petek, 9. september 2011
Đoko Galić, september 2011
Foto: MAJA PERTIČ GOMBAČ
Po nekaj letih sem odšel k drugemu delodajalcu - gazdi, ki ima tudi podjetje v Luki Koper. Ta gazda mi je vedno pravil, da sem eden od dveh najboljših delavcev v firmi. Čeprav sem strojnik, sem delal vse vrste del: vozil sem viličarje, delal različna dela pri razsutem tovoru in drugje.
Po skoraj štirih letih v tem podjetju pa sem se na delovnem mestu poškodoval - imel sem kompliciran zlom roke, dobil sem gips in ostal na bolniški. Čeprav sem imel bolniški dopust predviden za 100 dni, me je po dobrem mesecu gazda poklical in rekel: “Zaključil sem ti delovno knjižico. Pridi čimprej ponjo.” Česa takega res nisem pričakoval: še vedno sem bil v gipsu, poleg tega sem imel potem, ko bi mi sneli gips, predvideno še rehabilitacijo. Gazda mi je v času bolniškega dopusta plačeval tudi veliko manj kot bi moral - dobil sem le 200 evrov na mesec. Poleg tega mi je takrat manjkal le še mesec dni do izteka vizuma. Lahko si predstavljate, kaj pomeni z roko v gipsu iskati novega delodajalca, ki bi ti bil pripravljen dati novo delovno dovoljenje. Ta situacija je bila zelo mučna, a na koncu sem novega delodajalca vseeno našel.
Prejšnji gazda ni bil nepošten le do mene - tudi drugi so imeli velike težave z njim. Tako nas je poklical, naj podpišemo dokumente, da smo dobili regres. Mi smo se že veselili, potem pa smo ugotovili, da je to trik, saj nam regresa nikoli ni izplačal. Bil pa je tudi povsem brezobziren do svojih delavcev. Enega od sodelavcev so med delom stisnile železne cevi: imel je več poškodb po celem telesu, med drugim tudi zlomljeno roko. Prvi dan, ko je prišel iz bolniškega dopusta, mu je gazda naložil najtežje delo tistega dne - prenašanje zelo težkih vreč. Ostali delavci, ki nismo imeli zdravstvenih težav, pa smo dobili lažja dela. Ko se je naslednji dan zgodilo isto, je ta sodelavec gazdo prosil, naj mu naloži kakšno lažje delo, saj ga je roka zelo bolela. On pa mu je le mrtvo hladno odgovoril: “Če lahko delaš - delaj, če pa ne moreš - dobiš knjižico.” Sodelavec je le vzel svoje stvari, zapustil Luko Koper in odprl samostojno podjetje.
Ironija pa je, da je v tistem času Luka Koper podjetje tega gazde nagradila z visoko nagrado. Videl sem fotografije, kako se gazda v dragih oblekah fotografira kot uspešen poslovnež. Temu bi se smejal, če ne bi bilo vse skupaj tragično. Ne le zato, ker se nesramno obnaša do svojih delavcev, ampak tudi zato, ker dela protizakonito. Ta gazda je namreč najprej odprl firmo pod svojim imenom, a jo je zaradi dolgov zaprl. Isto je naredil še dvakrat, s tem, da je najprej odprl firmo na hčerkino ime, potem pa še na sinovo ime. Tako je nekaznovano odpiral in zapiral firme, se pri vseh zadolževal in teh dolgov nikoli poplačal. Vse to ni v Luki nobena posebnost, veliko podizvajalskih podjetij dela na podoben način. Njihovo nezakonito ravnanje pa ni ne nadzorovano ne kaznovano. Posledice najbolj občutimo delavci, saj nas vsak dan prinašajo okoli. Recimo, plačilne liste: čeprav na mesec naredim tudi do 300 ur, mi na plačilno listo za delo zapišejo nižjo plačo, recimo 500 evrov. Vse ostalo, kar mi dolgujejo, pa prikažejo skozi druge postavke. Na primer preko potnih stroškov, čeprav živim le nekaj metrov stran od Luke Koper. Na ta način se znajdejo, saj potni stroški niso obdavčeni. Zaradi tega na banki ne morem zaprositi za kredit, saj glede na svojo plačo nisem kreditno sposoben. A ne smem se pritoževati, ker obstaja veliko podjetij, ki po več mesecev ne plačajo svojih delavcev. Potem te delavce odpustijo, zaposlijo nove delavce, ki jih spet ne plačajo, a nihče jih ne kaznuje - oni še naprej delajo, kar hočejo.
Zgodbe delavcev iz podjetij izvajalcev pristaniških storitev (IPS) objavljamo v sodelovanju z antropologinjama Uršulo Lipovec Čebron in Evo Brajkovič, ki zbirata njihova pričevanja. Tokratno zgodbo je zapisala Uršula.
Kar se dogaja v Luki Koper, je čisti kaos - pravila enostavno ne obstajajo. To se ne kaže le v tem, da so med podizvajalskimi podjetji velike razlike, ampak tudi v tem, da se delodajalci istega podjetja do posameznih delavcev povsem različno obnašajo. Tako nekateri delavci dobijo vsak dan blok za malico, drugi pa ne dobijo niti blokov za malico niti pri plači dodatka za prehrano. Ko sem delal na eni od bark, sem pogosto opazil, da nekateri delavci iz Bolgarije in Romunije niso imeli plačane malice. Delati smo začeli ob 6. uri zjutraj, v času malice smo ostali odšli v menzo, oni pa so čepeli ob barki, dokler se nismo vrnili. Delo smo nadaljevali v drugi izmeni, in tudi takrat niso odšli na malico, le posedli so se v senco in gledali predse. Ko smo se vrnili k barki, so se ti ljudje komaj držali na nogah, saj cel dan niso ničesar jedli, delo pa jih je izčrpalo. Take situacije vidim vsak dan.
Med stavko in po njej smo se večkrat pogovarjali, da nam ni vseeno za Luko Koper. Prepričan sem, da bi se zadeve lahko hitro uredile, če bi bila volja za to. Vem, da opravljamo dela, ki Luki prinašajo profit. Vem tudi, da Luka Koper podizvajalskim podjetjem za naše plače daje vsaj še enkrat več denarja, kot ga mi potem dobimo. Nihče od mojih sodelavcev ne pričakuje kakšnih sanjskih plač, a ni nam vseeno, da zaradi teh podjetij, ki živijo kot paraziti na naših plačah, dobimo veliko manjšo plačo od delavcev, ki so neposredno zaposleni v Luki Koper, čeprav so lahko na istih delovnih mestih kot mi. S tem ne pravim, da so njihove plače previsoke, ampak da so naše prenizke. Mislim, da bi bilo potrebno ta podizvajalska podjetja ukiniti.
Po stavki so ta podjetja odpustila veliko delavcev, ki so stavkali. Obstajajo tudi podjetja, ki niso odpuščala, a to so izjeme. Odpustili so nekatere najboljše, najbolj usposobljene delavce, namesto njih pa so pripeljali nove, ki tega dela ne poznajo in ne zdržijo takega napora. Zaradi tega smo vsi na izgubi: mi težje delamo z ljudmi, ki se ne spoznajo na delo, Luka pa je na izgubi, ker slabše delamo. Vodstvo Luke Koper pravi, da se jih to, kar se dogaja v podizvajalskih podjetjih, ne tiče, a mislim, da bi jih moralo zanimati, saj to vpliva na učinkovitost in kvaliteto dela vseh nas. To, da mnogi delavci po cel dan ne dobijo niti kosa kruha, vpliva na delovni proces vseh nas; enako vpliva to, da nekdo po več mesecev ne dobi plače ali pa je plača tako nizka, da ne more preživeti. Ljudje pa so izčrpani, iztrošeni, razočarani, jezni, zato se dogajajo napake, ki povzročajo škodo. Vodstvo Luke bi moralo zanimati, da se nam že veliko let kršijo pravice. Konec koncev je ravno to vodstvo našim delodajalcem dalo možnost, da imajo tu podjetja: kako lahko potem reče, da vse te kršitve nimajo zveze z njimi?