4. december: ali obstaja upanje?

Me je minuli teden, ko sem v časopisu prebral, da smo (Slovenci) “obsojeni na take” politik(ant)e, kar malo streslo. In razkurilo. In me je pograbilo, da bi se žolčno odzval: ne, ni res, “na take” - povzpetniške, ohole, verolomne, komolčarske, strašljivo sebične, prepirljive, cagave in zvečine povsem nesposobne - politike pa res ne moremo (in ne smemo) biti obsojeni. Nasprotno, zaslužimo si dobrih, sposobnih, odločnih in predvsem poštenih.

Sploh pa, kdo nas je obsodil na “take” politike? Kdo si je uzurpatorsko vzel pravico, da nas, kajpak docela nedolžne, priveže nanje, tako kot so nekoč v otomanskem cesarstvu na trupla umorjenih privezovali morilce? Komu neki in s čim smo se tako hudičevo zamerili, da nas je treba kaznovati s tolikanj kruto obsodbo?

Nesmiselna vprašanja? Morda res, a nanja bi morali poiskati odgovorov - pa še zdaleč ne le zaradi bližajočih se državnozborskih volitev - saj so zavezujoče in usodno povezana z našo skupno prihodnostjo, še veliko bolj pa z najglobljo sržjo slovenstva. A videti je, da nas je teh odgovorov strah; slutimo jih, vendar se jih izogibamo: lucidnosti zagotovo premoremo zadosti, a prepotrebnega poguma, da bi jih izrekli na glas, nikoli nimamo dovolj. Strah nas je izobčenja, strah nas je izgona iz sorazmerno varne črede. A zavetna čreda se iz dneva v dan čedalje bolj krči: volkovi koljejo vse bliže in bliže, kmalu bo njihove ostre zobe okusil tudi naš goltanec.

Z neodpustljivo lahkoto pozabljamo, da politiki, kakršne imamo, niso zoper našo voljo padli z Marsa: prav sleherni med njimi je naše gore list. Je naš, da bi bolj ne mogel biti; neutajljivo naš. In izvolili smo jih mi sami - na neki način tudi tisti, ki iz nekakšnih načelnih razlogov ne hodimo na volitve. Smo jih mi izvolili, izbrali, jim zaupali svoj glas. So torej izbranci. Elita v dobesednem pomenu. “Ja,” se pozneje domala vselej ogorčeno pridušamo kot najbolj brezmadežni pravičniki, “ampak ta elita nas je dokaj kmalu pustila na cedilu, se nam brezsramno izneverila, požrla celo korito danih obljub, zdaj pa skrbi le še za svojo nenasitno rit!”

Drži. A ta izprijena elita je še vedno naša elita. Resda srhljivo izobličena in izrojena, toda v tej izrojenosti niti za ped bolj oddaljena od nas kot v času pred volitvami. In prav s tem dejstvom se opeharjenci nikakor nočemo sprijazniti: ko bi se, bi s tem neizogibno priznali svojo soodgovornost, sokrivdo. Ampak ne: mi, tako vpijemo, smo korenito drugačni. Torej nedolžni, neomadeževani; ne pulimo se, tako kot oni, politiki, za najrazličnejše privilegije (predpravice!) in beneficije, ne zlorabljamo svojih funkcij, ne kupčkamo, ne izdajamo zaupanja lahkovernih volivcev, ne bežimo iz ene stranke v drugo. Skratka, res se docela razlikujemo od goljufivih politikov.

In tudi to drži. Neomajno. A za navidezno boljše nas dela le to, da nismo pri koritu, da ne okušamo neznansko uročljive slasti oblasti. Dajte nam priložnost in zelo hitro bomo pokazali, kaj vse zmoremo; čez noč bomo zvečine vsi podlegli skušnjavam in v sebi mahoma zatrli še zadnje etične zadržke in pomisleke. In politik(ant)i vse predobro poznajo to prastaro “skrivnost”, pretirano dobro vedo, da smo eni in drugi iz istega, ne le enakega testa. To vedenje jim vliva dovolj samozavesti, v njej pa se kotita napuh in nadutost slehernega oblastnika.

Zatorej drži, da smo obsojeni na take politike. In v lastno skledo ne moremo pljuvati, mar ne? A kdo nas je obsodil nanje? Sami, mi sami, nihče drug. Lahko bentimo in rohnimo (najpogosteje seveda po kavarnah in gostilnah), kolikor nas je volja, a tega dejstva ne moremo ne predrugačiti ne tehtno ovreči.

A mediji trdijo, da obstaja upanje. Poročajo o novih in menda iskrenih pobudah, o nastajanju novih gibanj in svežih (kajpak še nekompromitiranih) strank, ki naj bi postopoma, a odločno očistile zaudarjajoči in kužni Avgijev hlev slovenske politike. Krasno! Ljudje, ki tvorijo ta gibanja in stranke, zagotavljajo, da bi radi slovenski politiki vrnili nekdanji ugled (?!). V ljudeh da bi radi obudili dodobra načeto, če ne že kar izgubljeno vero v pravičnost in enakost. V isti sapi pa ti idealisti - za take jih imajo mediji in del javnosti - o sebi trdijo, da nimajo nobenih političnih ambicij. Kar naj bi torej pomenilo, da se bodo po uresničitvi zastavljenih ciljev (čez koliko desetletij?) iz politike velikodušno umaknili? Kako lepo to zveni! A s politiko je tako kot z vladanjem: vsaj od francoske revolucije naprej velja, da ni moč vladati nedolžno, da je “leseno železo” - humana in iskrena oblast - zgolj zablodna utopija vseh utopij. Kar je po svoje “dokazal” tudi primer nesrečnega Edvarda Kocbeka.

Res obstaja upanje? Se bo tem sicer zvečine (še) obetavnim, vendar tudi bolj ali manj lahkovernim ljudem, ki jih še ni okužila blatna politika, posrečilo priti v parlament in pri tem ohraniti lastno pokončnost in verodostojnost ter tako tudi zaupanje volilcev? Ti ljudje se očitno nočejo in ne morejo sprijazniti z besedami o naši obsojenosti na (takšne) politike, kakršne pač imamo. Torej?

TOMO VIDIC

---