Dylanova Mojstrovina!
Naša gnila civilizacija propada, kakor je nekdaj rimski imperij, in tone, kakor je one ledene noči pred stotimi leti Titanik. To je zgolj eno od mogočih branj oziroma poslušanj albuma Tempest (Vihar), nove zbirke pesmi Boba Dylana, ne le zgodovinsko najpomembnejšega avtorja v tako imenovani popularni glasbi, temveč tudi mojstra, ki niti po 50 letih ustvarjanja ni izgubil moči. Še zmeraj zmore izklesati popolno umetnino. Novi album žanje tako izjemen kritiški kakor prodajni uspeh.
Ko je sporočil, kako bo naslov njegovega že 35. studijskega albuma, je med zvestimi sledilci zavladal preplah: glasbenik, ki so ga že mnogokrat oklicali za Shakespeara popularne glasbe, ti gre pri 71 letih novi album naslovit, kakor je elizabetinski dramatik svojo poslednjo igro: Vihar! Nam mar želi po vijugavi poti sporočiti, da jemlje slovo?!
Ne, nikakor, je šegavi Dylan odkimal v intervjuju za revijo Rolling stone - Shakespeare je svojo igro naslovil The Tempest, jaz pa svoj album samo Tempest. Gre za dve povsem različni stvari! Ha!
Na albumu, ki ga je produciral kar sam, zastrt s stalnim prozornim psevdonimom Jack Frost, Dylan naniza deset precej dolgih pesmi - povprečna dolžina je sedem minut - z gostobesednimi besedili, prepredenimi s slikovitim podobjem, bogastvom neobičajnih prizorov in nič skromnejšim razkošjem zamolčanega, preskočenega, prikritega, ki dražljivo ločuje koščke sestavljanke in buri poslušalčevo domišljijo. Sočna in presenetljivo okusna je divja mešanica izrazitega nasilja - Vihar je daleč najbolj grob album v Dylanovem opusu! - in jedkega humorja, pogosto precej obešenjaškega.
Dylan se v družbi svojega najzvestejšega prijatelja, petčlanskega benda, ki mojstra zadnja leta spremlja na turnejah - že četrt stoletja naniza po sto koncertov na leto! - vnovič brati z glasbenimi zvrstmi, ki so vladale pred eksplozijo rokenrola in ki jih je vpijal kot kratkohlačnik: s swingom, z bluesom, s folkom ...
V poskočni uvodni Duquesne whistle (Duquesneška piščalka) opeva vagabundsko življenje, nori ob morda poslednjih žvižgih vlaka, ki jih bo slišal, se pusti božati blagemu glasu device Marije in radoživo ponavlja eno najbolj znanih besed svojega opusa blowin' (pihati, razpihovati) - pred natanko petdesetimi leti je svetu s to besedo prvič oznanil, da odgovore na ključna vprašanja o človekovih pravicah naokrog razpihuje veter.
Ljubezenska in morilska strast se v eno spleteta v sladkobni Soon after midnight (Malo po polnoči), v hitrem električnem bluesu, svetopisemsko naslovljenem Narrow way (Tesna pot), pa Dylan izpljune enega od drobcev, ki v debeli uri sestavijo srhljivo sliko naše družbe: “V tej deželi je težko preživeti. Vsepovsod rezila, ki trgajo mojo kožo. Do zob sem oborožen in žilavo se borim.”
Hecno majava Long and wasted years (Dolga in zapravljena leta) je izpoved o izžetem zakonskem življenju, z nabreklimi emocijami zafrkljivo naphana zibajoča se viža, zgrajena in interpretirana v slogu nekaj let starejše Waitin' for you (Čakam nate).
Če si kakšna pesem v Dylanovem zadnjem obdobju zasluži naziv potomke klasike Like a rolling stone (Kakor kotaleči se kamen) iz leta 1965, potem je to Pay in blood (Krvavo plačujem), novo delo izvedenca za tako imenovano “poniževalno pesem”, torej agresiven, napadajoč, kvantajoč pamflet, običajno obstreljujoč naslovnika zabrisanih potez. Refren nove pesmi, v kitarskih frazah sorodne stonesovskim skladbam, se je že pred uradnim izidom albuma prijel kot aforizem: “Krvavo plačujem, a ne z lastno krvjo!” Si ga je Dylan izmislil sam ali ga spet pobral v kaki zaprašeni knjigi, morda obskurnem filmu, kakor je storil že tolikokrat? Ni pomembno - vžge!
V mrki in hipnotično meditativni Scarlet town (Škrlatno mesto) - uvodni stih z imenom mesta vred je iz prastare ljudske pesmi Barbara Allen - pripovedovalec ob poudarjenem oglašanju gosli in bendža naslika osupljiv portret domačega mesta, kraja, v katerem se nikoli nič ne spremeni, v katerem pomoč zmeraj pride prepozno, v katerem je veliko alkohola in malo uresničenih želja. In kjer pripovedovalec na večerni ples pripelje svojo damo: zadrogirano kurbo ploskih prsi.
Robustna Early Roman kings (Zgodnjerimski kralji) ob orglah in harmoniki gostujočega Davida Hidalga iz benda Los Lobos in položena na blues, ki so ga z neumrljivimi I'm a man, Mannish boy in Hoochie coochie man uveljavili Bo Diddley, Muddy Waters in Willie Dixon, pripoveduje o arogantnih antičnih oblastnikih - poslušalcu se ni treba truditi, da bi v njih prepoznal lično urejene sluzave mafijce naše dobe. Dylan v besedilo mimogrede vtke le malce predelano izjavo, ki jo utrujeni in zločinskega življenja dodobra naveličani Al Pacino izreče v tretjem delu Botra: “Hočeš se umakniti, pa te spet povlečejo nazaj!” Bob doda: “So krošnjarji in nadležneži, prodajajo in kupujejo, uničili so tvoje mesto in uničili bodo tebe.” In kljubovalno vzklikne: “Nisem še mrtev!” Prikupen namig in lep poklon: pred pol stoletja je Dylanu taiste besede v bolnišnici na papirček napisal njegov junak, bolni Woody Guthrie, baje s prošnjo, naj jih pokaže njegovim tovarišem tam zunaj, v svetu živih.
Devetminutna Tin angel (Kositrni angel) - neobičajen naslov si je kantavtor najbrž izposodil pri istoimenskem albumu, ki ga je njegova zgodnja junakinja Odetta izdala z glasbenim tovarišem Larryjem Mohrom - je mračna štorija, sorodnica Dylanovih starejših Lily, Rosemary and the Jack of Hearts (Lilija, Rožmarinka in Srčev fant), Isis in Man in the long black coat (Mož v dolgem črnem plašču). Zgodba o ljubezenskem trikotniku je ukrojena po modelu temačnih ljudskih pesmi; zgovorno je že ime predrznega ljubimca - Henry Lee, kakor je tudi naslov slavne ljudske pesmi, ki so jo prepevali mnogi, tudi Nick Cave in - kajpada - Bob Dylan. Dialogi so spleteni v hudo zamotan vozel, vse skupaj pa se razreši shakespearovsko: skozi pesem se živa prebijeta samo pripovedovalec in poslušalec, nastopajoči ne.
Naslovna pesem Tempest (Vihar) je veličasten 14-minutni ep o potopu Titanika, kompleksna umetnina, o kateri bodo modre glave pisale dolge razprave, prikupen valček o grozljivem dogodku, ki ga Dylan v 45 kiticah opiše tako z novinarko natančnostjo kakor s pesniško svobodo, pogosto čvrsto naslonjen na Cameronov sloviti film z Leonardom di Capriom v glavi vlogi. V mrtvaškem plesu se bratijo škof in zvodnik, bogataši in reveži, slavni in brezimni, dobrodušni in zlobni - Titanik je metafora, na njegovem krovu je zbran svet v malem, svet, ki si zasluži pravično božjo kazen.
Sklepna Roll on John (Pridi že, John) je ganljiva elegija o življenju in grozljivi usodi Johna Lennona, stkana iz citatov tako Lennonovih pesmi kakor bluesovskih klasik in poezije predromantika Williama Blaka.
Ta članek je zanič. Časopisna stran je daleč premalo, Vihar terja knjigo. ANDRAŽ GOMBAČ