petek, 10. september 2010
Čez nekaj trenutkov se bo začelo daniti: gladina zaliva tamle spodaj, nad katero se pne gosta koprena zlovoljnih oblakov, je še temačna, malodane črna in tisti del mojega jaza, ki se, žal (prežal!), nikakor ne more tako hitro (po)starati, kot se je moje telo, trmasto ponavlja zarotitveni obrazec: 'Nekaj se bo zgodilo. Nekaj se mora zgoditi! Drugače ne gre; drugače ne more in ne sme biti - nekaj se mora zgoditi!'
Foto: ANDRAŽ GOMBAČ
Marcello Mastroianni v Viscontijevem filmu Tujec iz leta 1967
Foto: /
Seveda se dodobra zavedam, da sem smešen, tako kot so smešni (in pomilovanja vredni) vsi, ki se ne morejo sprijazniti z lastno zagatnostjo in brezizhodnostjo - ne morejo, ker bi bila takšna sprijaznitev zgolj evfemizem za pristanek na takojšnjo smrt.
Ja, težke in morda za zgodnje jutro odločno prehude so te besede - zagatnost, brezizhodnost, takojšnja smrt - a temu (meni), ki jih, stoje na balkonu, s katerega pogleduje proti gmoti turobnih, nerazpoloženih oblakov, brez glasu izgovarja, še ne prede trda. Je še sorazmerno na varnem, mu voda še ne teče v grlo.
Toda mnogi drugi ... Ki jih je iz dneva v dan vse več, nezadržno več in že zdavnaj preveč. Tisti drugi, ki jim je spričo lastne zagatnosti in brezizhodnosti skorajda tako hudo, kot je bilo hudo njihovim prednikom spomladi 1941. A med obema hudostma - ono iz leta 1941 in današnjo - leži prepaden razloček: slehernik, ki je tedaj odhajal v zavetje gozdov, je verjel, veroval v boljše čase; današnji slehernik pa te vere ne premore: je kot pretepeno in do smrti in do brezupa izmozgano, na prekratko verigo priklenjeno ščene. Bevska - brezdanje ponižano in brezsramno razvrednoteno bitje, oropano še zadnje trohice dostojanstva - popada pa ne.
Ja, mnogi, premnogi drugi: upokojenec v oguljenih hlačah in pošvedranih čevljih, ki jutro za jutrom brska po smetnjakih na robu garažne hiše; nekdanja tovarniška delavka drhtečih prstov, ki v pekarni zaprepadeno ugotovi, da nima dovolj drobiža za nakup bureka; nezaposlena samohranilka, ki sicer prejema socialno pomoč, a hčerkici le ne more kupiti nove šolske torbe, o kateri je otrok sanjaril vse poletje; malodane brezzobi brezdomec (čez poletje je spal pod krošnjami robinij, kje bo prezebal pozimi, še ne ve), ki na lokalni avtobusni postaji mimoidoče žica za cigareto; sinov znanec, diplomiran antropolog, ki si že poldrugo desetletje zaman išče kakršnokoli stalno zaposlitev (bil je že čistilec oken, pobiralec parkirnine, priložnostni solinar, razkladalec v luškem skladišču, počitniški pismonoša na podeželju, nočni čuvaj, sprevodnik, pomivalec posode v hotelu, dva tedna krupje in pet dni grobar) ... - sivi pogledi izvotljenih oči, begotne prikazni brez prihodnosti, vsakršni naplavljenci, groteskni protagonisti v čedalje večjem “resničnostnem šovu”: skoznje strmim, njih samih v resnici nikoli ne ugledam. Ko bi jih, bi bilo po meni - adijo, spanec, adijo, prijetno vzdušje na pikniku. Sto, dvesto, morda tristo jih vidim, da me davi v grlu in žerjavično peče v drobovju; v resnici pa ne vidim niti enega samega, ker ne vidim vseh drugih, ki jih je na tisoče in tisoče - ne vidim množice preštetih, zmerjenih, stehtanih, množice odrinjenih, izbrisanih: nemo jadikujoč se naslanjam na balkonsko ograjo in strmim tja dol v zaliv, srepim v zevajoč podnebni kotel, v katerega se nezadržno zgrinja vse, kar še ni bilo. In da bi bila mera polna, si ničevo domišljam - v tem zagotovo nisem sam - da mi empatija še ni povsem tuja.
In ker tako razmišljam - saj ne, so le scefrane misli, ki dokaj nedolžno, povsem nenevarno plivkajo skozme - prepričujem samega sebe, da sem navsezadnje bogatejši za še eno resnico o času, v katerem živim. Zdaj, tako si dopovedujem, dobro vem, da Albert Camus v tem (v sedanjem) času ne bi mogel ustvariti romana, kakršna je njegova Kuga (1947), bi pa zlahka spet napisal Tujca (1942).
Med obema romanoma - mrakobni in neznosno porazni “postskriptum” obeh je novela Padec (1957) - namreč zija nepremostljivo brezno. Obe deli sicer vznikata iz upora zoper ravnodušje absurdnega, človeku skrajno sovražnega sveta, toda Tujec je mojstrska ubeseditev brezizhodnosti, iz katere moreta protagonista rešiti le še giljotina in sovraštvo tistih, ki bodo z naslado opazovali usmrtitev. Tujec - Meursaultu je do sovražnosti tuja sleherna življenjska vrednota - je pripoved o strahotni ravnodušnosti samoizobčenega človeka, ki v življenju vidi le še porogljiv dokaz o neobstoju smiselnosti.
Kuga je živo nasprotje Tujca: je trpko ironičen zagovor občestva, prizadetosti in tvorne zavzetosti za bližnjega; je iskrena hvalnica vseh, ki tudi v najbolj nemogočih razmerah in najtežjih preizkušnjah kljubujejo nesmislu; Kuga je pripoved o povsem anonimnih ljudeh, ki v svetu brez vrednot trmasto verujejo v jutrišnji dan - brez misli na še tako neznatno poplačilo. Kuga je nekakšen odgovor - zagotovo ne dokončen - na čisto nič retorično vprašanje, ki bega enega od protagonistov romana: ali se more človek, ki ne veruje v boga (vsaj ne v takšnega, kakršnega zadnji dve tisočletji preračunljivo oznanja najstarejša institucija na preutrujenem in neštetokrat zlorabljenem planetu), je pa obdarjen z vrlinami, kakršne so empatija, človekoljubje in brezpogojna požrtvovalnost, približati svetništvu?
Koliko ljudi je zdajle, ta hip med nami, o katerih bi mogli brez zadržkov reči, da so spričo vsakršne dobrote, požrtvovalnosti, pristnega sočustvovanja in nesebičnega, že norosti približanega poguma podobni svetnikom? Seveda obstajajo, in verjetno jih ni tako malo, kot običajno mislimo (torej takrat, ko se bojimo misliti!) - vendar so v pogrošnem in bleščavem spektaklu, ki ga sleherno urico uprizarjajo politika, kapital, oligarhija, v krepitev svojega pozemskega kraljestva zaverovana Cerkev, betežni sindikati in klečeplazni mediji, nevidni, nemi, zlahka spregledljivi. Tako spregledljivi, kot da jih ne bi bilo.
Bi Camus mogel danes (in ne izhajajoč iz malodušja zgolj na Slovenskem!) znova zapisati besede, s katerimi končuje “kroniko” o kugi v alžirskem Oranu: “… se je doktor Rieux odločil, da bo napisal to pripoved, ki se zdaj končuje. Napisati jo je hotel zategadelj, da ne bi bil med tistimi, ki molčijo, da bi pričal v dobro kužnih, da bi pustil vsaj kakšen spomin na krivice in nasilje, ki je bilo nad njimi storjeno, in da bi čisto preprosto povedal to, kar se je mogoče naučiti v času nadlog: da je v ljudeh več stvari, ki zaslužijo občudovanje, kakor stvari, ki zaslužijo prezir.” (Kuga, prev. Jože Javoršek, zbirka 100 romanov, 1965)
Bojim se, da ne.
Prihodnost zagotovo še pride. Nedvomno pride. A ljudje, ne le tisti, ki že dolgo životarijo na robu, se je bojijo. Pekočih izkušenj imajo preveč, da bi še mogli nasedati politikom - vrednost njihovih srajc in kravat daleč presega povprečno mezdo (ne plačo!) delavca v proizvodnji - ki pred kamerami in mikrofoni vzhičeno in teatralično hlinijo optimizem.
Kuga razsaja. Vsepovsod. Da bi bili vladani, ki se mukoma prebijajo iz dneva v dan, deležni nekakšnega občudovanja? Pojdite no: to, kar prihaja iz pogledov oblastnikov, naj bodo “levi” ali “desni”, je kvečjemu prezir. Je kaj čudnega, če brezpravni in nezaslišano razvrednoteni v onemoglih poskusih vladajočih, da bi z nekakšnimi reformami obrzdali naraščajoči kaos in vzpostavili tolikanj opevano vladavino socialne varnosti, pravičnosti (tudi dejanske enakosti pred zakonom) in reda, zro le burkaške parade?!
Ko so leta 1953 v Vzhodnem Berlinu izbruhnili zelo hitro nasilno zatrti delavski upori, je Camus zapisal: “Kadar se nekje na svetu delavec z golimi pestmi dvigne proti tankom in kriči, da ni suženj, kaj smo potem mi, če ostanemo brezbrižni?”
Kaj sem, ko zjutraj slonim na balkonski ograji in menda v neznanski skrbi za brezpravne in ponižane izgubljeno srepim v zaliv? Kaj sem, ko nekaj ur pozneje pišem tele vrstice? Kaj je z menoj? Nič: nič ni z menoj. A v tem stavku je preveč udobnega konformizma in tolažilne laži. Je, nekaj je z menoj: brez obraza sem. Brezobličen, ker sem zmeden in prestrašen. Pred zagonetnim obličjem kuge sem od groze hrom. Še smem trditi, da sem človek? TOMO VIDIC