• Boris Kobal: “Mislim, da je v zatonu celotna evropska civilizacija. V ospredje prihajajo tisti, ki jih je naša civilizacija v minulih stoletjih pohodila -  Azijci in Afričani. Prihaja njihov trenutek.”
    Boris Kobal: “Mislim, da je v zatonu celotna evropska civilizacija. V ospredje prihajajo tisti, ki jih je naša civilizacija v minulih stoletjih pohodila - Azijci in Afričani. Prihaja njihov trenutek.”
    Foto: Andraž Gombač
  • Foto: Andraž Gombač
  •  Vinko Möderndorfer: “Pri nas smo požgali vse, kar je duhovnega in etičnega. Naše pleme duši in žre lastne otroke. Lastno prihodnost bomo pojedli zaradi plemenskih razprtij.”
    Vinko Möderndorfer: “Pri nas smo požgali vse, kar je duhovnega in etičnega. Naše pleme duši in žre lastne otroke. Lastno prihodnost bomo pojedli zaradi plemenskih razprtij.”
    Foto: Andraž Gombač

“Morda nismo več hlapci, smo pa riti. Riti, za riti rojeni!”

petek, 9. maj 2014, 18:57

Bo humanistu, ki je sploh še voljan vztrajati v tej bedi in se boriti za pravičnejšo in znosnejšo družbo, kdaj uspelo? Ali naj vrže puško v koruzo in gre s trebuhom za kruhom?

Naj v tujini pozabi na dolino šentflorjansko, kjer najbolj blatijo najpokončnejše in za voditelje volijo lopove, ki jim je sodišče mnogo bolj domače kakor knjižnica ali gledališče?

Takole sta se pred dnevi v dvorani koprske Skupnosti Italijanov “Santorio Santorio” spraševala tudi angažirana, kritična in duhovita umetnika, ki ju je Vesna Mikolič gostila na večeru v ciklu TI SI. Treba se je upirati silam, ki iz človeka želijo napraviti pohlevno bitje brez lastnih stališč, soglašata satirik in gledališki režiser Boris Kobal in njegov kolega, tako režiser kakor književnik Vinko Möderndorfer.

Razhajata pa se v oceni, kolikšna je moč gledališča: Kobal ocenjuje, da je gledališče izgubilo bitko s hitrejšimi sodobnimi telekomunikacijami, Möderndorfer pa še verjame, da umetnost lahko spreminja svet: “Vem, da je to naivno, a mislim, da je treba biti naiven, da je treba verjeti. Jasno, iz gledališke dvorane ne boš šel kar takoj pred parlament, čeprav se je v zgodovini dogajalo tudi to. Ogledal sem si nekaj odličnih predstav, ki so me spremenile, ki so spremenile moj odnos do marsičesa. Če umetnost lahko spremeni posameznika, potem ne vem, zakaj več takih posameznikov skupaj ne bi spremenilo sveta.”

A večina slovenskih gledaliških uprav na repertoar nerada uvršča družbenokritične predstave, ugotavljata. Kobal opaža, da se tudi sodobni stand-up komiki ogibajo politiki, kakor bi ne živeli tukaj in zdaj: “Povečini so strahotno banalni. Tu in tam se njihovim šalam nasmehneš, sicer pa se ukvarjajo s čistimi freudizmi: moj odnos do mame, prvi seks, prva menstruacija ... To je gledališki fast food, ki se ne odziva na pomembno aktualno dogajanje. Čim dlje od politike, pravijo, a prav to je igra, ki si je oblast najbolj želi!”

Poleg tega, dodaja, v gledaliških hišah vlada strah, zlasti med mladimi z neurejenim delovnim razmerjem. “Ljudje molčijo,” pravi Kobal. “Lahko jih teptajo, pa ne rečejo nič.” In drugod je podobno: “Morda nismo več hlapci, za kar nas je oklical Cankar, smo pa gotovo riti. Riti, za riti rojeni!”

Res je, kapitalizem se hrani s strahom, prikima Möderndorfer: “Verjetno je treba spremeniti družbeni sistem. Očitno je parlamentarna demokracija obrabljena. Države so talci strank, torej si je treba izmisliti nov sistem, seveda demokratičen.”

Zavedati se je treba tudi, da umetnost ni tržno, temveč duhovno blago, pravi. “Nisem pa prepričan, da naš narod ne more brez kulture. Sumim, da nam je tole prepričanje podtaknila politika. Mislim, da Slovenci zlahka živijo brez literature, vsaj večina. Poglejte, kako so dopustili dogajanje okrog založbe Mladinska knjiga! Večina gre v gledališče, ker je utrujena od dela, zato moški v dvorani spijo, ženske pa uživajo ob lahkotnih komedijah.”

Čedalje bolj je prepričan, da Slovenci sploh nismo narod: “Smo pleme, kar se je lepo pokazalo po našem vstopu v Evropo. V Jugoslaviji smo se počutili kot narod, zdaj pa smo bolj podobni plemenu z različnimi družinami, različnimi političnimi strankami, ki grizejo druga drugo ... Narod je samozavestna kulturna in politična skupnost, ki ima profesionalne politike, ne pa tatov in grabežljivcev.”

Zaradi zatohle družbene klime mladi danes bežijo v tujino. “Pri nas smo požgali vse, kar je duhovnega in etičnega,” trpko ugotavlja Möderndorfer. “Naše pleme duši in žre lastne otroke. Lastno prihodnost bomo pojedli zaradi plemenskih razprtij.” Dopušča možnost, da bomo Slovenci izginili, kakor so že mnogi narodi in civilizacije.

“Jaz pa mislim,” vskoči Kobal, “da je v zatonu celotna evropska civilizacija. V ospredje prihajajo tisti, ki jih je naša civilizacija v minulih stoletjih pohodila - Azijci in Afričani. Prihaja njihov trenutek. Mogoče ne bo prelivanja krvi, mogoče bo šlo vse prek ekonomije. Brazilci, Kitajci, Indijci nas zlahka pojejo. Muslimani, ki so najbolj jezni, pa sploh. Da ne govorimo o Afričanih, ki smo jih izstradali. No, zdaj prihajajo poravnat račun.”

Slovensko gledališče je dandanes resda povečini medlo, nič kaj ostro, a Kobal in Möderndorfer gledalcem toplo priporočata močno predstavo 25.671, v kateri Prešernovo gledališče iz Kranja brez olepšav spregovori o izbrisanih. “Pripeljal sem jo že v Sežano, kjer pa so nekateri gledalci pobesneli in grozili, da ne bodo več obnovili abonmaja v Kosovelovem domu,” pravi Kobal. “Predstava nas, gledalce, izpostavi kot individualno odgovorne za eno največjih sramot, kar si jih je privoščila slovenska demokracija. Tudi Avditoriju Portorož sem jo priporočil in nedavno po zadnji abonmajski predstavi gledalce pozval, naj se jezijo name, če jim predstava o izbrisanih v naslednji sezoni ne bo všeč.”

Ostro gledališče ljudi jezi, očitno jih pa nič kaj ne moti, da eno od list na prihajajočih evropskih volitvah vodi Lojze Peterle, predsednik vlade, ki je zagrešila nezaslišan množični zločin, je bilo slišati iz občinstva.

Volitve gor ali dol, nič ne bodo rešile, naj bodo predčasne ali ne, sta pribila sogovornika. Naslonimo se lahko samo na umetnost, na pristno, ki je nujno utemeljena na etiki. “Nedavni protesti po Sloveniji so bili v jedru kulturniški, kakor je poezija osmislila tudi upor okupatorju med drugo svetovno vojno,” poudarja Möderndorfer. “Ni naključje, da izdajalska domobranska stran skoraj ni imela dobrih književnikov. Njihova borba je namreč stala na slabih etičnih temeljih. Balantič je svoje najboljše pesmi napisal prej. Duh je vedno na pravi strani. Poglejte, v kakšno godljo so nas pripeljali ekonomisti Ronalda Reagana in Margaret Thatcher, ki so delali brez duha, brez poezije.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Povej naprej: