ponedeljek, 6. september 2010
Zdaj je že gluhim jasno: Arcade Fire niso muha enodnevnica, kakršnih v novodobnem indie, neodvisnem rocku ne manjka. Nekaterim moči pešajo že pri tretji pesmi, Kanadčani pa po krepkih albumih Funeral (2004) in Neon Bible (2007) svojo štorijo to poletje nadaljujejo s tematskim The Suburbs.
Win Butler, motor zasedbe Arcade Fire
Foto: LUCAS JACKSON
Ena od osmih variacij naslovnice novega albuma
Foto: /
Bend, ki mu od ustanovitve leta 2003 poveljujeta zakonca Régine Chassagne in Win Butler, ob njiju pa godejo še mlajši brat slednjega William Butler, Richard Reed Parry in Jeremy Garavodite, vsi po vrsti rojeni v letih 1977-1982, je najvišji val popularnosti zajahal že s prvencemFuneral - mimogrede, zgolj kot obrobna zanimivost: ime Pogreb so mu poveznili, ker je večina članov malo pred njegovim izidom izgubila kakšnega od svojcev. Zbirka desetih skladb je tako poslušalce kakor kritike v ekstatične hvalnice potegnila z opojno mešanico kompleksnih, bogatih, razvejanih, često himnično bombastičnih, z gnevom nasičenih melodij, pri katerih se bobni in kitare bratijo s klavirjem, čelom, ksilofonom, violino, violo, harmoniko, mandolino, sintesajzerji, med vso to kramo pa se ne izgubijo ambiciozna, nemalokrat mikavno zagonetna, tako mrakobno introvertirana kakor bojevito angažirana besedila, ki jih večinoma izstreljuje Win Butler, tu in tam še njegova soproga, denimo pri močno avtobiografski pesmi Haiti - v Kanadi rojena multiinstrumentalistka je namreč odraščala na Haitiju, odkoder pa je njeno družino nazaj v rodne kraje pregnala Duvalierjeva diktatura. Neslana šala: če ne bi bilo starega dobrega diktatorja, svet ne bi dobil benda Arcade Fire.
Že koj po prvencu so se bendu odprla vrata na najprestižnejše festivale. Fasali so nominacijo za grammy v kategoriji najboljši album alternativne glasbe. Hvalil jih je David Bowie. Pa U2. V našem časniku se je nad njimi navduševal Bryan Ferrry. In Katja Pegan. Bend si ni privoščil kakih hujših spodrsljajev, ni se slinil po medijih, ni ga premamilo razdajanje dostojanstva in grabljenje denarja. Med predvolilno kampanjo je s svojo muziko podprl predsedniškega kandidata Baracka Obamo (ne pozabiti, takrat je bil še mesija, odrešenik, brezmadežni mirovnik), Win pa se je kar dobro odrezal tudi v polemiki z liderjem banda Flaming Lips. Wayne Coyne je v reviji Rolling Stone namreč nergal, da člani Arcade Fire z vsemi - s svojo ekipo, z oboževalci, z glasbenimi kolegi - ravnajo “kakor z drekom”. Da so arogantni za bruhat. Win se ni pustil zvleči v nižine, odgovoril mu je ostro, a spoštljivo.
Nazaj k muziki! Razvpito prekletstvo drugega albuma je glasbena tovarišija dobro prestala z baročno bohotnim, v cerkvi posnetim Neon Bible, pa četudi bo vse življenje očitno morala trpeti vzdihljaje, češ: tako dober kakor Funeral pa že ni .... Kajti isto pobje in dekle slišijo zdaj, ob izidu novega The Suburbs, ki sta ga brata Win in William Butler - mimogrede, zgolj kot obrobna zanimivost: oba sta vnuka pionirja ameriškega swinga Alvina Reyja (1908-2004) - zasnovala na lastnem odraščanju v predmestju teksaškega Houstona. Na kar šestnajstih pesmih, manj baročno obloženih kot poprejšnja dela, bolj akustičnih, ležernih, mehkobno melodičnih, zdaj tridesetletni pevec iz distance opazuje sebe, svoje odraščanje in pa današnjo, čedalje bolj apatično mladež, obsojeno na prozaičnost puščobnih predmestij, na diktaturo brezosebne tehnologije, na zlovešče sanje o nelepih jutrišnjih dneh. Prepeva: “Oh, to mesto se je tako spremenilo, odkar sem bil otročič. Molim k bogu: naj ne dočakam smrti vsega, kar je divje.”
Kakor Springsteen, s katerim ga tako radi primerjajo, ga imenujejo za njegovega naslednika, zna intimno izpoved tesno preplesti z duhom časa. Kajti pri močni umetnosti sta zasebno in družbeno zgolj dve plati istega kovanca!
Mimogrede, zgolj kot obrobna zanimivost: sinoči so Arcade Fire nastopili v Bologni. Je kdo bil? Kako je bilo? ANDRAŽ GOMBAČ