Značilnosti tradicionalne kitajske medicine

Ob besedi tradicionalna kitajska medicina večina pomisli na akupunkturo, mnogi so jo tudi že preizkusili. Nasploh pa ljudje bolj malo vedo, za kakšno vrsto medicine gre, kako zdravi obolelega.

Poleg ajurvede in zahodne medicine velja tradicionalna kitajska medicina (TKM) za eno izmed treh svetovnih medicinskih sistemov. Ta resen medicinski sistem poleg visokošolskega sistema izobraževanja obsega tudi kompleten sistem kurative in preventive.

Pri nas morda TKM še dojemamo za zdravilsko metodo, v Aziji pa je klinična, izvajajo jo v bolnišnicah. Vsi zdravniki imajo poleg petletnega študija te medicine in opravljenih specializacij tudi zdravniško licenco. Zdravilstvo je preozek pojem za tako celovit način zdravljenja, vendar pa se na zahodu ta medicina uporablja bolj kot komplementarna metoda. Glede medicine in zdravljenja so Kitajci bolj praktični: uporabljajo najboljše od obeh medicin. V bolnišnicah kombinirajo zahodno in kitajsko medicino, za posameznega bolnika uporabijo metodo ali kombinacijo, ki je za njegovo bolezen najbolj učinkovita.

Celostni pristop kitajske medicine in bogato znanje o zeliščni medicini ter akupunkturi dajejo dobre izide, a terja čas. Ta način je primeren za zdravljenje kroničnih bolezni, bolečin in tudi za akutne težave, kot so migrena, prehlad, boleča menstruacija. Pri boleznih, kjer je ogroženo življenje, pa je zahodna medicina hitrejša in bolj učinkovita.

Kitajska medicina se je začela razvijati sočasno s kitajsko civilizacijo pred približno 4000 leti. Ker ni bilo sodobnih diagnostičnih naprav, so se morali znajti tako, da so zelo natančno opazovali vse zunanje bolezenske znake, bolnike temeljito izprašali o vseh simptomih. Cilj ni bil le pozdraviti simptome, temveč predvsem vzrok bolezni. Mnoge bolezni bi bile lahko usodne, zato so veliko pozornost namenjali preventivi.

Celostni pristop je zaznati pri opazovanja simptomov in med pogovorom - zdravnik si zgradi širšo sliko in ugotovi, kaj je narobe z bolnikom, za kakšen bolezenski vzorec gre, katero bolezen ima. Diagnostika ni na ravni laboratorijskih izvidov, a ima dobre izide, saj človeka obravnava kot celoto. Diagnostika najpogosteje zajema tudi tipanje pulza, opazovanje jezika - oboje veliko pove o stanju organov, telesnih tekočin, o energiji, bolečinah ... Zdravnik opazuje še barvo in lesk polti in oči, zanimajo ga podatki o prebavi (tudi, kakšne barve in vonj sta urin in blato), ali se pojavlja spahovanje, ali ima napihnjen trebuh ... Ko gre za težave z nespečnostjo, ga zanima, ali bolnik nasploh težko zaspi, se pogosto zbuja, veliko sanja. Pri opisovanju bolečine ga zanima, kje točno se pojavlja, kakšna je (topa, ostra, jo spremlja občutek zatekanja ali zbadanja, popusti, če položi roko na boleče mesto, ali se tedaj poslabša). Pri menstruaciji povpraša za dolžino in obilnost krvavitve, kosme krvi, bolečine. Pomembni podatki so še občutek mraza in vročine, mrzle ali tople okončine.

Gre za pomembne znake bolezni, povezane v celoto na podlagi filozofije kitajske medicine, ki razkrivajo vzrok bolezni. Celostni pristop namreč narekuje ugotoviti vzrok bolezni. Da bi pozdravili vzrok bolezni, je potreben individualni pristop. Četudi imata dva bolnika podobno bolečino, na istem mestu, ne bosta deležna enakega načrta zdravljenja, saj preostali simptomi in telesni znaki (prebava, spanje, druge zdravstvene težave, spol, starost ...) niso enaki.

Del celostnega pristopa je razumevanje delovanja telesa, spoznanje, da nastopajo notranji organi v parih (jetra in žolčnik, srce in tanko črevo ..., da po telesu tečeta kri in energija, ki sta eno in sodelujeta). Poudarja tudi, da obstajajo energijske poti, meridiani, ki tečejo po telesu in pripadajo točno določenemu organu. Včasih, ko se bolečina pojavlja na mestu enega teh meridianov, je to lahko indikacija za slabše delovanje njegovega organa, torej je odsev delovanja organa in ni nujno, da gre za okvaro mišice ali vezi. Vsak del telesa je povezan s celoto in jo odraža. Vsakemu tkivu in čustvu “vlada” določen organ. Pri težavah z vezmi bo zdravnik TKM pripisal to slabšemu delovanju in energiji jeter, kosti so povezane z ledvicami, ožilje s srcem, mišice z vranico, koža s pljuči. Tudi vsi organi oziroma čutila na glavi pripadajo vsak svojemu notranjemu organu in so njegov zunanji odsev: nos je podaljšek pljuč, ušesa so v tesni povezavi z ledvicami, zato se pri piskanju in slabem sluhu krepi delovanje ledvic. Vse je povezano od znotraj navzven in od zunaj navznoter.

Kitajska medicina razume, da tudi stanje organov vpliva na čustva in nasprotno - pretirana jeza oslabi jetra, šibko delovanje jeter lahko povzroči več izbruhov jeze ali večjo zamerljivost. Zato pri boleznih in preventivi vedno svetujejo uravnovešenje življenjskega sloga (redna in kuhana prehrana, spanje vsaj sedem ur in pred enajsto zvečer, dovolj aktivnosti in počitka, a hkrati ne preveč). Tudi letnim časom, starosti in spolu je treba slediti: starejši in otroci naj jedo laže prebavljivo hrano. Pozimi ne jemo živil, ki dodatno ohlajajo (mrzla hrana iz hladilnika in tista, ki zaradi svojega energijskega delovanja ohlaja - banane hladijo in zasluzijo telo). Uživanje surove hrane ni najboljše za vsakogar: surova zelenjava vnaša veliko mraza v telo, je naporna za prebavljanje in jemlje veliko energije vranici ter želodcu. To vpliva na slabšo absorbiranje hranilnih snovi, slabšo proizvodnjo bogate krvi in energije.

MAŠA MARUŠA CVELBAR, dipl. sinologinja in akupunkturistka

---