petek, 25. november 2011
Daša Drndić pred koprskim občinstvom
Foto: ANDRAŽ GOMBAČ
Poslovenjeni knjigi Daše Drndić: Sonnenschein in Leica format
Foto: ANDRAŽ GOMBAČ
Na zelo dobro obiskanem večeru v avli palače Tarsia naj bi dr. Daša Drndić, “eno najodličnejših peres hrvaške literature”, kakor jo je uvodoma predstavila Irena Urbič iz časopisno-založniške hiše Primorske novice, predstavila še čisto svež slovenski prevod Leica formata (2003), romana, ki ga je navdihnila čedalje ožja duhovna omejenost domače Reke. A tako svobodnega in vihravega duha ni mogoče omejiti, ga uokviriti v eno samo temo. Niti v en sam roman. Mimogrede, novi prevod, ki sta ga založila koprsko kulturno društvo Zrakogled in Društvo 2000, se pridružuje predlani pri Modrijanu izdanemu dokumentarnemu romanu Sonnenschein, zgodbi otrok, ki so jih med drugo svetovno vojno iztrgali staršem, da bi jih vzgojili v arijce. Knjigama bodo pri Celjski Mohorjevi družbi že čez nekaj dni pridali še nekoliko starejše pisateljičino delo Canzone di guerra, ki ga je tako kakor Sonnenschein prevedla Durđa Strsoglavec.
“Prevodi so praviloma boljši od izvirnikov, saj prevajalci z natančnim branjem odkrijejo več napak in neumnosti kakor uredniki,” je v Kopru dejala Daša Drndić in pohvalila vestno delo tako Đurđe Strsoglavec kakor Sonje Polanc, ki je v slovenščino prelila Leica format in pisateljici v živo priznala, da je bila to njena najtežja prevajalska izkušnja doslej: “Daša namenoma krši pravila, stvari zapleta tam, kjer jih ne bi smela, in prav zato njeno pisanje učinkuje. Navaja ogromno avtorjev, katerih dela smo iskali v referenčnih slovenskih prevodih. Tiste, ki še niso prevedeni, smo morali prevajati sami ali pa prevod naročiti drugim. Velika čer je tudi milijon prislovov in zaimkov, ki jih uporablja Daša: tako, ta, tisti ... Slovenščina jih toliko ne prenese, a brez njih v romanu ne gre. So bistveni členi ritma stavkov, ki so včasih zelo dolgi. Če kakšen od členov umanjka, se struktura lahko poruši. Precej preglavic sta nam povzročala tudi pridevnika majhen in velik, ki se ogromno pojavljata, a ju slovenščina prav tako ne prenese. Iskati je bilo treba ustreznice.”
Urednik knjižne zbirke Helia Gašper Malej je opozoril še, da so slovenski izvirnik opremili z mnogimi opombami, ki bralcu približajo prebrano. Četudi pisateljico uredniško vrivanje opomb v njena besedila jezi, je slovenskim sodelavcem potezo odpustila, saj so opombe zbrali na koncu knjige. Huje bi jo odnesli, če bi jih nizali na dnu strani in tako kalili njeno druženje z bralcem.
Pa ga še zdaleč ne zavija v vato, svojega bralca, nikakor ne. Ob prvem srečanju z njenim pisanjem je večina bržkone presenečena. Besedilo je na tej strani natisnjeno običajno, že na drugi teče v dveh stolpcih, iz proze prestopi v dramo, zatem v poševni tisk, ponekod je bolj kot romanu podobno enciklopediji, pogosta je tehnika montaže, v eno se spletata fikcija in dokumentarnost, vse je prepredeno z navedki od vsepovsod, da teoretikom iz nozdrvi že brizga postmodernizem, pisateljica pa skomigne: “Oblika ni nad vsebino, a prav tako nekaj sporoča. Ker mi je standardna oblika postala dolgočasna, sem začela iskati nove načine, s katerimi lahko povem kaj več. Moja zadnja zamisel je knjiga, iz katere bi se oglasila glasba, ko jo odpreš. Kakor se oglasi iz poročnih voščilnic in sožalnih pisem. Zakaj se iz knjige ne bi mogla oglasiti Bella ciao? Pa mi take knjige nihče noče napraviti, češ da bi bila predraga.”
“Outsiderji so bolj kritični, saj stvari vidijo jasneje kot insiderji, poleg tega pa jih že njihov položaj polni z določeno grenkobo.”
V romanu Sonnenschein je denimo objavila obsežen seznam 9000 Judov, deportiranih iz Italije ali usmrčenih v Italiji in državah, ki jih je ta okupirala v letih 1943-1945. “Imena smo natisnili na perforiranih straneh, ki jih je mogoče iztrgati. Rekla sem si: če so vsi ti ljudje enkrat že izginili, potem jih iztržimo še iz knjige, da v njej zazeva velika luknja. Tako spet izginejo, simbolično. Tega sicer nihče ni razumel, prav tako pa se ni posrečila zamisel, da bi dosjeje nacistov, ki jim nikoli niso sodili, jaz pa sem jih objavila v knjigi, zaprli v nekakšen fascikel. Na koncu smo jih lahko zgolj natisnili na neobrezanih polah, tako da jih mora z nožem odpirati bralec sam.”
Na izzivalno vprašanje odgovorne urednice Primorskih novic Vesne Humar, od česa ni mogoče zbežati, je pisateljica hipoma odgovorila: “Od sebe. No, mogoče je zbežati tudi od sebe, a pristanete v bolnišnici za duševne bolnike. Kar niti ni slabo. Pa tudi literatura je neke vrste beg k drugemu. In morda način približevanja sebi. To so težka vprašanja.”
Bolj se je razgovorila o jeziku, njenem glavnem orodju, ki je čudovito tudi zato, ker si ga ni mogoče kar tako podrediti in ga nadzirati. Pred leti jo je zelo motilo čiščenje hrvaščine, ki pa je zdaj že mimo, saj je delo opravljeno in so ljudje sprejeli neumnosti, pove s trpkim nasmehom. In ponovi: “Ampak jezika ni mogoče kar tako stlačiti v korzet!”
Na koprskem večeru jo je kar dvakrat pošteno pogrel filozof dr. Igor Pribac - prvič, ko je dejal, da je Reka prijetno mesto, čemur je ostro ugovarjala, češ da gospod profesor ne pozna prave Reke, marveč zgolj tamkajšnji prikupni univerzitetni svet (čemur je ugovarjal on), drugič pa, ko je njeno delo mimogrede primerjal s pred kratkim poslovenjenim romanom Sojenice, uspešnico, ki jo ameriško-francoski pisatelj Jonathan Littell pripoveduje skozi perspektivo esesovskega oficirja, skozi oči, po besedah Daše Drndić, sprevrženega psihopata, ki se že uvodoma enači z bralcem. “Teza, ki jo postavlja Littell, je nesprejemljiva in zelo nevarna. Zavrže namreč možnost izbire, ki jo ima človek. Namreč, nekdo tako grozne zločine stori, drugi ne. Odvisno od človeka. Poleg tega jezik romana ni literaren. Vidi se, da je knjigo napisal novinar.”
Zanimivo bi bilo vedeti, kakšno sodbo bi o njenih romanih izrekel Littell. No, dosedanji bralci so nad Leica formatom navdušeni, je odmevalo po avli palače. Češ: pri nas, v Sloveniji, nihče ne piše tako! Zadovoljstvo in hvaležnost sta obraz Daše Drndić raztegnila v ena sam širok nasmeh, resneje pa je pojasnila: “Ko sem v romanu pisala o Reki, sem tam živela že petnajst let, a bila še zmeraj outsider.” Takšni drži ostaja zvesta: “Outsiderji so bolj kritični, saj stvari vidijo jasneje kot insiderji, poleg tega pa jih že njihov položaj polni z določeno grenkobo. Človek se lahko upogne, poklekne, se začne plaziti, in tako izgubi status outsiderja. Da bi postal insider, mora nekaj plačati. Prav tako pa ima ceno tudi status outsiderja, ki ni lagoden. A je zanimiv in dinamičen, na trenutke stresen, sicer pa osvobajajoč.”
Doma, na Reki, so Leica format kajpak sprejeli kislih ksihtov. “Reka moje knjige ni brala z veseljem, pa četudi sama pravim, da to ni knjiga o njej, o samem mestu.” Ni. Je knjiga o duhovni omejenosti, o samozadostnosti, utesnjujoči zazidanosti, ki nekatere duši. Kakor je zapisano v romanu: “Zraščanje z mesti je nevarna in v skrajnem primeru nesmiselna tlaka, večen boj, kdo bo koga posesal, kdo bo koga okužil, usmrtil, večni dvoboj, otekanje duha, zastrupljanje, ta slepota, bebava karnevalska vdanost, perfidna neenakopravna igra, v kateri z nizkotnimi udarci, varovano s svodom neba in časa, najpogosteje zmaga mesto. Zmagujejo tudi majhna mesta; močnejša so od ljudi. Primeri se, da umrejo, a še kar trajajo.”
Skratka, roman lepo uspeva tudi v Kopru in drugje.
ANDRAŽ GOMBAČ