Koliko let do razumevanja?

Pahor, ki kljub častitljivi starosti neutrudno javno nastopa, po lastnih besedah več v Italiji kot v Sloveniji, je pri tej kritiki dosleden in kritično odločen. Bodisi da nastopa na velikih prizoriščih, pred televizijskimi kamerami, na proslavah ali v klubu Društva slovenskih pisateljev, bodisi v bolj ali manj anonimnih okoljih krajevnih knjižnic in šol. Ta odnos nerazumevanja Ljubljane do Primorske pisatelja zelo moti in je zato toliko bolj piker, ko govori o tem. Pravzaprav ga ni težko razumeti, saj je tudi sam na svoji koži občutil tak podcenjujoč odnos do svojega pisateljskega opusa in posredno tudi do svoje osebnosti. Spomin seže leto 1999, ko so na gradu Kalec na Zgornji Pivki, na zapuščini pesnika, skladatelja in narodnega buditelja Miroslava Vilharja, praznovali 130. obletnico znamenitega pivškega tabora leta 1869, ki ga je organiziral Vilhar.

Tedaj so povabili za slavnostnega govornika Borisa Pahorja, med širšim krogom ljudi skorajda anonimnega tržaškega pisatelja. V svoji skromnosti je Pahor stal ob strani, medtem ko so se tedanji župani pripeljali na prizorišče v kmečki kočiji in bili deležni ploskanja udeležencev proslave. Nič drugače se ni Pahorju godilo tudi v osrednjem slovenskem prostoru, saj je danes slavno Nekropolo, ki je zasijala najprej v tujini, v Sloveniji pa izšla že pred desetletji, je slovenska javnost “odkrila” komaj pred nekaj leti.

Če je Boris Pahor po svoje simbol odnosa osrednje Slovenije in po letu 1991 slovenske države do Primorske, je takih primerov nešteto. Šala, da oznaka KP na registrskih tablicah pomeni “kurbe primorske”, je res neslana, vendar je v vsaki še tako neslani šali tudi kanček resnice.

Primorska, kot jo geografsko pojmujemo danes, je nastala šele leta 1920 z vzpostavitvijo mednarodnopravno priznane meje med kraljevinama Italije in SHS, bolj znane kot rapalska meja. Kljub relativno kratkemu obdobju italijanske okupacije, ki je de facto trajala do leta 1943, do kapitulacije Italije, de iure pa do pariške mirovne konference 1947 oziroma do londonskega memoranduma 1954, se je Primorska ravno zaradi obdobja fašistične raznarodovalne politike oblikovala v posebno enoto, neprimerljivo z ostalimi območji Slovenije.

Rapalska meja je dejansko ločila zahodni del slovenskega narodnega telesa od osrednje Slovenije. Pa ne le fizično, ampak tudi miselno, saj je šel razvoj na Primorskem v povsem drugo smer kot v ostali Sloveniji. Ko se je po drugi svetovni vojni po zaslugi narodnoosvobodilnega upora večji del Primorske vendarle priključil k matični domovini, je skrajno zahodni del, običajno imenovan zamejstvo, znašel v podobnem položaju, kot ga je doživljala Primorska po rapalski pogodbi.

Odnos do zamejstva, ki Borisa Pahorja še najbolj boli, je pravzaprav svojevrstno nadaljevanje tistega, kar je Primorska prestajala med svetovnima vojnama. Spomin seže v začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je po Titovi smrti zavladala splošna ekonomska kriza in ko je tedanja jugoslovanska vlada med drugim uvedla depozit za prehod državne meje.

Prijatelji iz zamejskih kulturnih društev so nam z veliko mero pikrosti pripovedovali, kako jih je Slovenija kar naenkrat odkrila. Ponudbe za gostovanja pevskih zborov iz Slovenije v zamejstvu so kar deževale. Znanec iz openskega pevskega zbora Tabor je dejal, da bi lahko priredili vsak teden po nekaj koncertov slovenskih zborov. In zakaj takšno zanimanje?

Člani različnih kulturnih in športnih društev so bili z dokazanim vabilom iz zamejstva oproščeni plačila mejnega depozita. Ko je bil nepriljubljeni depozit odpravljen, je v trenutku splahnelo zanimanje za naše zamejske rojake v Italiji.

Ta prispevek, ki naj bi tudi napovedal vseprimorsko proslavo v Ilirski Bistrici ob 65. obletnici konca druge svetovne vojne in državnem prazniku (15. september) priključitve Primorske k matični domovini, ne more mimo vsega napisanega o odnosu Ljubljane do Primorske. Na širšem prostoru Ilirske Bistrice se je namreč v dneh od 4. do 7. maja 1945, tako rekoč pet minut pred koncem svetovne morije v Evropi, bila ena največjih bitk druge svetovne vojne v Sloveniji.

Medtem ko so sile jugoslovanske armade s prekomorci vred z velikim manevrom preko snežniških gozdov in Krasa ter enote IX. korpusa z druge strani že 1. maja osvobodile Trst, je bil nemški odpor na Reki strt šele 3. maja. Velik nemški vojaški stroj, ki je štel kar 20.000 vojakov, je prodiral z Reke proti Trstu in osrednji Sloveniji, zato ga je bilo treba zaustaviti za vsako ceno.

Po krvavih bojih in več kot 2000 padlih vojakih na obeh straneh so 7. maja zjutraj Nemci podpisali brezpogojno predajo.

Kri je skorajda dobesedno napojila bistriško dolino. Medtem ko so to bitko preučevali na visoki akademiji nekdanje JLA v Beogradu, je pri nas, tudi v času partizanom zelo naklonjenega režima, ostala v ozadju. Morebiti ne bi bilo tako, če se ne bi zgodila na Primorskem, celo v Ilirski Bistrici. Tako pa ...

Na koncu skočimo še na začetek nastajanja samostojne slovenske države, v junij 1991. Za Primorce se je 26. junija zgodil Dan prej, ki smo ga novinarji Primorskih novic in zunanji sodelavci zabeležili v posebni knjigi istega naslova. Na ta dan so namreč iz pivške in ilirskobistriške vojašnice krenile oklepne enote tedanje JLA na mejne prehode z Italijo. Kljub neštetim pozivom veteranskih organizacij in ostalih, da bi morala Slovenija priznati začetek vojne agresije jugoslovanske armade 26. junija 1991, se to do danes še ni zgodilo.

Vojna agresija se je uradno začela v noči na 27. junij, ko so tanki iz vrhniške vojašnice krenili proti Ljubljani in Brniku. Nobenega dneva prej ni bilo, so in še zatrjujejo oblastniki leve in desne provenience. Kakšni tanki iz primorskih vojašnic, iz pivške in bistriške nekaj! Nekaj podobnega je trdila bivša KPJ, ko je ignorirala dejstvo, da je v Sloveniji OF nastala že 27. aprila 1941, in je določila, da se je začela slovenska vstaja 22. julija tega leta. Začetek vojne vendarle ne more biti v Sloveniji (na Primorskem) prej kot v Beogradu (Ljubljani)!

Na križišču pred Divačo stoji spomenik Dnevu prej, ob katerem se vsako leto na dan prej zberejo vojni veterani in občani. Gre očitno za nekakšno ilegalno zborovanje ob dnevu, ki ga ni bilo. TOMO ŠAJN