• Leonard Cohen je minuli torek v Areni Stožice dokazal, da nima 76 let, ampak 26 let in pol stoletja izkušenj
    Leonard Cohen je minuli torek v Areni Stožice dokazal, da nima 76 let, ampak 26 let in pol stoletja izkušenj
    Foto: Andraž Gombač

Ga ni zdravila za ljubezen

sobota, 16. oktober 2010, 19:04

Ko je na repu pesmi Closing Time večkrat zapored zapel, da je napočil zapiralni čas, so mu prijatelji pod odrom - poslušalci je prehladna beseda - vsakokrat glasno odvrnili: Ne! Mnoge spremlja že leta in desetletja, zakaj jih ne bi še kako minuto ali dve.

No, lepota je trajala še dolgo po tistem, ko je odskakljal v polmrak zaodrja. Ganljivo je bilo zreti v žareče obraze, naskrivaj prisluhniti vtisom vzhičenosti, ki so si jih med vandranjem domov brbotaje izmenjavali prijatelji, znanci in dotlejšnji neznanci, pobrateni na kulturnem dogodku leta. Prav ima, bard Cohen: na svetu, prepolnem kaosa in trpljenja, je blagoslovljen, kdor doživi kaj takega.

Že kmalu po prihodu na oder, kjer je ob njem stalo šest dodobra uigranih glasbenikov in angelsko prepevajoči sestri Webb, se je zahvalil za topel sprejem in svečano oznanil: “Ne vem, kdaj bomo spet prišli sem, zato vam bomo nocoj dali vse, kar imamo.”

In res, v treh urah in pol so dali 28 pesmi, mnogo več, kot bi si pred tremi leti, ko je Cohen še koncertno spal, upal pričakovati najbolj svetlogled zanesenjak. Kakor vselej so na pot krenili z Dance Me To the End of Love, ki jo Slovenci poznamo tudi v Domiceljevi prepesnitvi, nadaljevali s cinično apokaliptično The Future, ki nekatere, pa najsi želijo ali ne, vsakič znova popelje med nepozabne filmske prizore Stonovih Rojenih morilcev, nadaljevali pa z Bird on the Wire, eno ključnih pesmi Cohenovega opusa, tisto, ki jo najdemo na vseh njegovih šestih koncertnih albumih iz let 1973-2010. V Hallelujah je pevec, ki se je jutro pred nastopom menda sprehodil skozi stari del našega glavnega mesta, pel: “Nisem prišel v to prekrasno mesto Ljubljana, da bi te vlekel za nos.”

Če ne bi tvegali novih diplomatskih zapletov, bi zapisali, da ga je Ljubljana očarala bolj kakor Zagreb, kjer je godel poleti. A pustimo to, raje na hitro primerjajmo sama nastopa: pri naših južnih bratih je Cohen nanizal za kanec drugačen nabor pesmi. Namesto In My Secret Life, Heart With No Companion in Boogie Street smo v Ljubljani dobili Hey, That's No Way to Say Goodbye, Chelsea Hotel #2, okrajšano Avalanche in tri še neizdane skladbe - najprej temačni blues TheDarkness, zatem debelih dvajset let staro Born in Chains, zasnovano na potovanju hebrejskega ljudstva iz Egipta proti obljubljeni deželi, ki ga je Cohen kajpak dvignil v metaforo duše, prebijajoče se iz jetništva v svobodo. V drugem delu je na vrsto prišla še zadnja noviteta, Feels So Good, navzven nekakšna antiljubezenska, v srži pa kar ljubezenska - govorimo vendar o pesniku “ljubezni in sovraštva”! - izpoved možakarja, ki opeva radosti samskega življenja. Po ločitvi od babnice, ki mu je grenila skupni vsakdan, vzneseno prepeva: “Kot bi mi odtrgali prevezo z oči in rekli: tega zapornika bomo pustili živeti.”

Pa še ena razlika je bila: Ljubljani je Cohen dal več pesmi, je pa zato Zagreb dobil boljši zvok. V naši novi lepi areni žal ni bilo razločno slišati vseh glasbil, kar je pri Cohenu sicer običaj, tu in tam je precej bobnelo, v sprednji del dvorane se je vračal moteč odmev iz ozadja ... Pa še ene razlike ni bilo mogoče spregledati: na ljubljanskem odru ni bilo mojstrove dolgoletne pajdašinje, muze, spremljevalne pevke in soavtorice nekaterih pesmi Sharon Robinson, ki jo je okrogel mesec predtem iz karavane izločila bolezen. Ni kaj, če ti ošvohni tak človek, na odru zazeva kar lepa vrzel. Pa še ena razlika: v Zagrebu so se vsi posedli mirno, pri nas pa smo tudi iz tega sicer rutinskega opravila naredili manjši spektakel. Tako pač je, če nekateri na vstopnicah vidijo številke, drugi pa napis “prosta izbira sedežev”.

Pa še ena: v Zagrebu so se poslušalci iz sedežev v parterju ob prvem dodatku proti odru zagnali hitro in silovito, ne pa mevžasto kakor pri nas.

Sicer pa smo se odrezali prav dobro. Cohen je osrečil nas, mi pa njega, ki nam je v dokončno slovo povedal še zadnjo resnico, do katere se je dokopal na tej naši “žalostni zvezdi”: da ga ni zdravila za ljubezen.

Všeč bi mu bilo, kar je več kot sto let tega zapisal njegov pisateljski kolega iz Slovenije: ljubezen nam je vsem v pogubo.

ANDRAŽ GOMBAČ


Povej naprej:

 

Mnenja