Ko (za)molk pove veliko več od besed
Navzlic temu, da se imam - zagotovo ne le zaradi neizmerljive bralske kilometrine - za izkušenega, torej tudi bolj ali manj vsega hudega vajenega in z dodobra ustrojeno kožo zavarovanega bralca, me je že prvo branje (nikakor ne le prvo, hlastno in vročično branje!) Jančarjevega romana To noč sem jo videl kruto in do malodane neznosne bolečine udarilo v živčni pleksus.
Drago Jančar Foto: STA
In brezobzirna silovitost tega udarca se more meriti s tisto, ki mi jo je pred dolgimi leti prizadejalo branje Severnega sija, po moji presoji doslej najboljšega Jančarjevega romanesknega besedila.
Roman To noč sem jo videl je založba Modrijan izdala v nakladi 1500 izvodov, kar je na prvi pogled (vendar le na prvi pogled) za današnji čas na Slovenskem sorazmerno drzna številka. A v tej drznosti ni nobenega tveganja: Drago Jančar je, če mu to priznamo ali ne, že zdavnaj pisatelj, dramatik in esejist avtor svetovnega kalibra in odmeva. In to še zdaleč ne le zaradi številnih prevodov in nič manj številnih domačih in mednarodnih nagrad in priznanj. - Mimogrede: bralcem se opravičujem, ker jih ne nameravam moriti z naštevanjem raznoterih nadrobnosti iz pisateljevega pestro razgibanega življenjepisa in zavidljivo obširne bibliografije.
Odprite knjigo in preberite prvi stavek: “To noč sem jo videl, kakor da bi bila živa.” Takšen začetek pripovedi si more privoščiti le skrajno suveren in do (pre)drznosti samozavesten pisatelj, pripovednik, ki se dodobra in povsem upravičeno zaveda svoje pretanjene, do zadnjega drobca izbrušene umetniške moči in zavidljive nadarjenosti, pripovedovalec, ki ga ni niti najmanj strah tega, da bi se že s prvim stavkom čisto nič “orakeljsko” razgalil. Bralec po tem navidez prozaično nedolžnem stavku zasluti ali pa že kar ve, da Veronike, junakinje romana, ni več med živimi. In tako tudi je: Veronikina podoba se prikazuje živim, prikazuje tistim, ki si o njenem življenju še zmorejo v spomin priklicati nekaj čedalje bolj bledečih drobcev - prikazuje se jim prav zato, ker sama ne živi več.
Toda vsak od petih romanesknih pričevalcev jo ugleda (bolje: ugleduje) zgolj fragmentarno; le bralec, ki prebere vseh pet pripovednih okruškov in jih more brez težav povezati v nazorno, smiselno in sklenjeno celoto, je “vseveden”. Veronikino življenje je kot na njegovi dlani; razkrito in navzlic nesprejemljivosti umljivo pa je zdaj hkrati tudi vse tisto, česar avtor v romanu, katerega dejansko, “empirično” ogrodje je resnično, izrecno ne omenja, temveč le nakazuje.
In kdo se je spominja, Veronike? Komu se prikazuje - vsakič znova v samotnih in zloveščih, z negotovostjo, brezupom in strahom prežetih trenutkih? Prvi je Stevo, častnik kraljeve vojske, nekdanji Veronikin ljubimec, ki ob koncu II. svetovne vojne v zavezniškem ujetniškem taborišču v Italiji čaka na dokaj predvidljiv razplet svojega življenja. Druga je njena postarana in betežna mama, ki se še vedno nadeja, da se bo sredi januarske noči skupaj z možem v gozd odpeljana hči prej ali slej vendarle vrnila k njej. Pripovedovalec tretjega fragmenta je nekdanji nemški vojaški zdravnik, ki je skupaj z drugimi okupatorskimi častniki na gradu severovzhodno od Kranja občasno obiskoval “grajsko gospo” in tako nehote pomagal sprožiti peklenski mehanizem, ki je pogubil Veroniko in njenega moža. Četrto zgodbo - dramatski lok se iz pripovedi v pripoved čedalje bolj napenja, srhljivost se stopnjuje - pripoveduje Joži, Veronikina gospodinja.
Najpomembnejši pa je zadnji spominski pogled; ta prihaja iz počasi prebujajoče se in vendar do konca romana ne povsem prebujene (za)vesti Jeranka, preprostega kmečkega in na tihem v gospodarico zagledanega fanta (iz gestapovskega zapora ga na Veronikino prošnjo reši omenjeni zdravnik), ki pozneje odide v partizane. In prav zgodba občasnega pomočnika pri delih v graščini je tista, ki “razpršenim” pričevanjem o nesrečni Veroniki v vseh pogledih brezprizivno postavlja piko na i.
Graščino ob nekakšnih umetnikih iz Ljubljane obiskujejo nemški oficirji; Veronika - prostodušna, pretirano zaupljiva, svobodomiselna, malce trmasta ženska, ki ji je tuja ozkosrčnost in ne prenaša predsodkov in utesnjujočih družbenih norm - te obiske sprejema kot samoumevni del življenja. Kar je seveda z vidika v gozdovih prezebajočih partizanov zgrešeno, zločinsko, izdajalsko početje. In kmalu tudi usodno, čeprav mož skupaj z Veroniko izdatno pomaga partizanom: pošiljata jim odeje, oblačila, hrano; pritihotapita jim celo manjši tiskarski stroj. A to početje je v očeh njunih poznejših likvidatorjev (torej morilcev) zgolj krinka, ki naj bi prikrila njuno umazano in podlo sodelovanje z okupatorjem.
Pozno zvečer v začetku leta 1944 partizani pridejo v graščino, jo izropajo, oba “grajska” pa odpeljejo v zasneženo hosto. V koči v hribih ju bodo zasliševali, pretepali, mučili, “obsodili”, “gestapovsko kurbo” Veroniko pa pred smrtjo še večkrat posilili.
In prav tu pride Jančarjeva pripovedna tehnika do svojega najglobljega umetniškega izraza. Bralec izve zgolj to, kar ve Jeranek, ki zunaj v snegu straži kolibo. In tega je bore malo. Bralec, ki se zanaša na stereotipno “logiko” množice drugih prebranih del in se v skladu s takim pojmovanjem upravičeno nadeja krutih verističnih prizorov, ob koncu Jančarjevega romana ostane praznih rok. Opeharjen. Počuti se izigranega, nemočnega, razoroženega (in morda tudi razdraženega) v nenadni goloti poraženosti.
Sklepno poglavje Jančarjevega romana je torej nezaslišano in moteče obzirno. A ta obzirnost, s katero se bralec nikakor ne more sprijazniti, je, milo rečeno, rezka in nedopovedljivo srhljiva. Pisatelj bi bil mogel Jerankovo pričevanje zlahka dopolniti z neposrednimi - in zato nazorno slikovitimi, zanesljivimi, dokumentar(istič)nimi, nečloveško krutimi - “izpovedmi” mučiteljev, posiljevalcev, morilcev. Ali vsaj s “pripisom” vsevednega pripovednika. Tako kot je storil v romanu Severni sij. Vendar se tokrat tej lagodnosti in utemeljeno pričakovani “samoumevnosti” premišljeno izogne, odreče. Kajti v času, ko resnica ni (več) ena sama, ampak je postoterjena in potisočerjena, raztreščena na milijardo ne le nezanesljivih, temveč tudi varljivih in vedno znova skorajda zanemarljivih, zlahka spregledljivih okruškov, ki jih je moč razlagati - nikakor in nikoli pa ne docela razložiti - na tisoč in en apologetski način, ne, v tem času Jančar noče biti vsevedni pripovednik. Bralec si ne more pomagati z žarometom, ki bi zanesljivo in nedvoumno, brez zagonetnega (pre)ostanka osvetlil vso nepredirno črnino tiste brezdanje usodne noči: bralec ima v rokah le pet vžigalic. Pet drobcenih plamenčkov, pet kratkotrajnih sojev - in ko bo dogorela še zadnja vžigalica, se bo znova znašel v temi. V samoti in gluhoti. Le da bo v zdajšnji temi nekaj več, da bo v njej nečesa več kot v (po)prejšnji. Česa? Groze? Prepotrebnega vedenja in pronicljivega umevanja o podobnih dogodkih neprimerljivo večjih razsežnosti, vendar v najgloblji srži povsem enakih, enako krvavih dogodkih?
Ja, ta Jančarjeva obzirnost meji že na neznosnost. Vsakršnega leposlovja in zgodovinopisja preobjedeni bralec se šele ob njej in zaradi nje dodobra zave brezmejne strahotnosti slehernega nasilja: (za)molk pove neprimerljivo več kot na tisoče krvavih besed. Uročljivih predstav, ki vznikajo iz navidezne praznine tega (za)molka, se bralec ne bo mogel otresti: jasna in kruta teža hote neubesedenega je veliko večja od zapisanega.
Naj ponovim: branje romana To noč sem jo videl je hud udarec. Tako neusmiljeno more udariti le resnica mojstrsko obrušene literarne “izmišljije”. Verizem in zgodovinopisje tega ne zmoreta.
TOMO VIDIC