, da ne bodo mogli imeti svojih otrok. In nekateri nasprotniki enakospolnih družin jim očitajo prav to, da želijo do njih priti.

“Ljudje, ki bi na vsak način radi preprečili, da bi geji in lezbijke prišli do otrok, ne razumejo, da jih mnogi že imajo. Da ne bodo preprečili prav ničesar. Oni se ne borijo proti hipotetičnim otrokom ali hipotetičnim skupnostim. Te skupnosti so. Ti otroci so. Oni onemogočajo že obstoječe ljudi. Ne vem, ali se zavedajo, da s svojo borbo za domnevno dobrobit otrok, ogrožajo otroke, ki že živijo v drugačnih družinah. Želijo pa preprečiti tudi nam, staršem homoseksualcev, da bi postali babice in dedki. S kakšno pravico? Recimo, da so prepričani o naši krivdi. Ko izveš, da je tvoj otrok gej, pomisliš tudi na to. Ta kultura je taka, da predvsem mamam pripisuje krivdo za vse, kar je narobe z otroki. Odločili smo se, da je homoseksualnost narobe. In tu je napačna predpostavka. Zakaj je narobe? On je pač tak. Včasih je veljalo za napačno, če se je ženska javno udejstvovala ali če je temnopolti nakupoval v isti trgovini kot belec ali stopil na isti avtobus kot belci. Ali je bilo to od boga dano? Tako kot zdaj trdijo, da je od boga samo tradicionalna družina? Oni imajo neposredno zvezo z bogom in zato vedo, da je istospolna družina napačna. Če je to narobe, kot trdi danes glasna večina, se seveda vsi starši takih otrok vprašajo: ali sem jaz kriv? Stigma otroka je delno tudi stigma starša. Po tej logiki bi se lahko vprašala, ali je moj sin gej, ker sem se ločila od očeta. To povzroča slabe občutke.”

>Kritiki vedo, da je homoseksualnost naravna. Da se je ne da po Cukjatijevo zdraviti. A argument “naravnosti” uporabljajo, ko trdijo, da istospolni partnerji ne morejo priti do otrok po naravni poti.

“Tudi za neplodne pare velja, da ne morejo priti do otroka po naravni poti. In uradna doktrina katoliške cerkve še vedno prepoveduje kakršnokoli pomoč pri oploditvi. Družba se spreminja. Nekaj, kar je bilo pred stotimi leti naravno, morda danes ni več. Kaj je naravno, danes opredeljuje sociologija. Včasih je bilo naravno, da so nekatere mame otroke zavrgle. Francoske aristokratinje so jih poslale na deželo, k dojiljam. Potem se je dolgo zdelo zelo naravno, da ima mama rada svojega otroka. Ene pa jih pač niso imele. Kaj je naravno? Kot sem dejala, nekoč se je zdelo zoper naravo, da bi ženska imela javno funkcijo, delala ali bila celo profesorica. Danes pa se nam ne zdi več tako. Ne more biti zoper naravo, da imajo geji in lezbijke otroke, ker jih imajo. Saj so plodni. Argument narave tu ne zdrži.”

>Kako ste sprejeli odločitev sina in njegovega moža, da si želita otroka?

“Z navdušenjem. Jokala sem zaradi šoka samo pred petnajstimi leti, potem nikoli več. Bila sem srečna.”

>Ste dvakrat nona po hčerini strani in enkrat po sinovi. Je kakšna razlika?

“Ne, ne vem, zakaj bi bila. Razlika je v tem, da sta pri hčeri dva fantka, pri sinu pa deklica. Seveda je razlika v življenju teh dveh družin, ampak ne temelji na spolni orientaciji staršev. Gre za razlike, ki so prisotne pri vseh družinah. Morda se kot babica nekoliko bolj silim k Matjaževi, ker nekako velja, da naj bi me, ženske, bolje vedle, kako je treba z otroki, a mislim, da gre predvsem za predsodek. Fanta sta enako kompetentna, a bolj popustljiva. Ana je bolj trmoglava in bolj uveljavlja svojo voljo, kot jo bratranca Samo in Žiga, a lahko gre le za karakterno potezo.”

>Kako je sprejela vašo novo vlogo okolica?

“Od trenutka, ko sem izvedela, da je Tjaž gej, je bila moja strategija to dejstvo povedati vsem, ki jih poznam. V službi so sodelavke sprejele z naklonjenostjo. Novinarski kolega, s katerim sva si bila blizu, me je sicer vprašal, kako sem preživela. In podobno je bilo tudi pred nekaj leti, ko sem bila ob novici, da bom dobila kar dva vnuka, povsem evforična. Novinarji naj bi bili nekoliko širših nazorov, tako da bi bila razočarana, če ne bi bilo tako.”

>Kaj pa odnos širše družbe?

“Ta je nepredvidljiv in presenetljiv. Ko sem denimo srečala svojo zelo dobro znanko Milico Šturm, ženo Lovra Šturma, ki sodi v krog NSi, sem ji povedala in pričakovala hud odziv. Njej pa so se orosile oči in je delala: Kako je pa to lepa zgodba! Ko sem za našo družino povedala mami Tjaževega najboljšega osnovnošolskega prijatelja, ki je verna gospa, je izjavila: No, ena nova moderna družina. Ko sem pa to povedala v enem bežigrajskih vrtcev, ki je bil najbližji njihovemu bodočemu domu - takrat je bila družina še v Ameriki - pa so me naročili na pogovor, češ to pa ni kar tako. Šla sem pač preverit, kako bi v njihovem vrtcu sprejeli malčico, ki ima dva očka. Na pogovoru se njihova svetovalna delavka ni pokazala kakorkoli sovražna, mi je pa dejala, da bi v primeru Aninega sprejetja v ta vrtec povprašali vzgojiteljice, ker bi jo radi zaupali tisti, ki ne bi imela nič proti.”

>Torej je predvidevala, da bi katera utegnila nasprotovati.

“Ja, ni mi bilo vseeno. Ko sem zatem poklicala Viške vrtce in na podlagi te izkušnje vprašala, ali bi jih kaj motilo, mi je nadvse simpatična ravnateljica dejala: Nam je to popolnoma vseeno, za sprejem v vrtec je dovolj, da imata oba starša stalno bivališče v Ljubljani. Danes za našo družinsko posebnost še naprej pripovedujem vsakemu in nekateri za to preprosto nočejo slišati. Kadar rečem: Naša Ana pa ima dva očka, se jim začne zelo muditi. Nikoli me ni bilo sram in me nikoli ne bo. Da bi se izognila raznim šušljanjem, bom vedno takoj povedala, kako je pri nas.”

>Referendum očitno bo.

“Ja, ni se še zgodilo, da bi z ustavnega sodišča pricurljale napačne novice. Referendum bo, mi pa se obnašamo, kot da smo že vrgli puško v koruzo. Fanta sta bila z Ano naključno v cerkvi v Podčetrtku, kjer je ona takoj pobrala pet brošur o tem, da je treba podpisati zahtevo za referendum. Te brošure so se valjale tudi v ljubljanski stolnici in drugih cerkvah. S tako kampanjo, ki jo vodi cerkev, ne bo težko zbrati vseh potrebnih podpisov. Kaj jemlje nasprotnikom družinskega zakonika širša definicija družine, ki bi zaobjela samske ljudi z otroki, stare starše z otroki, istospolne partnerje, ki živijo z lastnimi ali posvojenimi otroki? Ne vidim kakšno svetost jemlje taka definicija ljudem, ki v cerkvah jemljejo letake, da bi se takim družinam zoperstavili? Po drugi strani pa tudi ne razumem, zakaj mislimo, da bo družinski zakonik zanesljivo na referendumu padel. Zakaj pa ne bi šli enkrat glasovat tudi tisti, ki smo za? Zakaj gredo vedno organizirano na volišča tisti, ki so proti nečemu? 15. oktobra, denimo, nas je bilo na globalnih demonstracijah na Kongresnem trgu morda kaka stotnija, ampak ne prav veliko več.”

>Je bilo pa veliko ljudi v mislih z vami.

“V mislih?! Zakaj bi jokali, če bo referendum? Naj ljudje mislijo, da je treba urediti tudi status otrok, ki so tukaj, ki bodo ostali tu tudi, če bo zakon na referendumu zavrnjen. Naj nasprotniki pomislijo, kaj povzročajo otrokom, ki že rastejo v istospolnih družinah s svojimi pismi bralcev, manifestiranjem, mahanjem z baloni! Če zakon ne bo potrjen, se bo kmalu treba ponovno o njem pogovarjati, ti otroci pa bodo že večji in težko bi se izognili bolečinam. Težko je ostati neprizadet. In nemogoče je te otroke popolnoma obvarovati. Novica o referendumu denimo meni zelo greni življenje in tudi Tjaž in njegova družina nista imuna. S čim pa jaz grenim življenje ljudem, ki živijo v tradicionalni družini? S čim jim ga grenim?!”

>Tu se pojavi še en očiten paradoks, zanka: nasprotniki zakona želijo obvarovati otroke pred nestrpnostjo, ki pa jo v veliki meri sami razpihujejo.

“Iz njih veje sovraštvo! Ljudmila Novak je nedavno dejala, da nima nič proti gejem in lezbijkam. Pozna nekatere, ki so prav v redu. Saj to ni dejavnik, zaradi katerega je človek v redu ali ne - v redu. Ali predpostavlja, da sicer geji in lezbijke niso v redu?! So tatovi, kriminalci, nasilneži, morilci? Zakaj je spolna usmerjenost staršev za otrokov razvoj bolj obremenjujoča socialna okoliščina od denimo zasvojenosti z alkoholom, mamili, z delom ali od življenja pod pragom revščine? Zakaj?”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano