Veverice ustavile avto

Čeprav sodi veverica med glodalce, jo ima večina ljudi rada že zato, ker je ljubka in gibčna žival. Praviloma živi v gozdu, vendar nanjo naletimo tudi ponekod v mestnih parkih. Lahko pa človeku, kadar se mu preveč približa, tudi nehote zagode njena prisotnost, ki je ni niti opazil.

Domovanje veverice (Sciuris vulgaris) je gozd, a zaradi velike sposobnosti prilagajanja vse pogosteje prihaja v bližino človeških bivališč in v mesta. Ta gibka in lepa živalca nas očara z urnostjo in spretnim plezanjem, ki je nujno za iskanje hrane in beg pred sovražniki. Vedno je v gibanju, ne more biti dolgo na istem mestu, zvedavo se ozira okoli sebe in išče hrano.

Ima gosto in mehko dlako rjavkasto rdeče barve, pozimi temnejšo do skoraj sive. Od vratu navzdol in po trebuhu je bela. Značilen je košat rep, ki ga ljubko zvije, ko sedi in ga vešče uporablja, da z njim krmari po zraku med skoki z veje na vejo, z drevesa na drevo. Na pokončnih ušesih ima dlakaste čopke, ki jo dodatno krasijo. Tehta okoli 220 do 230 gramov, v dolžino meri do 220 milimetrov, rep je dolg približno 180 milimetrov. S prednjimi kratkimi nogami se dobro oprijema vej in spretno drži gozdne sadeže, lešnike, orehe, gobe ... Ima ostre zobe, z njimi lahko drobi trde lupine. Hrani se tudi s storži, iz njih spretno izlušči semena. Ne brani se niti ličink, tu in tam popije kakšno ptičje jajce. Zadnje močne noge ji dobro služijo pri plezanju in omogočajo gibčnost.

Bivališče si splete na visokem drevesu, v rogovili, redkeje v duplu. Gnezdo splete iz vejic in mahu, notranjost je mehko postlana. Vhod je na spodnjem delu, da je zavarovana pred padavinami, ob mrazu ga lahko tudi zadela. Včasih si prilasti in predela opuščeno sračje ali vranje gnezdo. Po navadi ima več gnezd, ki jih menjava glede na letne čase in varnost.

Spomladi samica skoti tri do sedem mladičev, ki so kakšnih deset dni slepi, nato se kmalu odpravijo iz gnezda. Malo večji mladiči so zelo nagajivi in urni. Ob nevarnosti samica prenese mladiče v oddaljena gnezda, ki so lahko tudi zelo daleč. Veverica ima najraje jelove gozdove, kjer je tudi v snegu dovolj hrane. Jeseni si naredi zalogo hrane za zimo.

Naravni sovražniki so kuna, ujede (sova, sokol, kanja), kače, mačke, predvsem pa človek. Včasih so jih lovili zaradi krzna. Dandanes jih veliko pogine zaradi prometa, ko prečkajo ceste.

Zaradi velikih posegov v habitat so veverice ponekod ogrožene, obenem so zaradi sposobnosti prilagajanja že tudi spremenile navade in se približale človeku, saj sta jih na to navedli potreba po hrani in njena dostopnost, pa tudi malo naravnih sovražnikov.

Včasih so lahko za človeka tudi moteče. Literatura navaja, da se ponekod toliko namnožijo, da so jih tam z različnimi metodami prisiljeni celo redčiti.

Novica iz britanskega mesta Poole Keynesa pa opisuje presenečenje, ki so mu botrovale veverice. Avtomehanik sprva ni mogel odkriti vzroka, zakaj avto neke stranke ne doseže hitrosti več kot 65 kilometrov na uro, nato pa motor niti ni več hotel vžgati. Ob iskanju vzroka je med pregledom v zračnem filtru odkril skladišče lešnikov. Verjetno so jih tja znosile veverice. Lešnikov je bilo za skoraj polovico nakupovalne vrečke, veverice so jih, skupaj z drugimi semeni, tja znosile iz vrtne hišice za ptice. Začudena je bila tudi lastnica avta.

Za veverice takšna nenamerna povzročitev škode niti ni značilna. V stroki pogosteje zasledimo, da predvsem kune, ki niso glodalci, zahajajo v garaže in v prostor ob motorju avtomobilov, kjer si delajo gnezda in za gradnjo uporabijo tapecirane dele avtomobila, prevleke, poškodujejo tudi izolacijo električnih kablov. Zato včasih povzročijo tudi veliko škodo na avtomobilih tudi v skladiščih avtomobilov, kjer so prisiljeni prav zato namestiti posebne odganjalce kun.

Lahko pa so, kar se sicer redkeje zgodi, tudi veverice nevarne za zdravje ljudi, če so okužene z različnimi bolezenskimi klicami. Takšne primere moramo znati odkriti, opaziti in ukrepati; tudi s pomočjo strokovnjakov.

Mag. JANEZ PIŠOT,

dr. vet. med.

---