Ptičja gripa je zdaj tudi med nami

Konec oktobra so za to pristojni organi sporočili, da se je v Evropi pojavila ptičja gripa - aviarna influenca (HPAI), podtip H5N8. Te dni se je pojavila tudi na Primorskem. Je že tako, da smo bolj pozorni in tudi bolj preplašeni, ko se takšne stvari dogajajo v neposredni bližini.

Ker so potrdili prisotnost virusa aviarne influence na južnem 
Primorskem, je tod nujno treba izvajati vse predpisane 
ukrepe za preprečitev okužbe domače perutnine in drugih 
živali.   Foto: Muz
Ker so potrdili prisotnost virusa aviarne influence na južnem Primorskem, je tod nujno treba izvajati vse predpisane ukrepe za preprečitev okužbe domače perutnine in drugih živali.  Foto: Muz

Aviarna influenca je bila lani najprej potrjena na Madžarskem pri labodu grbcu (Cygnus olor), čez nekaj dni so madžarske oblasti obvestile Evropsko komisijo še o pojavu te gripe pri več kot 10.000 puranih.

Poljska je komisijo o potrditvi gripe pri prostoživečih pticah obvestila 7. novembra lani, ko so našli približno 50 mrtvih ptic. Pri prostoživečih pticah so virus zatem potrdili tudi na Hrvaškem, v Nemčiji, Švici in Avstriji. Predvideva se, da gre na podlagi dosedanjih ugotovitev za začetek kroženja virusov aviarne influence, zaskrbljujoče pa je, da gre za pojav visokopatogenega seva. Prav tako je verjetno, da se bo virus pojavil v drugih državah članicah EU.

Pričakovati je bilo, da bo ta gripa prišla tudi k nam. Pred dnevi je Nacionalni veterinarski inštitut (NVI) potrdil pozitivni rezultat preiskav na aviarno influenco pri poginjenem labodu grbcu, ki so ga našli v sečoveljskih solinah. Ker se je bolezen pojavila na novi lokaciji, je NVI sklenil, da se na območju območnega urada Koper izvajajo enaki ukrepi, kot na območjih Maribora, Ptuja, Murske Sobote, Celja in Novega mesta.

Perutnino in ptice v ujetništvu je treba zadržati v zaprtih prostorih oziroma na način, da se prepreči stik s prostoživečimi pticami, predvsem vodnimi. Zaradi dobrobiti se lahko vodni perutnini omogočiti dostop do vode, vendar je treba preprečiti stik s prostoživečimi pticami, predvsem vodnimi.

Imetnike perutnine ponovno opozarjajo, da predstavlja največje tveganje za prenos ptičje gripe na perutnino in ptice v ujetništvu neposreden stik z okuženo živaljo in z virusi kontaminirana krma ter voda. Prenos je možen tudi z obutvijo, obleko in opremo, ki je prišla v stik z okuženim materialom (poginjene ptice, izločki prostoživečih ptic).

Bolezen se trenutno pojavlja pri prostoživečih pticah, vsi ki se gibljejo v naravi, naj pozorno spremljajo spremembe med prostoživečimi pticami v naravi (pogin, nenavadno obnašanje). O vsaki spremembi naj takoj obvestijo Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

Ptičja gripa je bila pri nas pred leti dokazana pri prostoživečih divjih pticah (labodih, racah, čapljah). V reji perutnine ali v gospodarskih objektih, kjer vzrejajo in krmijo perutnino, se ni pojavila. V nekaterih drugih evropskih državah in po svetu pa se je pojavila tudi v takšnih objektih.

Če obstaja najmanjši sum, da se lahko pojavi ali pa je bolezen že prisotna oziroma je dokazana v določenem gospodarskem objektu ali v manjšem gospodarstvu in tudi, če je jata v neposredni okolici, moramo nemudoma izpeljati posebne higienske in druge ukrepe, da zmanjšamo tveganje za vnos bolezni. Te ukrepe moramo nenehno izvajati, še posebej pa takrat, ko moramo preprečiti izbruh bolezni.

Za te ukrepe so na večjih objektih zadolženi strokovnjaki in posebne ekipe. Za izvedbo ukrepov na domačijah, kjer imajo perutnino, pa so zadolženi lastniki sami in jih morajo poznati. Ukrepe delimo na:

- pregled in oceno tveganja za okužbo;

- izolirati moramo proste ptice in perutnino, da ne pridejo v stik z divjimi pticami;

- pri krmljenju in napajanju moramo preprečiti stik domače perutnine z divjimi pticami;

- nenehno moramo opazovati živali in zaznati značilne spremembe, ki bi kazale na bolezen;

- odstraniti moramo drevje in vegetacijo v okolici objektov za rejo, saj je prav ta lahko dobro zavetje za prenašalce bolezni;

- preprečiti moramo dostop k perutnini ostalim domačim živalim (psom, mačkam);

- zaščititi moramo ribnike in vodna zajetja pred divjimi pticami;

- opraviti moramo učinkovito dezinfekcijo in deratizacijo;

- zagotoviti moramo neoporečno vodo za pitje perutnini;

- odstraniti moramo vse vire hrane za prenašalce bolezni.

Postopek razkuževanja je sestavljen iz osnovnega začetnega razkuževanja, mehanskega čiščenja in končne dezinfekcije. Vsi ti postopki morajo biti temeljiti, hitri, obsegati morajo tudi okolico objekta.

Kadar nekaterih objektov in opreme ni mogoče učinkovito razkužiti, moramo predmete neškodljivo odstraniti. Uporabljene tekočine za razkuževanje pa moramo zbrati v posebno posodo in nato neškodljivo odstraniti. Količina porabljenega razkužila je odvisna od velikosti objekta, od poroznosti in materiala, iz katerega je objekt narejen.

Posebej je pomembno, da poskrbimo za dezinfekcijo nastilja in gnoja, in to na način, ki je za to primeren. Lahko ga sežgemo, obdelamo s paro, zakopljemo, gnoj zložimo na kup, da ga termično obdelamo ali razkužimo z raztopino natrijevega hidroksida.

Vse osebe se morajo pred odhodom iz gospodarstva umiti in razkužiti. Osebno zaščitno opremo je nujno treba oprati in razkužiti. Zelo pomembno je razkužiti in oprati vsa vozila in transportna sredstva. Za to moramo poznati metode dela in opremo.

Sam postopek je zahteven in v zimskem času še posebej težaven. To opravilo prepustimo posebnim ekipam.

Zelo koristno je, da smo seznanjeni z znaki in nevarnostmi ter načinom prenosa bolezni. Če poznamo preventivne ukrepe, bo zaščita pred vnosom toliko boljša. Nasploh pa moramo spoštovati navodila strokovnjakov in drugih pooblaščenih oseb.

Zdaj je virus uradno potrjen tudi v naši bližini. Tega se moramo zavedati in upoštevati vsa navodila strokovnjakov.

Mag. JANEZ PIŠOT, dr. vet. med.


Najbolj brano