petek, 17. junij 2011
Trilogija V imenu države nastaja s podporo Evropskega sklada za preiskovalno novinarstvo. Njena strokovna recenzenta sta dr. Zdenko Čepič in akademik prof. dr. Veljko Rus. Prva knjiga trilogije Odprodaja stane 24,95 evra. Lahko jo naročite na tel. 01/514-16-29 ali po internetu www.sanje.si.
Foto:
Gre za obdobje, ko se je nekdanja federativna Jugoslavija pogrezala v krvavi vrtinec vojne. “Trilogija V imenu države je prispevek k boljšemu razumevanju, kje smo in kako smo do sem prišli,” je v uvodu knjige zapisal eden od avtorjev Blaž Zgaga. “Kam gremo in kdo nam v resnici vlada. Da ne bomo čez dvajset let znova poslušali izgovorov, da nihče ni vedel, kaj vse smo medtem počeli.” Druga in tretja knjiga Trilogije naj bi izšle jeseni.
Vojaško skladišče JLA v Borovnici so zgodaj popoldne 28. junija 1991 zavzeli pripadniki drugega izvidniškega voda brigade Moris, ki so ga sestavljali večinoma domačini. Republiška koordinacija je kot neformalni generalštab sicer že sprožila načrt Nabava, toda dvaindvajset pripadnikov Morisa je skladišče zavzelo samovoljno, brez jasnega ukaza z vrha. Želeli so si le, “da bi pri obrambi Slovenije v boju z JLA tudi sami kaj prispevali”.
Z zvijačo, grožnjami in z enim samim strelom so k predaji prisilili petintrideset stražarjev. Samo enemu je uspelo pobegniti. To je bil njihov poveljnik, podporočnik JLA, preoblečen v športno obleko. Teritorialec je nanj streljal, odbita krogla pa se je pobeglemu nesrečno zarila v zadnjo plat.
“Podporočnik se je vrnil, ker ga je skrbela usoda njegovih vojakov. Ko je videl, da se nikomur ni nič zgodilo, se je pomiril. Bil je dober oficir in vojaki so ga imeli radi. Poskrbeli smo tudi za njegovo krvavečo rano. Zašil mu jo je veterinar, saj v bližini ni bilo zdravnika,” je povedal Ludvik Zvonar, član republiške koordinacijske skupine in direktor uprave za logistiko na obrambnem ministrstvu, ki je takoj po zavzetju skladišča prihitel v Borovnico.
• • •
V skladišču je bilo 824 ton streliva in minsko-eksplozivnih sredstev. Največ je bilo streliva za 1. oklepno brigado na Vrhniki, ki je s približno stotimi tanki M-84 veljala za eno najmočnejših vojaških enot v nekdanji Jugoslaviji. Notri je bilo tako 568 ton artilerijskega streliva, 206 ton pehotnega orožja, 50 ton minsko-eksplozivnih sredstev, 15 ton hrane, več kot 2000 uniform in še nekaj druge vojaške opreme.
Slovenske sile je najbolj zanimala pehotna oborožitev. Bilo jo je za dve brigadi, 20. partizansko, ki je bila v sestavi partizanske divizije JLA, in za 3. “ljubljansko” brigado Teritorialne obrambe. Slednja je štela več kot 1200 vojakov in vsa njena oborožitev je bila spravljena v Borovnici. Po osvojitvi skladišča je marsikoga zamikala.
Ludvik Zvonar je s pomočjo nekaterih častnikov 5. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe (PŠTO) poskrbel, da so hitro naložili deset tovornjakov orožja in ga odpeljali na ranžirno železniško postajo v ljubljanskih Mostah. Od tam so orožje razposlali v druge pokrajinske in območne štabe po Sloveniji. Tako so, recimo, teritorialci na položajih v Velenju prve protiletalske rakete Strela dobili že 29. junija okoli 4. ure zjutraj.
Prva kolona desetih sedemtonskih tovornjakov je iz skladišča proti Ljubljani krenila okoli 22. ure. “Najprej smo naložili minsko-eksplozivna sredstva in protiletalsko ter protioklepno orožje, kot so strele, ose, maljutke in zolje. Natovarjanje je potekalo zelo hitro, a sami tega gotovo ne bi zmogli, če nam pri nakladanju težkih tovorov ne bi pomagalo kakih petdeset ali šestdeset krepkih domačinov,” je povedal Ivo Furlan, pomočnik poveljnika 5. PŠTO, ki je bil zadolžen za oskrbo.
Toda nihče ni popisoval registrskih številk tovornjakov, ne voznikov, niti orožja in streliva, ki so ga odvažali iz skladišča. Zmeda je razjezila poveljnika TO ljubljanske pokrajine Miho Butaro, ki je nadzoroval pretovore na postaji v Mostah. Najprej je besnel zaradi samovolje Morisa v Borovnici, pozneje zaradi nekaterih domačinov, ki so iz skladišča kradli orožje, potem pa še zaradi napak pri natovarjanju. “Ob pregledu sem hitro ugotovil, da ima vsak šofer tovornjaka začrtano smer in predvideno lokacijo za dovoz naložene robe, nihče pa ni imel pojma o vrsti tovora, ki jo prevaža. Opazil sem, na primer, da je vozilo z lansirnimi mehanizmi namenjeno na sever Slovenije, tovornjak s pripadajočimi raketami pa je bil usmerjen na jugovzhod,” je povedal.
Butara je oštel Zvonarja in Antona Vereša, pomočnika poveljnika RŠTO za zaledje, svojega pomočnika za zaledje Mirana Barboriča pa je poslal nazaj v Borovnico.
• • •
Medtem ko je Furlan v Borovnici pripravljal drugi konvoj za odhod v Ljubljano, so mu sporočili, da ga kličejo s slovenskega vrhovnega poveljstva. Odšel je do prve hiše na Brezovici, kjer je imel “odprt” telefon, kajti radijskih postaj niso imeli, prenosnih telefonov pa še ni bilo. Mož na drugi strani telefonske žice se je predstavil kot Žitko in povedal, da kliče z republiške koordinacije. Furlana je opozoril, da se proti Borovnici pomika tankovska kolona iz vrhniške vojašnice. Naročil je, naj nemudoma zapustijo vojaško skladišče. Rešijo naj le tisto, kar imajo že naloženo.
“Še danes, po dvajsetih letih, ne vem, kdo je Žitko. Nihče ga ni poznal, nihče mi ni potrdil, da bi kdor koli s tem priimkom delal v republiški koordinaciji. Storil sem napako, ker pri ljubljanskem poveljstvu nisem preveril, ali JLA dejansko namerava napasti skladišče v Borovnici,” je povedal Ivo Furlan.
Drugi konvoj tovornjakov je iz Borovnice proti železniški postaji Ljubljana - Moste v naglici odrinil okoli polnoči. Zaradi varnosti se je izognil glavni prometnici. Vozil je po ozki, ovinkasti cesti proti Rakitni in se nato spustil proti Podpeči do ljubljanskega Barja. S to kolono so teritorialci odpeljali pehotno orožje in strelivo partizanske divizije JLA.
V štabu 5. PŠTO na Mačkovi ulici v Ljubljani je poveljnik Butara jezen ukazal Furlanu, naj se takoj vrne, Zvonar pa bi ga najraje ustrelil, ker je za več kot tri ure zapustil skladišče z orožjem. Še bolj neprijetno presenečenje je pomočnika poveljnika 5. PŠTO za zaledje čakalo po vrnitvi v Borovnico. Bilo je okoli četrte ure zjutraj. Še vedno je bil mrak in zdelo se mu je, da ga tlači nočna mora. K njemu sta namreč pristopila častnika Slavko Derenčin in Stojan Kastelic, ki sta prišla po orožje brigade TO. Toda ko sta vstopila v skladišče, nista mogla verjeti očem. Za njima je šel pogledat tudi Furlan: “V skladišču, ki je bilo doslej vzorno urejeno, je vladal obupen nered. Prej je bilo orožje shranjeno na paletah, vsaj štiri metre visoko, plenilci pa so odpeli varnostne trakove, se naslonili na ohišje in vse je zgrmelo po tleh. Izginilo je več kot sto pištol za 3. brigado TO. Ukradli so vseh dvaintrideset ostrostrelskih pušk. Pogrešali smo tudi avtomatske puške Kalašnikov. V tisti zmedi nismo mogli ugotoviti natančnega števila. Zmanjkalo je vseh devetdeset puškomitraljezov M-72. Po tleh so bile razmetane prazne usnjene torbice, daljnogledov, ki bi morali biti v njih, pa ni bilo nikjer. Ocenil sem, da so skladišče oropali pripadniki specialne brigade Moris in odpeljali za vsaj dva ali celo tri sedemtonske tovornjake orožja.”
Tako Ivo Furlan. Še danes meni, da je bil telefonski klic “skrivnostnega Žitka o tankovski nevarnosti” samo past, da bi ga zvabili stran od skladišča. Poveljnik Miha Butara ne dvomi o resničnosti njegovih izjav, saj je bil vedno vreden zaupanja.
Z dogodki v Borovnici v noči na 29. junij je bilo seznanjenih le malo ljudi. Tudi dostop do telefona v republiški koordinaciji je imela samo peščica. Še manj jih je vedelo, da je bil Furlan tisto noč telefonsko dosegljiv samo preko domačina v hiši na Brezovici, ki je bila najbližja skladišču.
Verjetno pa sta vedela poveljnik Morisa Anton Krkovič, nadrejen enoti, ki je zavzela skladišče, in Ludvik Zvonar, ki je bil tisti večer do 21. ure v Borovnici.
• • •
Poveljujoči v Ljubljani so se znašli v zadregi. Butara je v Borovnico nemudoma napotil manjšo enoto pod vodstvom vojaškega obveščevalca Albina Lenaršiča in ukazal, naj zavarujejo skladišče. Ob zori so se znova pojavili tovornjaki, ki so prišli po orožje in strelivo.
“Okrog petih zjutraj so prišli tudi nekateri pripadniki brigade Moris, ki pa Lenaršiču niso hoteli odgovarjati na vprašanja, kaj se je zgodilo ponoči. Lenaršič je naletel nanje tudi v vlomljenem skladišču, kjer so razmetavali prazne zaboje za pištole.”
Istega jutra je pri skladišču 3. brigade prišlo tudi do prepira med specialci brigade Moris in Slavkom Derenčinom. “Čeprav je imel ključ od vrat, ga v skladišče niso pustili. Rekli so, da je to njihovo, in zahtevali, naj se umakne.”
• • •
Teden dni pozneje, v noči s 6. na 7. julij, je v skladišče Borovnica pripeljalo tudi deset do petnajst tovornjakov iz Hrvaške. Največji je imel nosilnost do sedem ton, v njih pa so sedeli hrvaški gardisti. Tja jih je usmeril predstavnik RŠTO Dragan Lazarevič. Pod nadzorom teritorialcev so natovorili zlasti tankovsko in topovsko strelivo večjega kalibra.
“Velike količine orožja in streliva so bile odpeljane na Hrvaško neposredno po praznjenju skladišča v Borovnici,” so v posebnem poročilu o trgovini z orožjem junija 1993 zapisali ljubljanski kriminalisti.
Nekaj več o tem orožju je leta 1994 v pogovoru s kriminalisti povedal pomočnik poveljnika RŠTO za zaledje, polkovnik Peter Zupan. “Sam ne vem natančno, kam je šlo vse to orožje, ki je bilo odpeljano iz Borovnice. Iz zahvale, ki je bila poslana s hrvaškega obrambnega ministrstva, sklepam, da je šlo že takrat nekaj orožja na Hrvaško. Del orožja naj bi šel tudi v Kočevsko Reko, kjer je imel upravo nad njim Anton Krkovič. Toda meni, čeprav sem bil Krkovičev nadrejeni oficir, nikoli ni bil omogočen vstop v skladišče v Kočevski Reki,” je dejal Zupan.
JLA je imela v skladišču Borovnica pod ogromnim nadstreškom parkirana tudi številna vozila. V sklopu 30. partizanske divizije je namreč delovala transportna četa, ki je imela na voljo več vrst tovornjakov in terenskih avtomobilov. “Vseh vozil je bilo več kot petdeset. Gotovo pa so večino odpeljali pripadniki Morisa,” je ugotovil Ivo Furlan.
Specialna brigada Moris pod poveljstvom polkovnika Antona Krkoviča je nosila uradno ime 30. razvojna skupina Teritorialne obrambe. Kljub silnemu prizadevanju njenega poveljnika nikoli ni bila formalno preimenovana v specialno brigado, kakor je bila znana v javnosti. Krkovič ni spoštoval niti ukazov načelnika RŠTO, generalmajorja Janeza Slaparja. Kot svojega nadrejenega je upošteval edinole obrambnega ministra Janeza Janšo.
Zaradi samovoljnega obnašanja Krkovičevih specialcev so se jezili tudi drugi častniki. “Poveljnik TO Dolenjske je celo zagrozil, da bo moral 30. razvojno skupino obravnavati kot nasprotnika. Ta se je namreč pojavljala na njegovem področju brez najave in izvajala neprijavljene aktivnosti. Nekaj podobnega je bilo, kot kaže, tudi v Ljubljani,” piše v analizi spopadov. Zato so sklenili, da se mora “poveljnik 30. razvojne skupine popolnoma vključiti v sistem vodenja in poveljevanja”.
Vendar se Krkovič niti med vojaškimi spopadi leta 1991 niti pozneje ni hotel podrediti vojaškemu vrhu. Tudi ime, ki si ga je brigada nadela sama, kaže na samovoljo: 1. specialna brigada MORiS. Šlo naj bi torej za specialno brigado ministrstva, ne pa za enoto v sestavi Teritorialne obrambe, kajti MORS je kratica Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, ki se je takrat uveljavila v javnosti. Nobeno drugo ministrstvo v svojem akronimu namreč ne uporablja “Republike Slovenije”.
Brigada Moris se je v drugi polovici leta 1991 in še naslednje leto precej ukvarjala z odprodajo vojaškega orožja iz skladišča v Borovnici in tudi orožja, ki je na nekdaj zaprto območje Kočevske Reke prišlo s tovornjaki iz koprskega pristanišča. Tja pa je priplulo z ladjami iz držav evropskega vzhoda.
• • •
Prve oprijemljive informacije o preprodaji orožja, ki je bilo zaseženo v skladišču v Borovnici, sta avgusta 1993 policiji posredovala informatorja z obrambnega ministrstva. Eden je imel psevdonim Taksist, drugi Som. Slednji je bil Milan Smolnikar, ki so ga marca 1994 pripadniki Morisa brutalno pretepli in aretirali v Depali vasi.
Smolnikar je bil nekdanji poveljnik protiterorističnega oddelka v odredu za hitre intervencije iste brigade.
“Vsa oprema, ki jo ima Moris, in vse investicije, ki jih je ta enota izvajala v Kočevski Reki in v Škrilju, so bile plačane z denarjem od trgovine z orožjem, ki jo je vodil Krkovič. Osebno je prodajal orožje Hrvatom. Orožje iz zaseženega skladišča JLA v Borovnici je pripeljal v skladišče v Škrilju in ga nato proti koncu leta 1991 in v začetku 1992 postopoma prodajal hercegovskim Hrvatom. Avgusta 1992 je iz skladišča prodal še zadnjo pošiljko granat,” je v posebni informaciji s sestanka s sogovornikoma zapisal šef operative kriminalistične službe Jože Perko.
“Postopek je potekal na način, da je Krkovič kupca poslal k Draušbaherju v Orbis. Ta je dal formalno dovoljenje za nabavo, Krkovič pa je nato izdal prodano količino. Tako je Krkovič prodal za okoli tri milijone nemških mark orožja in vojaške opreme,” sta povezavo med poveljnikom brigade in Gorenjevim podjetjem Orbis pojasnila informatorja.
• • •
Vojaški specialci so se pogosto ukvarjali z natovarjanjem zabojev z orožjem, ki so jih namenili Hrvaški ter Bosni in Hercegovini. Za to opravilo so prejemali dodatno plačilo v gotovini in na roke. Nekateri so si celo pisali število nadur in ob tem beležili, za koga so naložili orožje in kakšne vrste je bilo.
Samo 1. in 2. septembra 1991 so naložili za tri transporte orožja. “Nakladanje minsko-eksplozivnih sredstev in streliva za Cimermana” ter “orožje za Cimermana” so zapisi iz beležke enega od takratnih pripadnikov Morisa.
Franci Cimerman, ki je bil voznik direktorja Voma Andreja Lovšina in eden od njegovih najzanesljivejših sodelavcev, je 10. septembra 1991 odpeljal tri lanserje in štirinajst protiletalskih raket Strela 2M, ki so bile na balkanskih bojiščih zelo iskano in drago orožje. Slovenija jih je takrat nujno potrebovala, brigada Moris pa je to orožje prodajala za visoko ceno. Poleg raket je Cimerman odnesel tudi tristo ročnih bomb.
Orožje so iz Škrilja pri Kočevski Reki na Hrvaško odvažali vso jesen leta 1991. Bližnje naselje Štalcerji pri Kočevski Reki je le slabih dvajset kilometrov oddaljeno od Petrine in Broda na Kolpi, kjer je najbližji mejni prehod.
Pogosteje so orožje vozili skozi Belo krajino, mimo Črnomlja, vse do krajev, kjer so stoletja dolgo naseljeni uskoki varovali ozemlje pred turškimi vpadi. Ena glavnih točk za predajo orožja Hrvatom je bil maloobmejni prehod Adlešiči na manjšem mostu čez Kolpo, ki vodi na Hrvaško, v bližini uskoških vasic Marindol, Paunoviči in Žuniči. Dobrih deset kilometrov naprej v Dugi Resi je bilo med vojno na Hrvaškem pravo orožarsko sejmišče.
Moris je 8. oktobra 1991 pripadnikom hrvaškega Zbora narodne garde (ZNG) prodal 100 tankovskih in približno 200 topovskih granat ter 3000 protiletalskih nabojev iz Borovnice. Ob tem so prodali tudi več kot 100.000 nabojev za pehotno orožje. Iz skladišč so 5. novembra 1991 na Hrvaško odpeljali še kakšnih 100 ostrostrelskih in 20 avtomatskih pušk, 18. novembra pa 470 avtomatskih pušk in 607.600 nabojev, kar je bilo dovolj za oborožitev pehotnega bataljona. Tistega dne je Viatorjev voznik Rok Zabret začel službeno pot v Novem mestu, v Kočevski Reki je napolnil dvanajsttonski tovornjak in odpeljal v Zagreb.
(Nadaljevanje v ponedeljkovi izdaji Primorskih novic)