Denis Avdić: Tri ure politike za 40 sekund smeha

Zaradi njega je najbrž marsikatera najstnica začela vstajati bolj zgodaj, že ob zori. Svoj glas sprosti med valove Radia 1 vsako jutro, ob rani 5. uri, naslednje štiri pa od šale do šale prejezdi na svojem paradnem konju, Denis Avdić showu.

Domiselne potegavščine in vsakodnevni odmerki smeha, ki jih podarja svojemu vse številnejšemu poslušalstvu, so skoraj 30-letnemu Denisu Avdiću prinesli že dva viktorja za radijsko osebnost leta. Postal je ljubljenec družabnih rubrik. Med nedavnim pred- in povolilnim dogajanjem je s priredbo dveh odlomkov risanke Levji kralj, v katerih posnema Zorana Jankovića, njegovega sina Jurčka in Janeza Janšo, osvojil tudi internetno populacijo. Plodno ustvarjalno leto mu je prineslo še en zadetek v polno - stand up predstavo Špas teatra Udar po moško, s katero v tandemu z Vidom Valičem polni dvorane po vsej Sloveniji. Pred dnevi sta razprodala tudi sežanski Kosovelov dom. Medtem ko je temnolasec na odru že pokal šale, je blondinec še sproščeno kramljal v garderobi ...

>Pravite, da te dni nimate časa niti za pijačo s prijatelji. Kaj vse se vam dogaja?

“Radio mi vzame veliko časa. Zjutraj je treba vstati ob 4. uri, potem je oddaja, po njej pa priprave na oddajo naslednjega dne. S tem sem zaseden do 14. ali 15. ure. Nato sledijo stand up nastopi z Valičem, vodenja novoletnih zabav za podjetja ali pa dobrodelne stvari.”

>Je ta naval popularnosti prišel nepričakovano ali je bil želen, iskan?

“Ne vem, če popularnost, zagotovo pa je bilo zaželeno to, da ljudje pridejo na predstavo, da je povsod, kamor prideva z Vidom, razprodano. Super je, ker dobivam neposreden odziv občinstva. Na radiu tega ni.”

>Je to za radijca dobro ali slabo?

“Pravzaprav bolj slabo. Hkrati pa dobro, ker se zgodi, da kdaj nisem vrhunsko razpoložen, negotovost o odzivu poslušalcev pa me priganja, da se vedno znova potrudim in čim bolje opravim svoje delo.”

>Na stand up predstavah pa je odziv občinstva takojšenj ...

“Ja, to je super. Tudi če sem zelo utrujen in imam poln kufer vsega, se, ko stopim na oder, takoj znova napolnim z energijo.”

>Kaj najbolj vžge, katere šale?

“Moško-ženski odnosi, seks. Seks vedno vžge, kjer koli. Zase lahko rečem, da tudi politika, oponašanje politikov.”

>Vaša priredba risanke Levji kralj z Zoranom Jankovićem in Jurčkom v glavnih vlogah je v nekaj dneh postala prava uspešnica na YouTube.

“Ja, mislim, da je podrla prav vse rekorde obiska tudi na naši spletni strani.”

>Gre vroče politično vzdušje kar na mlin vam satirikom. Se sploh imate za satirika?

“Na neki način se imam, ja. Če pogledam zadnje rejtinge (podatke o poslušanosti, op. a.), so bili v novembru najvišji, odkar obstajamo. Pa v tem času nismo imeli nobene nagradne igre, ki bi vlekla poslušalce, torej je bila visoka poslušanost gotovo na račun predvolilne kampanje in našega odziva nanjo.”

>Če se želite kakovostno norčevati iz politika, morate tudi pozorno slediti dogajanju. Redno spremljate informativne medije?

“Absolutno, vse! Takole bom pojasnil: ali po vašem mnenju kdo gleda prenose sej državnega zbora?”

>Kakšen čudak se že najde ...

“No, jaz sem med njimi. Če je čas in če vem, da sprejemajo kaj takega, kar bi utegnilo zanimati ljudi, sem sposoben gledati tri ure tistega sranja, zato da dobim ven 40 sekund dobrega materiala.”

>Torej ste danes (pogovor je nastajal 21. decembra, op. a.) zagotovo spremljali konstitutivno sejo državnega zbora ...

“Nisem, ker sem imel dobrodelni nastop, jo je pa namesto mene spremljala ekipa.”

>Kaj pravite na izbor Gregorja Viranta za predsednika DZ?

“The best, on je pravi za to. Čeprav moram reči, da sem navijal za Erjavca. Predsednik DZ je načeloma oseba, ki veliko govori, in Erjavec bi bil fantastičen. Sploh z našega imitatorskega stališča. Za Erjavca vem, da je fan naše oddaje in je vedno pripravljen na sodelovanje. Na njegov rojstni dan sva skupaj vodila oddajo, prišel je zjutraj ob 5. uri in je ostal do konca. Erjavec je faca! Gantar je bil tudi v redu. Zanimivo je bilo spremljati njegove boje z Jelinčičem. Kadar koli je Jelinčič šel čez rob, je Gantar pritisnil na gumb za izklop zvoka.”

>Kako se ostali politiki, pa tudi gospodarstveniki odzivajo na vaše provokacije? Se je, denimo, Hilda Tovšak, kaj oglasila po letošnji podelitvi viktorjev, ko ste ji pred vso Slovenijo “podarili” sredinca?

“Ne. Bolje zanjo.”

>Kaj bi se ji zgodilo, če bi se?

“Kaj pa vem, predstavil bi ji še koga, ki bi se z veseljem srečal in pogovoril z njo ...”

>Če se ne motim, ste pred časom nekje omenili, da je vaša oddaja deležna tudi političnih pritiskov ...

“Ja, takrat, ko so nas hoteli ukiniti. Takrat je to bilo čutiti. Ampak zdaj so tudi volitve pokazale, da tisti, ki so delali na tak način, nimajo niti pol odstotka podpore ljudi.”

> V kakšni obliki so se kazali pritiski?

(kratek razmislek) “Naše vodstvo bi moralo povedati, kakšne pritiske doživljajo. Lahko povem, da neki politik zaradi mene ne govori več z mojim direktorjem, čeprav sta prej normalno sodelovala. Od njega je zahteval, naj me malo 'umiri', direktor pa se s tem ni strinjal. Jaz imam pri ustvarjanju popolno svobodo. Na Radiu 1 sem od samega začetka. Najprej sem delal samo ob vikendih, in to mi je bilo dovolj. Nisem imel želje postati zvezda. Preprosto užival sem v delu. In resno sem imel občutek, da me posluša vsa Slovenija (smeh), kar je bil seveda napačen občutek, a s takšnim zanosom sem tudi delal. Kar se je na koncu izkazalo za pravilno, saj le tako lahko napreduješ. Nadrejenim sem rekel, prosim, ne me omejevati, sicer bom šel na drug radio, tudi lokalni, samo da sem lahko to, kar sem. Dobil sem tudi že radijsko ponudbo, ki je bila finančno trikrat boljša od te, ki jo imam zdaj, pa sem jo zavrnil prav zaradi te svobode, ki jo uživam na Radiu 1.”

>Bi bili pripravljeni zamenjati radijski mikrofon za lastno tv-oddajo?

“Na televizijo bom šel in imel bom svojo oddajo. Ampak če bi imel na izbiro radio ali televizijo, bi se vedno odločil za radio.”

>Boste imeli tv-oddajo?

“Ja, obeta se televizijski Denis Avdić show, enkrat tedensko, zabavna oddaja, ampak na moj način. Že nekaj časa jo imam pripravljeno, vem, kaj si želim delati, čakal sem le na pravo priložnost. Osnutek je narejen, čez kak mesec ali dva bi lahko imeli posneto že pilotno oddajo, nato pa bomo videli, ali bomo šli z njo naprej.”

>Zdi se, da se zadnja leta vse bolj uveljavlja nov, svež pristop k vodenju razvedrilnih tv-oddaj. Z Vidom Valičem, Petrom Polesom ...

“... pa s Klemnom Slakonjo! Slovenija je to potrebovala. Mislim pa, da se na nacionalki tega premalo zavedajo. Morda bi se bolj, če bi bili plačani glede na svoje rejtinge, ki so, mimogrede, porazni. Preveč je gotovosti, preveč so udobno zleknjeni v foteljih. Verjamem, da mora biti rtv neke vrste izobraževalna ustanova, morajo biti tudi take vsebine, se strinjam. Ampak določene zabavne oddaje, za katere imajo prostor, denar in zmožnosti, pa še vseeno niso narejene času primerno. Redke so izjeme.”

>Imajo Slakonjo ...

“To je res. Ampak, koga pa še imajo? Hribar mi je bil všeč, ampak ne vem, kam je zdaj to odpeljalo. On je skregan s polovico rtv-ja, do polnoči pa ga ne bo nihče čakal, da bo delal. Škoda mi ga je. Z veseljem sem ga spremljal že od malega.”

>Koga še cenite na slovenski satirični sceni? Če jo sploh imamo ...

“Imamo, nekaj imamo. Pri Radiu 1 sem vedno iskal samega sebe. Da si ljudje zapomnijo mene, po mojem načinu vodenja, ne pa da rečejo, glej ga, ponavlja za tem, za onim. Priznam pa, da sem od vsakega poskušal vzeti nekaj. Da sem vzel od Boštjana Romiha profesionalnost in odnos do dela, pa to ljudskost. Od Jeana Frbežarja in Sebastijana Cegnarja način podajanja informacij, ta humor. Denimo njun odziv na časopisni naslov Vsi samo še čakajo, ali se bosta Janez Janša in Zoran Janković dogovorila o kraju sestanka. Onadva sta to povedala, nato pa rekla, no, preverimo, ali res vsi čakajo. Kaj pravi naša čistilka? Rekla je, da čaka na plačo. In sta sklenila, da torej vsi ne čakajo na to. Super! Robert Pečnik Pečo, Radio Hit. Bil sem še otrok, ko sem ga poslušal. Andrej Karoli - vem, da imajo določene omejitve, pravila, a vedno najde način, da nekaj sporoči med vrsticami. Radio City, reporter Milan - super! Zgledujem se tudi po tujih voditeljih. Bil sem na izobraževanju pri Robertu Kratkyju v Avstriji, všeč mi je Chris Moyles z BBC Radio 1. Od televizijcev Jon Stewart. Všeč mi je, ker mu ljudje verjamejo. Tega si tudi jaz želim.”

>Imate občutek, da vam ljudje verjamejo?

“Ja.”

>Ste pred radijskim mikrofonom takšni kot izven etra?

“Seveda, to sem jaz.”

>Torej tudi v zasebnem življenju kdaj koga povlečete za nos po telefonu?

(smeh) “Ne, v zasebnem življenju pa sem najraje na svojem kavču, si ogledam kak film in to je to.”

>Ste kdaj bili žrtev potegavščine?

(pomisli) “Ne, nisem še bil. Lotili so se me na radiu, a na napačen način. Poklicala me je odvetnica in nekaj grozila, kaj vse da me bo doletelo. Jaz pa sem ostal popolnoma miren. Zahvalil sem se ji, da me je obvestila, in ji rekel, da ne bom več govoril, ker poznam postopek, saj sem bil osem let pri policiji. Da izpelješ potegavščino, potrebuješ odziv žrtve, zato ta ni uspela.”

>Saj res, bili ste policist. Se ljudje čudijo, ko to izvejo?

“Se, ja, nekako jim ne gre v račun.”

>Morda ste preveč prijazni za policista ...

“Nisem bil! Bil sem kar strog, priznam. Če smo delali, smo pač delali. Če je bila intervencija, se nisem pustil zafrkavati. Nisem se bal uporabiti nobenih prisilnih sredstev, ki sem jih imel na voljo, niti pištole ne.”

>Ste jo kdaj uporabili?

“Nisem streljal, sem jo pa že povlekel ven in nameril v človeka.”

>Kakšen je bil občutek?

“Grozen, ampak saj tega nisem storil, ker bi mi bilo v užitek, ampak ker me je bilo strah. Če se je zbrala množica 30 ljudi, ki so šli name, trije s steklenicami v rokah, in mi grozili, da mi bodo razbili glavo, sem se zavedel, da v tem primeru lahko uporabim pištolo, in sem bil pripravljen poslati tisto kroglo komu naravnost v čelo, brez najmanjšega odpora.”

>Kaj pa, ko vas policisti ustavijo na cesti? Vas prepoznajo kot bivšega kolega? Vam morda pogledajo skozi prste?

“Veste, da imam enajst pik! Zaradi hitrosti ... Glede prepoznavnosti in kolegialnosti pa tole: Neke petkove noči sem se ob 1. uri zelo utrujen vračal domov s predstave v Bovcu. Saj veste, kje je Bovec, ne? Za menoj so se prižgale modre luči, in so me ustavili. Policist je vprašal, če je bilo kaj alkohola, sem rekel, da ne, pa mi je vseeno odredil preizkus. Vprašal sem, ali je res potrebno, saj sem imel še 500 metrov do doma in sem bil res zelo zaspan. Povedal sem, da sem bil policist in da so mi pravila jasna, pa je rekel, da me ne pozna, ker da je komaj eno leto policist. Pogledal sem v policijski avto in rekel, me pa Tine pozna, sva bila skupaj na praksi v Domžalah, če se spomniš, Tine, leta '99? In me je Tine pogledal in rekel samo: 'Ne, ne spomnim se.'”

>S čim pa ste se Tinetu tako zamerili?

“Zares ne vem.”

> Kaj vam pove ime Enid Blyton?

“Popolnoma nič.”

>Kaj pa Ann, Dick, George? Ali pa Timmy?

“???”

>Julian?

“Nimam pojma.”

>Pet jih je bilo. In bili so prijatelji.

(razočarano) “A jaaaa ... Joj, veste, kdaj sem to bral? Pa kako mi je šlo na živce!? Sploh nisem razumel, kaj berem. A sem moral, in to na glas, v dnevni sobi. Ko sem prišel v Slovenijo, sem bil v petem razredu. Slovensko nisem znal, tako da sem si moral prevajati iz bosanščine. Teh Pet prijateljev, to je bilo grozno!”

> Je pa pomagalo, kajne?

“Zelo! Ampak takrat se tega nisem zavedal.”

>Kakšni ste bili v šoli? Ste bili že takrat glavni zabavljač v razredu?

“Ne, kje pa. Sedel sem v zadnji klopi, sam. Nisem imel veliko prijateljev, komaj da sem s kom kaj spregovoril. Bolj ali manj sem se oglasil samo, če sem bil kaj vprašan. Sošolci so se smejali ... V 6. razredu, ko sem začel igrati nogomet in sem postal bolj družaben, sem dobil nekaj več prijateljev. Nisem pa bil nastopač. To ne. Odprlo se mi je, ko sem prišel na srednjo policijsko šolo. Tam sem se že bolj sprostil. Povezoval sem šolske košarkarske tekme, tudi kakšno prireditev ... Začel sem kazati znake, da bi me ta posel utegnil zanimati.”

>V nastopih pogosto poudarjate svoje bosansko poreklo, nekatere šale poveste v bosanskem jeziku, in to običajno vžge. Tudi vici, ki si jih pripovedujemo vsak dan, imajo v bosanščini povsem drugačen učinek, kot če jih prevedemo v slovenščino. Zakaj bosanski humor deluje bolj od slovenskega?

“Slovenski humor prav tako deluje, a vprašanje je, za kakšen humor gre in komu je namenjen. Denimo strašna Jožeta v oddaji Na zdravje! meni nista smešna, imata pa svojo publiko. Starejši ljudje in nekateri drugi crkujejo od smeha. Bosanci? Kaj pa vem ... (se zamisli) Vse je bilo treba vzeti z neko vrsto humorja ... Še vojno, vso tisto bedo. Moja teta je imela tri sinove. Eden je ni niti povohal, odselil se je, šel je živet na Hrvaško. Ostala dva pa sta jo imela zelo rada. In oba ta sta bila ubita med vojno. Tisti prvi sin se je nato vrnil in skrbi zanjo. Ampak moja teta še vedno neznansko trpi zaradi izgube ostalih dveh, ki sta imela tudi otroke, ona zdaj pomaga snahama in tako naprej. Spomnim se, da ko je bil poklon žrtvam v Srebrenici, je šla tja. Ni je bilo ves dan, zvečer, ko se je vrnila, pa smo se zbrali pri njej. Žalostno je bilo. Ves dan je prejokala v bolečih spominih. In prva stvar, ki jo je rekel moj stric, je bila: 'A si prišla nazaj?' 'Ja.' 'No, vidite, kakšno srečo ima! Nihče ni prišel živ iz Srebrenice, njej pa uspe.' (smeh) In vsi smo se začeli smejati. Poslala ga je v k... in smo se usedli, jedli, pili in se imeli lepo.”

>Poleg Bosanca ste malo tudi Primorec. Živite v Postojni? V vaši predstavitvi na spletni strani Radia 1 pravite, da je to vaša temna plat ...

(smeh) “Nič več! Pet let sem živel v Postojni, zadnja dva meseca pa ne več. Imel sem velike težave z gospo, ki je živela pod mano. To tudi v predstavi vsakič povem. Tako neprijetno sem se počutil v tistem bloku, katastrofa! Ampak v Postojni nisem zdržal predvsem zaradi radijskega urnika. Vstajati sem moral ob 3.20, in to je bilo prenaporno.”

> Pa ste se kot Postojnčan počutili Primorec?

“Ja, ampak ... Meni je Piran tako zelo všeč. Pa Ankaran, Izola ... The best! Rad imam ta stara mesta, ki imajo dušo. Usesti se v plastičen stol pred kavarno, naročiti pijačo in uživati. In ta vonj po morju ... Najraje bi živel kje ob obali. Upam, da nekoč bom, resno. Plestenjaku sem prav fovš.”

ILONA DOLENC

---