Je Sarajevo še tam, kjer je bilo?

V BiH vre, tam ne bo nikoli miru, so ugotavljali slovenski izletniki, ki so šli v zadnjih letih s turističnimi agencijami ali pa na lastno pest obirat mandarine v dolino Neretve. Še bolj je vrelo v letih 1992-1996 in tudi pred stotimi leti.

Prva svetovna vojna se je poleti leta 1914 začela prav v Sarajevu - z atentatom srbskega nacionalista na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda in njegovo ženo.

V teh dneh so v BiH znova izredne okoliščine, predvsem na severu, na območju Bosanske Posavine in Semberije, le da tam tokrat ne teče kri, ampak blatna voda. V nižinah je zalila vse, kar se je zaliti dalo, zdaj po pobočjih ruši, kar ji stoji na poti, hiše, hleve, pasje ute, prazne ali polne. Nobenih razlik ne dela. Ne zanimajo je nacionalnost ne veroizpoved posameznikov, niti njihovi bančni računi. Do vseh je enako krivična. Prizadela je četrtino prebivalstva, skoraj milijon ljudi. Toliko jih je zdaj brez pitne vode. Toliko jih je domove zapustilo zaradi vojn, ki so na območju Titove Jugoslavije divjale v letih 1991-2001.

Med krvavo in blatno pošastjo ni videti razlik. V BiH spet preštevajo mrtve; do včeraj zjutraj so jih našteli 27. Kako ironično, prav toliko jih je bilo v Srbiji, kjer so evakuirali več kot 30.000 ljudi in celoten Obrenovac. Pogrešajo še najmanj 500 državljanov. Na poplave se danes pripravljajo tudi v Beogradu. Na Hrvaškem žalujejo za dvema izgubljenima življenjema. Brez strehe nad glavo jih je največ ostalo v BiH, nekateri že drugič v zadnjih dveh desetletjih. V svoja naselja se ne bodo mogli nikoli vrniti; sile narave so še okrutnejše od zloglasnih tankov JLA. V dušah ljudi to gotovo pusti trajne brazgotine. Rane, ki jih ni mogoče pozdraviti, pa naj se s humanitarno pomočjo v Sloveniji še tako trudimo. Občutek za solidarnost so nam vcepili v vrtcu. Jurčku je treba pomagati hišico zgraditi, Jurčku, Jasminu, Jovanu ali Josipu. Vsaj te vrednote tranzicija ni povozila!

Človek obrača, a je bog tisti, ki obrne, je zdaj postalo jasno še zadnjim lahkomiselnežem. Edina Dervišhalidovića alias Dina Merlina je leta 1999 skrbelo za Sarajevo. Ali je še vedno tam, kjer je bilo nekoč, in ali reka Miljacka, ki teče skozenj, ni presahnila, se je spraševal v skladbi Jel Sarajevo gdje je nekad bilo. Petnajst let kasneje se je za veliko hujšo tegobo, nadlogo skoraj bibličnih razsežnosti vesoljnega potopa, izkazalo preobilje vode. Odneslo je polja, vrtove, pašnike. Zemlja ne bo rodila ne žita ne krompirja. Zle vile, ki prinašajo lakoto afriški celini, so si že priskrbele vozovnico za Balkan.

Uboge balkanske duše! Na srečo so se naselile v trdoživa bitja, vajena surove krajine in neizprosnih vladarjev iz Evrope in z vzhoda. Balkan jih je zanimal samo zato, ker omogoča kopensko povezavo z Orientom. Balkanske duše odlikuje tudi izjemen spomin. Nikoli ne pozabijo, le redko oprostijo. Pa vendar jih v teh dneh v celoti prežema hvaležnost, za vsako poslano plastenko vode posebej ali konzervo hrane, odejo, higienski pripomoček.

Bodo torej zmogle narediti korak čez? Čez vso nahujskano sovraštvo, ki so ga spodbujali mnogi in si kasneje vsi po vrsti oprali roke. Znova razdejana, uničena in trpeča BiH je dobila novo priložnost, da preseže delitve, najbrž najboljšo priložnost doslej, porojeno iz najhujše naravne nesreče. Si bodo Bošnjaki, Srbi in Hrvati upali priznati, da se po vseh pretaka kri enake barve, skozi eno samo srce, in da imajo pravico moliti vsak k svojemu bogu? Naj bo to šestkrat na dan, samo pred jedjo in spanjem ali pa, ko začutijo potrebo; odvisno od osebnih želja in privzgojenih vzorcev, nikakor pa ne od zunanjega diktata.

Morda bi koristila skupna molitev, še posebej v boju zoper najzahrbtnejšega sovražnika - poplavljena minska polja na območjih plazov. Plazovi na nekaj sto območjih mine potiskajo na površje ali globlje pod zemljo. Zemljevidi smrtonosnih polj, katerih izdelava je skupaj z odstranjevanjem nevarnosti stala več kot 370 milijonov ameriških dolarjev, niso več uporabni. Mine bodo znova ogrožale življenja.

Po nedavnih vojnah so bile usodne za več kot 6000 ljudi z območja nekdanje skupne države, predvsem kmetov in otrok. Prvi so se zavedali tveganja, ko so se podali čez polja smrti, denimo po drva. Gnalo jih je golo pomanjkanje. Otroci pa so zlasti protipehotne mine PROM, ki spominjajo na koruzni storž, zamešali za igrače ali pa jih, sredi visoke trave, niso niti opazili. Dregnili so obnje. Mine so se sprožile in razletele na drobne delce, usodne za človeško telo. Pohodne protipehotne mine, zakopane deset centimetrov pod površjem, so terjale kvečjemu roko ali nogo. Najbrž ni naključje, da so krvoločne mine PROM izdelovali prav na območju nekdanje SFR Jugoslavije?

MIRJANA CERIN

---