Aleš Berger: “Pa me takole farbajo!”

Mnogi ga v svojih domovih gostijo, ne da bi vedeli: Aleš Berger (1946), prevajalec iz francoščine in španščine, tri desetletja urednik leposlovja pri Mladinski knjigi, je v slovenščini mojstrsko udomačil Bretona, Chara, Becketta, Borgesa, Queneauja, Lorco, Molièra, Préverta ... in Asterixa, kajpada!

Svoje gledališke kritike je zbral v knjigah Ogledi in pogledi (1984) in Novi ogledi in pogledi (1997), Rožančevo nagrado mu je osvojila zbirka esejističnih zapisov Krokiji in beležke (1998), krajša leposlovna besedila je nanizal v Zagatnih zgodbah (2004), pred petimi leti so v ljubljanski Drami krstno uprizorili njegov gledališki prvenec Zmenki, rimarije za otroke je lani povezal v slikanico Nono z Bleda, z letošnjo zbirko spominskih zapisov Omara v kleti pa si je vnovič prislužil nominacijo za Rožančevo nagrado.

Zadnja leta domuje malo v Ljubljani, malo v Solkanu.

> Kako je tak ljubljanski gospod prišel v Solkan?

“Pota usode so, saj veste, mnogotera. Reciva, da me je pripeljalo srce. Ljubljanski gospod pa nikoli nisem bil, vsaj ne da bi hotel biti gospod. Ljubljančan sem, po rojstvu.”

> V Solkanu najbrž niste deležni intelektualno-družabnega življenja kakor v Ljubljani.

“Saj ni rečeno, da iščem samo to. Tu so drugi vidiki življenja, simpatični, človeško topli. Odkar sem v pokoju, se tudi v Ljubljani dobivam samo z nekaj prijatelji, tako da se tukaj ne počutim nič kaj prikrajšano, prej obratno. Ravno včeraj smo bili na bendimi nad Branikom, v Preserjah, in ugotavljal sem, da so mi neke stvari v življenju še podarjene. Lepo je, da kot mestni oziroma, natančneje, primestni otrok še lahko doživim tako lepe reči.”

> Imate v Solkanu tudi več miru za brskanje po omari svojih spominov?

“Niti ne. Kakšno črko grem zvečine še zmeraj napisat v Ljubljano, kjer živim sam.”

> Katera je zadnja knjiga, ki ste jo izdali kot urednik?

“Za zadnjega štejem Kondorjev sveženj štirih knjig iz leta 2008: Izbrano prozo Srečka Kosovela, Včerajšnji svet Stefana Zweiga, antologijo slovenske erotične poezijeV tebi se razraščam in izbor kratke proze Franja Frančiča Kam se skrijejo metulji pred dežjem. S tem sem nekako sklenil uredniško pot.”

> Začeli pa ste jo z izborom nadrealističnih spisov Noč bliskov leta 1974, mar ne?

“Ampak kot zunanji sodelavec, ne še kot urednik. To je bil plod naklonjenosti takratnega urednika Kondorja Uroša Kraigherja in mojega zanimanja za nadrealizem, ki je bilo povezano tako z diplomsko nalogo na primerjalni književnosti kakor z naklonjenostjo avantgardnim gibanjem.”

> Je bilo vaše kasnejše urejanje zbirke Kondor povsem naključno?

“Kaj pa so naključja? Ravno nadrealisti so imeli izraz, s katerim so se izmazali pred takimi vprašanji in pokazali na višjo nujnost: hasard objectif. Objektivno naključje. Takrat sem imel na Mladinski knjigi stike še z Nikom Grafenauerjem, mojim starejšim študijskim kolegom. Mislim, da se je ob Kraigherjevi upokojitvi prav njemu porodila misel, da bi delo lahko prevzel jaz. Zame je bil korak z radia na založbo velik. Radia sicer nikakor nisem sovražil ali ga imel za manjvrednega ...”

> Vendar se v njem niste našli?

“No, saj sem bil tam sedem let.”

> Kar je malo proti tridesetim letom na Mladinski knjigi.

“Res je, res. Takrat si nisem mislil, da bom na Mladinski knjigi trideset let, pa čeprav mi je glavni urednik Borut Ingolič rekel, da greš težko stran, ko enkrat prideš na založbo. Mogoče radio mlademu človeku res ni nudil toliko zadovoljstva, saj je čutil bežnost etra. Pri knjigi imaš vsaj iluzijo, da malo dlje traja. Kar mi konec koncev potrjujete vi, ko iz torbe potegnete Noč bliskov, ki je že skoraj štirideset let stara. Pri knjigah imaš občutek ... malo bolj trajne bežnosti, reciva. Čeprav je tudi kar nekaj knjig, ki si jih naredil in so danes pozabljene.”

> Tudi takih, ki ste jih izdali s stisnjenimi zobmi?

“Zelo malo, bi jih lahko preštel na prste ene roke. Bile so knjige, ki jih je bilo treba delati za komercialne vidike programa, zlasti kakšne kriminalke, proti katerim nimam nič, še posebej ne proti evropskim, za katere sem se zavzemal, saj se mi zdijo boljše od ameriških. Da bi pa prav stisnjenimi zobmi kaj izdal ...”

> No, v Omari v kleti pišete, da so bile med uredništvom in komercialnimi službami zmeraj napetosti.

“To pa, absolutno, ampak ne okrog knjig komercialnega programa, ki smo jih bolj ali manj radi jemali in izdajali, ampak bolj zato, ker so komercialisti, če nekaterim sploh smemo tako reči, vztrajno dokazovali nekomercialnost dobrega programa in ga hoteli čimbolj krniti. Ogromno energije, lobiranja, zvijač in tudi prepirov je šlo v to, da se ohrani del programa. To so stalna trenja, ki so včasih konstruktivna, večkrat pa ne. Kar pomnim, smo bili v uredništvu sami kompetentni ljudje za svoja področja, v komerciali pa žal ne. Ne želim poravnavati starih računov, a nekatere med njimi je v delo s knjigami in odločanje o programih pripeljala res čudna usoda.”

> Je bilo zadnja leta vse huje?

“Šlo je v nekakšnih sinusoidah. Hudo je bilo že kdaj v času socializma. Zadnja leta se ni zaostrilo samo to, marveč tudi vprašaje avtorskih honorarjev. Zvečine so nanje gledali kot na nujen strošek. Ampak o tistih letih nočem govoriti samo črno in slabo. Hudo nehvaležen bi bil, če bi se nad tridesetimi leti uredniškega dela zmrdoval. Prav nasprotno, čutim se izpolnjenega.”

> A kdaj zrete nazaj in razmišljate, ali ste kakšno knjigo izdali prepozno, ali ste kakšno zavrnili po krivici? Vrednotite svoje odločitve, poteze?

“O preteklosti ne razmišljam kaj veliko. Ne bi rekel niti, da sem kdaj kaj zavrnil, pa se je to čez leta izkazalo za hudo pomoto. Morda sem premalo samokritičen, ne vem. Morda sem kdaj zavrnil kak roman, ker ni bilo prostora zanj. Vedeti morate, da je uredniški program seštevek različnih stvari: nečesa, česar si želi urednik, nečesa, kar predlagajo sodelavci, vračunati je treba še možnosti založbe ... Včasih je bil kak predlog lahko kar dober, a je odpadel, ker je sodil v žanr ali jezikovno področje, ki sta bila v programu že zasedena za kakšno leto ali dve. Ko sem bil kakih petnajst let v službi in sem videl, da bom tam še nekaj časa ostal, mi je bilo žal, da si nisem ob posameznih knjigah napisal nekaj opombic, o tem, kakšen je bil kak sodelavec, kako je teklo delo in podobno.”

> V vaši Omari v kleti me je najbolj zmrazil tale stavek: “Požgal dnevnike iz let 1985-2002.”

“A res? Tale stavek bi vas moral ogreti, ne pa zmraziti. Ogenj greje.”

> Zakaj ste to storili?

“To so bili popolnoma zasebni zapisi o tem, kaj sem kakšen dan počel, kaj sem mislil ... Nisem zmerom ohranjal ravni, na katero bi bil danes ponosen. Zakaj sem jih zavrgel? Da ne bi moji potomci po mojem slovesu imeli težav, da ne bi tega brali ...”

> Ste se zbali Menartove usode?

“Ne, sploh ne. V mojih zapisih ni šlo za literarne zadeve, bolj za opomnik oziroma večerni odvod tistega dneva. Z leti je to postalo samo še krama. Moram pa priznati, da sem zapise pred uničenjem še prebral. Sprva sem mislil, da jih bom prebral v dnevu, dveh, največ tednu, a je kar trajalo, saj je bilo emocionalno naporno. Ampak zdaj je ad acta. Mogoče je bil zapis v Omari v kleti nekoliko samoljuben. Če sem dnevnik že uničil, bi moral še to dejanje zamolčati.”

> Pa ste se nam raje pokazali kot nekakšen uspešen Kafka!

“Ja. (smeh) No, kakšen trik je pa staremu mačku tudi dovoljen.”

> Ste prebrali Menartov Dnevnik?

“Sem ga.”

> Potem ste verjetno opazili njegov zapis, da mu je Ciril Zlobec mlajšo generacijo, v katero je uvrstil tudi vas, označil za “cinično koristolovsko”.

“Moram priznati, da tega nisem opazil.”

>Ste takrat čutili tako močno trenje med generacijami?

“Trenja so bila. A imel sem občutek, da se starejša generacija bolj čuti ogrožena od mlajše kakor obratno. No, na koncu, v letih 1989, 1990, pa smo se vsi zbrali na protestnih shodih na Društvu slovenskih pisateljev. Pomislite, Rudi Šeligo je pripeljal tudi Mateja Bora in Josipa Vidmarja. Menart in Zlobec sta stala na branikih slovenstva, če se malo patetično izrazim. Ob vsem tem bi tista majhna nesoglasja in nagajanja dal v oklepaj. Niso bistvena. Do trenj je morda prihajalo, ker so se starejši pesniki počutili ogroženi od mlajših ...”

> Pa vendar ne bo držalo, da mlajši niso pestovali negativnih čustev do starejših. Nekje ste pisali, kako so vam vrstniki oponesli, da ste med uvodnimi citati v Noč bliskov navajali tudi Javorška, njegovo misel o nadrealizmu. Češ, kaj ti je bilo tega treba!

“Hja, imate prav. Ampak Jože Javoršek res ni bil simpatična oseba. Napadal je vse po vrsti, od Kocbeka do Zupana. Imel je neke vrste privilegiran položaj, pisal je za Delove Književne liste, ki so bili v svojih prvih letih trdnjava konservativizma. Vsega tega sem se zavedal, a vedel sem tudi, da je Javoršek kot eden prvih med Slovenci napisal precej pronicljivo in za tisti čas natančno oznako nadrealizma. Evo, zato sem imel dolžnost ga ne zatajiti. Sem pa pozneje z njim v Književnih listih polemiziral okrog Andréja Bretona. Če pa me že sprašujete o Menartovem Dnevniku - bral sem ga tako rekoč ilegalno, saj so ga takoj po izidu potegnili nazaj. In hvala bogu, da so ga. Škoda, da je sploh izšel. Zdi se mi, da dejansko ni bil namenjen objavi. Avtorja nam kaže bolj sitnega in nezadovoljnega, kakor je v resnici bil. Sprašujete me o mojih požigalnih akcijah - natančno poznam občutek, ko se človek ob devetih, desetih zvečer usede in nekaj napiše. Da bi se razbremenil, bo pisal o bolj temnih rečeh, o tistih, ki se jih mora nekako znebiti.”

> Nekje ste zapisali, da je Beckett za prevajalca trd oreh. Zakaj je tak?

“Ker praktično nima zgodbe. Ker nima odstavkov. Ker je pisal v zelo zgoščenem jeziku, zlasti ko gre za francoščino, ki je bila jezik njegove izbire in ne materinščina. Težaven je tudi po emocionalni plati, saj je svet, ki ga ustvarja zlasti v prozi, črn in brezizhoden.”

> Prevajalec se najbrž mora zliti s pisateljem, ki ga prevaja, ga začutiti.

“Res je, a identificiram se z avtorjem, ne nujno tudi z vsebino. Kot prevajalec lahko občudujem avtorja, kako vešče in prepričljivo piše, ne morem pa se jeziti nad tem, kako črn svet slika. No, pri Queneauju je prevajalec seveda vesel, kadar začuti, da se mu je tudi v prevodu posrečila kakšna pisateljeva šala ali besedna igra.”

> V Omari v kleti opisujete, kako ste prevajali Queneaujevo Cico v metroju in širili meje našega jezika, ne pa tudi, kako ste se lotili Vaj v slogu, kjer Queneau eno samo zgodbo pove na 99 različnih načinov. Predstavljam si, da ste ob sebi morali imeti goro knjig ...

“Takrat sem res moral imeti goro knjig, saj še ni bilo interneta. Knjige sem potreboval zlasti za tiste vaje, ki so temeljile na biologiji ali drugih posebnih področjih. Takrat niti Slovar slovenskega knjižnega jezika še ni izšel do konca, tako da mi ni mogel biti povsem v oporo. Med prevajanjem Vaj sem imel občutek, da igram pingpong z nekom, ki je grozno dober in ki ima vsakič servis. Je pa tale prevod doživel kar precej odmeva. Večkrat sem slišal za srednješolske dramske priredbe besedil iz Vaj in si nekatere tudi ogledal. Mislim, da so Vaje danes zanimive zlasti zaradi neke svobode, ki jo premorejo. To ni mimetična, ampak kreativna literatura. Kreativnost, ki je v osnovi humorna, pa lahko postane tudi strašljiva: dokončne resnice ni. Zgodbo lahko poveš na ogromno načinov, ampak resnice ne poveš nikoli. Reči moram tudi, da so mi Vaje spremenile, obogatile življenje. Leta 1986 sem namreč lepega dne dobil vabilo društva francoskih prevajalcev, ki me je vabilo v Arles, na okroglo mizo, posvečeno Vajam v slogu. Šel sem tja, imeli smo se lepo, okroglo mizo je vodil Jacques Roubaud, ki je bil letos v Sloveniji na Dnevih poezije in vina, priti bi moral tudi Danilo Kiš, pa je ravno zbolel ... Takrat so v Arlesu ravno odpirali prevajalsko hišo. Napletel sem zveze, zaprosil za štipendijo in šel leta 1989 prvič tja, kjer sem bil doslej že kakih desetkrat.”

> Kot prevajalec svojih sodobnikov ste najbrž imeli priložnost tudi srečati precej svojih prevajancev, mar ne?

“Ne, zmerom sem bil malo v zamudi.”

> Ampak Becketta bi lahko srečali.

“Beckettu sem pisal, ko sem bil leta 1989 v Parizu. Na prigovarjanje njegovega znanca sem mu poslal pismo. Lepo mi je odgovoril, njegovo pismo imam še zdaj spravljeno. Sporočil mi je, da je bolan in nastanjen v domu za ostarele. Niso minili trije meseci, pa je umrl. Drugih nisem srečal. No, dramatik Raymond Cousse, tudi sam igralec, je na moje povabilo prišel v Ljubljano in še prej v Solkan, na festival Mali odri. Nekatere bi lahko še ujel, recimo Jacquesa Préverta in Renéja Chara ... Srečanje s takimi ljudmi bi bilo seveda zanimivo, ampak zanje obremenjujoče, obenem pa ne vem, o čem naj bi se z njimi sploh pogovarjal.”

> Kdaj ste se lotili Borgesa?

“Kmalu po začetku učenja španščine. Že kakšno leto ali dve zatem je izšel slovenski prevod njegovih zgodb Stvaritelj.”

> Opazil sem, da ste pozneje, ob izhajanju Borgesovih izbranih del v slovenščini, svoje prevode popravljali. Denimo pri znameniti zgodbi Zasnutek: gavčo, ki ga ubije njegov posinovljenec, v starejšem prevodu vzklikne “Lepa reč!”, v novejšem pa “A še to?”. Priznam, da mi starejši prevod zveni bolje.

“Pred kratkim sem sklenil, da se svojih prevodov ob morebitnih ponatisih ne bom niti dotaknil. Ker prevečkrat slišim, da so bili prej boljši.”

> Bralci najbrž posvojimo prvo možnost, se navežemo nanjo.

“Najbrž, najbrž. Popravljal sem tudi prevod Prévertove pesmi Barbara, ampak ne drastično, bolj diskretno. Sem pa v hudičevo kuhinjo, kot bi rekel moj prijatelj Ludwig Hartinger, prišel, ko sem ponatisnil prevode pesmi Guillauma Apollinaira. Najprej so pri Cankarjevi založbi izšli pod naslovom Sonce prerezan vrat, potem pa sem jih uvrstil še v Mojstre lirike, dvojezično izdajo. Rekel sem si, da bom svoje starejše prevode le pretipkal in tu in tam kaj popravil, če bo res nujno. Ampak ni šlo tako preprosto. Sploh pa je večina pesmi napisanih v verzih in rimah ali vsaj asonancah. Grozno sem se namučil zlasti s tisto znamenito: 'Sous le pont Mirabeau coule la Seine ...' Zdaj, v drugi varianti, je prevedena precej drugače in za moj občutek bolje. Vraga! Dva ali trije, tudi taki, na katerih mnenje nekaj dam, so mi rekli: 'Pa kaj ti je bilo treba?! Prej je bilo boljše!' Skratka, poslej naj prevod obstane, kakršen je, naslednji prevajalci pa naj delo opravijo na novo.”

> Ali zdaj kaj prevajate?

“Niti ne. Ne vem, ali bo še kdaj prišel preblisk, kakršen je bil zadnji, ki me je kar ponesel, če se lahko patetično izrazim. Bil je v zvezi s Federicom Garcío Lorco in njegovim Ciganskim romanserom. Nočem se delati važnega in namigovati, da sem že vse naredil, ampak ne srečam se s pravimi rečmi, le s kakšnimi majhnimi, čisto prijaznimi in luštnimi, zlasti pesmicami. No, kakšno igro bi rad še prevedel, seveda če bo prišlo naročilo.”

> Očitno je bila francoščina premalo za eno življenje. Zajadrali ste namreč še v španščino ...

“Na delu je bil spet zarečen kruh. Zmeraj sem govoril, da je prevajalcu čisto dovolj en tuji jezik. Španščine sem se šel učit, ker me je jezilo, da španskih avtorjev ne morem brati v izvirniku. Učil sem se latinščine, francoščine, na faksu tudi stare francoščine ... Ko sem se začel še španščine, me je pograbila s pomočjo Borgesa in Lorce. Sicer pa je francoščina edini jezik, iz katerega prevajam. Iz španščine zanesljivo ne bom več nič.”

> Bi se strinjali, da je prevajalstvo podobno šahu, ki je prav tako vaša strast?

“Zanimivo. Sam sem ga zmeraj primerjal s pingpongom.”

> Ampak tako pri prevajanju kakor pri šahu gre za preigravanje kombinacij, zlasti pri metrično strogi poeziji ...

“Seveda, prav gotovo. Pri obojem gre za kombinatoriko, res je. A je razlika: pri šahu ne moreš ničesar popraviti za nazaj, pri prevajanju pa lahko.”

> Če sem prav izračunal, ste svoj leposlovni prvenec izdali pri 58 letih.

“Precej zaslug je imel Andrej Brvar, ki sem mu pokazal nekaj svojih zgodbic, pa me je spodbujal, naj nadaljujem. Ob tem sem pomislil, da smo pri nas - s svojim zgledom tega seveda nočem popravljati - vseeno preveč popredalčkani. Nekdo nekaj dela, in to mora delati do konca življenja. Ko je Milan Dekleva napisal svoj prvi roman, so govorili: ja, kaj mu je pa tega treba, on vendar piše pesmice in igre! Torej nisi omejen le na besedno umetnost, ampak že znotraj nje na žanr. Po svoje je bilo drzno, da sem jaz po dvajsetih letih pisanja gledaliških kritik dal od sebe odrski komadek. Najprej se mi je zdelo, da svoja dela pišem zlasti iz zabave in ustvarjam konstrukte, ki me veselijo, pa se je pozneje izkazalo, da morda moram še na tej ravni razčistiti kako stvar.”

> Zanimivo, da praviloma pripovedujete zgodbe prešuštnikov.

“Tistih, ki bi to radi bili.”

> Ponesrečenih prešuštnikov.

“Recimo. Zgodbe o drastljivih, kočljivih situacijah, ki se ne razmahnejo v kaj večjega. Vprašali so me, zakaj imajo moje zgodbe tako nesrečne konce. Rekel sem: kdo pa pravi, da so nesrečni? Kdove kakšen hudič bi šele bil, če bi prišlo do tega, kar si tile ljudje želijo. Ampak pustimo to. Res je, po vseh centih papirja, potiskanega z mojimi prevodi, mi je zanimiva tale svoboda praznega ekrana. In peza. Zlasti pri gledališki igri - včasih vidiš, da liki začnejo govoriti kar po svoje. In to jim moraš pustiti. So stvari, ki jih nikoli ne moreš tako prevesti, kakor jih lahko napišeš.”

> Tudi v vaših zgodbah se izkazuje, da so velike zgodbe že povedane in da junaka ni več.

“Junaka res ni več. Vemo, kaj se mu je zgodilo na potovanju romana od začetkov do danes. Za take osebe, kakršne so tudi moje, se mi že od nekdaj zdi boljši drug izraz: postava. Ne veš, ali je kaj v njem ali ne, je neka silhueta, morda v njem kaj je, morda ni. Postava.”

> Še sreča, da sem poškilil v beležko - nikoli si ne bi odpustil, če vas ne bi pobaral še o Asterixu. Za mnoge je to vaš prvi prevod, po katerem sežejo.

“Lepo. Tudi mene veseli. Žal pa se je ta zgodba z Asterixom tako čudno končala.”

> Koliko zvezkov ste prevedli?

“Dvanajst ali trinajst. Zdaj pa nobena založba na Slovenskem ne dobi pravic za tiskanje. Oh, to je dolga zgodba. Mene je k sodelovanju še v času Jugoslavije povabil Rudi Zaman, že takrat lastnik in direktor Didakte. Prvi zvezki so slabo narejeni, ker so jih tiskali v Donjem Milanovcu v Srbiji, kjer so jih tudi pisali. Korektur sploh nisem dobil, prihajalo je do precej napak. Je bil pa to eden redkih primerov, da sem moral svoje prevode pošiljati v pregled lastniku pravic, založbi Dargaud v Pariz. Tam jih je pregledal nekdo, ki je za silo znal slovensko. Bali so se zlasti prirejanja, in se ga najbrž še zmeraj. Asterix je zelo korekten strip, pri njem ni nobenih kletvic ali česa podobnega. Prihajalo pa je do neverjetnih primerov. Nekdo je dognal, da so na Hrvaškem takoj po vojni Asterixa prirejali tako, da so Rimljani nenadoma imeli dikcijo takratnih hrvaških sovražnikov. Zoper take primere se je borila založba.”

> No, z malimi, upornimi Galci smo se lepo poistovetili tudi Slovenci.

“Saj, saj, samo čarobnega napoja nimamo. (smeh) Asterixa bi z veseljem še prevajal, če bi imel možnost. Ampak samo tiste zgodbe, ki sta jih Goscinny in Uderzo naredila skupaj. Goscinny je namreč dokaj hitro umrl in potem je celotne stripe delal ilustrator Uderzo sam, kar mu ni šlo najbolje od rok.”

> Posrečena so galska imena, ki ste jih poiskali v slovenščini: Ataaufbix, Kužifix ...

“Ni rečeno, da so vsa posrečena, a kjer ima izvirnik povsem razvidno konotacijo, sem mu skušal zadostiti še v slovenščini. Prevajalka Radojka Vrančič je bila na primer strašno navdušena nad imenom nenadarjenega glasbenika - Fisteltenorkix. Nisem pa mogel prevesti vseh imen, na primer krajevnega imena Barbapapa, kar je v francoščini tudi ime neke sladkorne pene. Če bi spet prišlo do prevajanja Asterixa, bi najbrž opravil tudi revizijo imen latinskih častnikov, ki so prav tako zanimiva. Zanimiva je tudi tale prevajalska zgodba: v eni od zgodb so Rimljani na nekem svojem legionarju preizkušali svoj čarobni napoj. Ni in ni jim uspelo, on je znova in znova pil zvarek, spreminjala se je barva njegove kože, dobival je pikice, počasi mu je že prekipelo, pa je vzkipel, v izvirniku: 'Petnajst let sem že v legiji, pa sem še zmeraj moder.' Toda moder je v francoščini 'être bleu', kar pomeni tudi zelenec, novinec. Če bi šlo za knjižni prevod, bi ga zlahka prevedel v zelenca, v stripu pa je bilo videti, da je moder. Izmazal sem se tako, da v slovenščini reče: 'Petnajst let legije, pa me takole farbajo!'”

ANDRAŽ GOMBAČ

---