Zahtevna operacija še ni del programa dela

V sklopu tako imenovanega znotrajžilnega zdravljenja so pred dobrim mesecem v izolski bolnišnici prvič opravili poseg na razpočeni anevrizmi trebušne aorte. Gre za težko okvaro, eno najpogostejših vzrokov za smrt bolnika. V Izoli so dokazali, da so posegu kos, ni pa še del rednega programa dela. Prizadevajo si, da bi to kmalu postala.

Asis. dr. Mladen Gasparini: “V prihodnosti bomo 
morali vse tovrstne paciente zdraviti na ta način 
in se primerno usposobiti.”  Foto: Jasna Arko
Asis. dr. Mladen Gasparini: “V prihodnosti bomo morali vse tovrstne paciente zdraviti na ta način in se primerno usposobiti.”  Foto: Jasna Arko

Takšna aorta je velika nevarnost za življenje bolnika, saj lahko poči. To se, tako navajajo strokovni podatki, v povprečju zgodi v 80 odstotkih primerov bolnik umre.

V izolski bolnišnici so poseg pred približno mesecem opravili predstojnik kirurške dejavnosti asis. dr. Mladen Gasparini ob sodelovanju strokovnjakov iz ljubljanskega kliničnega centra, dr. Tomažem Ključevškom in dr. Milenkom Stankovićem.

V žilni kirurgiji je takšna okvara zelo zahtevna. Kadar takšna aorta poči, podatki v svetovni medicini omenjajo, da 40 odstotkov teh bolnikov umre že na poti v bolnišnice, prav toliko po prihodu vanje. S to metodo pa se zatem, ko bolnike operirajo in vstavijo posebne vrste žilne opornice, v bolnišnicah za kar tretjino zmanjša umrljivost. Zato se ta metoda v bolnišnicah že uveljavlja, se je pa zanjo treba dodatno usposabljati. Delo je timsko, saj je ni mogoče opraviti, če pri posegu ne sodeluje več vrst specialistov.

“Rezultati potrjujejo, da se je prav z vpeljavo tako imenovanega znotrajžilnega zdravljenja umrljivost teh bolnikov zadnja leta po svetu že občutno zmanjšala,” izpostavlja Gasparini v odgovor na vprašanje, zakaj so se tega posega nedavno lotili pod streho izolske bolnišnice, kjer skušajo slediti vsem sodobnim načinom zdravljenja.

Gasparini je prepričan, da se bo treba te metode čim prej naučiti v vseh slovenskih bolnišnicah. V ljubljanskem kliničnem centru so prvi v Sloveniji poseg že lani začeli izvajati, v izolski bolnišnici so ga pred mesecem poskusno opravili, metoda še ni običajna in še ni zajet v dodeljeni program dela. “Ta način zdravljenja je tako šele v uvajanju, zlasti v regijskih bolnišnicah.”

Poseg je zelo zahteven, terja sodelovanje štirih specialistov - žilnega kirurga, dveh interventnih radiologov in interventnega radiologa - anesteziologa. “Kljub temu se medicina razvija v to smer, v prihodnosti bomo morali vse tovrstne paciente zdraviti na ta način in se primerno usposobiti,” je prepričan sogovornik.

Gasparini omenja, da so pri takšnem posegu, podobno kot pri vseh drugih, tudi določene tehnične ovire in da tudi ta metoda ni primerna prav za vse bolnike s takšno diagnozo. “Zato morajo specialisti oceniti vsakega bolnike posebej in ugotoviti, ali je primeren za tovrstni poseg. Ocena je, med drugim, odvisna od specifičnosti same anevrizme.”

SBI v prihodnosti vpeljavo te metode že načrtuje, pred tem pa se bo ekipa izolskih zdravnikov zanjo morala dodatno usposabljati. Tudi posebne vrste žilne opornice, ki jih med posegom vstavijo v žilo na mestu, kjer odstranijo anevrizmo, so drage. “Zato moramo dobiti dovoljenje in odobritev zdravstvene zavarovalnice ZZZS, da nam bo nakup tovrstnih žilnih opornic priznala in plačala. Zdaj vse to še ni v odobrenem programu dela,” pravi Gasparini.

Po predstojnikovih zagotovilih ima kirurška dejavnost SBI spodobne kadre, polne elana in volje za usposabljanje ter uvajanje novih sodobnih metod dela. Te cilje podpira tudi vodstvo. “V ospredje prihaja generacija mlajših, a že izkušenih kirurgov, ki so vedoželjni in voljni delati. Obrestuje se nam že tudi strokovno sodelovanje z vrhunskimi slovenskimi strokovnjaki. Ti stiki so redni in zelo koristni za SBI in za naše bolnike.”

JASNA ARKO


Najbolj brano