Klic k trem božjim zapovedim

Ne laži, ne kradi in ne želi svojega bližnjega blaga. To so tri božje zapovedi, na katerih bi lahko preživel vsak ekonomski sistem. Zaradi kršenja teh zapovedi smo se znašli v globoki moralni in šele nato finančni in ekonomski krizi.

Vlada, v kateri bi partnerice bdele druga nad drugo - ali pa druga drugo prinašale okrog - bi krizo morale poglabljala. Nov mandat je treba zato začeti predvsem z usklajenim stališčem do kraje, laži in pohlepa.

Se še kdo spomni, kako so potekala koalicijska pogajanja leta 2008? Bila so mukotrpna. Mandatar Borut Pahor in predsednik Desusa Karl Erjavec se med drugim dolgo nista mogla uskladiti o dodatku k najnižjim pokojninam, ki naj bi znašal 300 evrov in bi ga upokojenci prejeli v dveh delih leta 2009. Tistega leta je res prišlo do izplačila dodatka socialno ogroženim, vendar v bistveno nižjih zneskih, kajti gospodarstvu je že začelo iti tako slabo, da so upokojenci proti koncu leta namesto o dodatkih morali poslušati o zamrznitvah. Delavci v javnem sektorju takisto, tisti, zaposleni v zasebnem, pa so polnili sončno upravo. Če so sploh imeli pravico do tega; tujce smo pošiljali domov brez vsega ...

Od koalicijske pogodbe je ostalo predvsem veliko mrtvih črk na papirju, saj so se mednarodne okoliščine spreminjale tako hitro, da se je bilo treba neprestano prilagajati. Kako uspešno je to počela vlada Boruta Pahorja, je druga zgodba.

Vsega vajeni

Po tokratnih volitvah nam je jasno vsaj to, da nas v tej državi ne more nič več presenetiti. Vse se je dogajalo že prej, a do leta 2011 je, žal, vse slabo postalo domače in normalno: ne le propadanje podjetij, vedno bolj prazna državna blagajna in življenje “na puf”, ki znaša že približno 8000 evrov na državljana, ampak tudi izprijenost vseh vrst. Od brutalnega izkoriščanja delavcev, utaj davkov, korupcije, malverzacij s spreminjanjem namembnosti zemljišč do življenja na visoki nogi, ki ga mirno uživa slovenska jetset scena, ne da bi jo kdo vprašal, odkod ji denar.

Izhodišče, iz katerega lahko začne novo vlado oblikovati novi mandatar (pa kateri koli bi to bil), je pravzaprav zelo nizko. Če smo v obdobju zadnjih 20 let od vsake vlade pričakovali, da nam bo namesto kruha dala potico, je zdaj marsikdo zadovoljen že s krušnimi drobtinicami. Tudi to je hrana.

Kdo bo popustil

Zoran Janković s Karlom Erjavcem očitno ne bo imel težav, saj se Desus že ponuja v vlado, edini pogoj bo primeren ministrski položaj za predsednika upokojenske stranke. Ostale stranke, ki naj bi pristale v tej koaliciji, pa se kažejo kot trdi pogajalci, ki ne bodo odstopili od svojih izhodišč. Upoštevati je treba, da na prvem usklajevalnem sestanku vsi začnejo z maksimalnimi zahtevami, ki se nato rahljajo. Janković, ki je v kampanji prodajal vtis nepopustljivega človeka, ki doseže, kar si zada, bo verjetno še nekaj časa legal spat s prizadetim egom. Če ne bo dovolj popustil, bo sestava koalicije visela na nitki.

A kaže, da mu morda ne bo treba veliko popuščati ... Ostre besede Boruta Pahorja o Jankovićevem avtokratskem značaju že mehčajo drugi člani SD, ki ne skrivajo želja, da bi šli v koalicijo. Tudi ohranitev AUKN ni tako nepremostljiva ovira, kot je bilo morda razumeti iz Pahorjevih besed. SD resda ni za njeno ukinitev, lahko pa pride do preoblikovanja, tako da bo volk sit in koza cela. Še bolj kot AUKN pa bodo morali v SD v dneh porajanja nove vlade požirati nesramna mnenja “stricev”, ki so se pred volitvami javno obrnili proti njim, zdaj pa se oglašajo s stališči, da stranka SD preprosto ne more zavrniti sodelovanja v koaliciji in si umiti rok nad nastalimi razmerami v državi. “Stric” Milan Kučan tako ustvarja javno mnenje, to pa nato posredno pritiska na stranko.

Ostaneta še SLS in Virantova stranka. Od te mora Janković te dni stoično prenašati namige, da Pozitivna Slovenija zaradi domnevno nečistih poslov svojega predsednika ni vredna zaupanja za vodenje policije, pravosodja in davčne uprave. A tudi pri Virantovih naj bi bila mnenja, do katere točke velja vztrajati pri tem pogojevanju, različna.

Tri zapovedi

Bolj kot vprašanje, ali Jankovićeva vlada sploh bo, bo vredno opazovati, kakšna bo. Ko bo Jankoviću uspelo uskladiti interese, bo tudi tokrat nastala elastična koalicijska pogodba, ki jo bo treba delno prilagajati globalnim razmeram in krizi evra. Pesimisti se celo bojijo, da se bomo, če bomo zdrsnili tako globoko, da nam bodo finance urejali evropski birokrati, s to pogodbo lahko le še pahljali in odganjali mrčes.

Zaradi tega je na mestu vprašanje, v kolikšni meri naj morebitne partnerice usklajujejo konkretne programe, v kolikšni meri pa širše koncepte, poglede na pravičnost, socialno državo, in sankcioniranje neštetega števila deviacij, ki izhajajo iz nespoštovanja treh božjih zapovedi: ne laži, ne kradi in ne želi svojega bližnjega blaga.

Sistem, v katerem bi z obvladovanjem različnih ministrstev koalicijske partnerice nezaupljivo bdele druga nad drugo - ali pa druga drugo prinašale okrog - bi krizo morale le še poglabljal. Nov mandat je treba zato začeti predvsem z usklajenim stališčem do kraje, laži in pohlepa. JANA KREBELJ

---