Bogovi denarja in njih svečeniki

Bogovi denarja so razsodili: naj politika pade v nemilost. In se je zgodilo. Italijanska država je po faraonu Berlusconiju dobila vlado brez politikov.

Pravijo, da je to prva čisto tehnična vlada po drugi svetovni vojni. Mogoče res. A čeprav so novi ministri pod taktirko Maria Montija - “Supermaria”, vsi po vrsti zgolj tehniki (torej čistokrvni strokovnjaki - tehnokrati), to še ne pomeni, da vlada ne bo politična. Vsaka odločitev, ki ima splošne družbene posledice, je tako ali drugače politična, saj nakazuje na idejo ali smiseln načrt v ozadju.

Torej bo imela svojo politiko tudi Montijeva vlada, pa čeprav ni izraz na političnih volitvah zmagovite koalicije. V prvi vrsti in najprej bo ta vlada morala izvršiti jasna navodila evropskega finančnega (in političnega) vrha. Pred Merkozyjevim diktatom je z znamenitim pismom v rokah pokleknil že Berlusconi, faraon, ki je zaradi razvrata in skrajnega libertinizma pri bogovih denarja padel v nemilost.

Čeprav so ti bogovi videti nekako tolerantni, odprti in popustljivi, so v svojem najglobljem bistvu skrajno trdi, kruti in krvoločni. Njihovo vsakokratno ravnanje je odvisno od tega, v kolikšni meri se počutijo ogroženi. Faraon Berlusconi jih sicer ni ogrožal, bil pa je, kako bi rekli, nekoliko preveč samozagledan in po faraonsko razsipen- zato ga je doletela mila kazen.

Ampak bogovi denarja so resnično jezni na politike. Ti so v takem položaju, da morajo še zmeraj upoštevati razpoloženje ljudstva, manjvrednega plebsa, saj so tu pa tam, običajno vsako četrto leto, odvisni od njegove sodbe. Zato so nagnjeni k “umazanim kompromisom”, zato se ne odločajo za “nepopularne poteze”, tako ljube bogovom denarja.

Ko se je Monti še kot mandatar za sestavo nove italijanske vlade pogajal s političnimi strankami, je na dan pricurljala novica, da bo v njegovi vladi prostora tudi za kakšnega politika (govorilo se je o Giulianu Amatu in Gianniju Letti), tako da bi oba politična pola dobila občutek, da nista čisto odrinjena na stran. A se je zgolj zaradi tega v templju boga denarja, milanski borzi, takoj razširil preplah. Zarohnelo je in zabobnalo, strele, ki kažejo vrednosti delnic, so švignile proti tlom, v zrak pa so poleteli vrednostni papirji.

Bogovi so rekli ne. In politikov v novi vladi ni ostalo niti za vzorec. Politične stranke, ki so se še malo pred tem šopirile in širokoustile, so se potuhnile. Montija so sprejele, kot da bi bil poseben božji odposlanec, ki ne dopušča prevelikega upiranja.

Tam zadaj, na Olimpu mednarodnih financ, pa je še vedno grmelo, švigale so strele, politiki, bankirji in navadni ljudje so strahoma pogledovali proti vrhovom, kaj bodo bogovi denarja dejali. Njihova sporočila sicer niso vselej jasna in enoznačna, zato pa so finančni strokovnjaki, ki jih poskušajo razbrati in jih prevesti v jezik navadnega ljudstva. Finančni strokovnjaki delujejo kot novodobni svečeniki, so skrivnostna povezava med finančnim nebom in zemljo navadnih smrtnikov.

Včasih se zdi, da so finančne napovedi podobne meteorološkim, dogajanje na finančnih trgih pa kot naravni pojav, ki ni odvisen od vsakokratnega delovanja ljudi. Najpogostejše vprašanje danes je: “Kako bodo reagirali finančni trgi na takšno ali drugačno politično odločitev?” In vsi pogledi so usmerjeni v novodobne Delfe, v finančna preročišča. In potem v strahu čakajo na srd bogov ali njihovo pohvalo. Če finančni bogovi (“trg”) reagira s srdom, mora politika odločitev spremeniti, ne oziraje se na razpoloženje (ali voljo) ljudstva.

Do tega prihaja, če se povsem ljudske odločitve (ekonomijo vendarle določajo ljudje, ne pa vodni hlapi) prikazuje kot nadnaravni pojav, kot ujmo, ki doleti človeštvo. Kot da bi bila finančna “kriza” kazen za preveč lagodno življenje, kot kazen za to, da si ljudje želijo živeti dostojno življenje, brez strahu pred prihodnostjo. Toda samozavestni, pokončni in samostojni ljudje so za božanstvo kapital silna grožnja. Ljudje, ki se proti negotovim trgom ne ozirajo z bojaznijo v srcu, so svobodni ljudje, so ljudje, ki se na božanstva denarja preprosto požvižgajo. Kjer se konča praznoverje mednarodnih financ, se začenja kraljestvo politike. Politike kot racionalnega, zavestnega upravlja skupnih zadev.

Zdaj pa živimo v obdobju tehnokratskih vlad, ki niso (ne smejo biti) izraz ljudske volje. Tehnokrati so lahko samo ubogljivi izvrševalci volje kapitala.

Člani Montijeve vladne ekipe so priznani, nedvomno sposobni strokovnjaki, vsak na svojem področju. A kaj, ko je njihov mandat omejen, časovno in vsebinsko. Če bodo preveč trmoglavili in hoteli z vnaprej začrtane poti, jih bodo “finančni trgi” odpoklicali in kaznovali, na njihovo mesto pa postavili druge, ubogljivejše. Razumljivo, saj niso izraz ljudske ampak božje volje.

ROBERT ŠKRLJ

---