Pomlad prinese komarje

Kdo ne pozna nadležnega brenčanja komarjev, ki nas v toplih mesecih prebujajo iz sna? Komarje samice so najbolj aktivne ponoči in v bližini stoječih voda, ki jih te žuželke potrebujejo za razvoj. Vonj potu jih privablja na našo kožo, kjer pri piku izločijo snov, ki preprečuje strjevanje krvi. Na ta način nam dobesedno pijejo kri.

Znanstveniki že dlje časa poskušajo dognati, zakaj so nekateri ljudje za komarje privlačnejši od drugih.

Ali smo privlačni za komarje ali ne, je odvisno od genov, ki vplivajo na naš telesni vonj, navaja ena novejših pilotnih raziskav, v kateri so ugotovili, da imajo nekateri veliko bolj primerljivo stopnjo privlačnosti za komarje kot drugi, kar bi lahko nakazovalo, da imajo vlogo pri tem geni, ki določajo naš telesni vonj.

Kot menijo strokovnjaki za tropsko medicino, gre sicer za zelo zanimivo odkritje, saj se je tokrat prvič genetska podlaga izkazala kot pomembna za privlačnost komarjev. Vendar pa strokovnjaki že opozarjajo, da je treba opraviti širšo raziskavo in ugotoviti, za katere gene gre.

V vsakdanu pa ljudje opažamo, da prisotnost komarjev v naših bivališčih in njihovi okolici še kako moti naš mir in povzroča občutek nelagodja, četudi ne prenašajo nobene bolezni.

Komarji so insekti, razširjeni po vsem svetu. V mnogih deželah, predvsem v afriških, azijskih in južnoameriških, pa spadajo med najvažnejše prenašalce najrazličnejših kužnih bolezni.

Njihova značilnost, da sesajo kri na več vmesnih gostiteljih, omogoča prenašanje mikroorganizmov med njimi, pa tudi na človeka.

Med najbolj poznane bolezni, ki jih prenašajo komarji, spadajo malarija, rumena mrzlica in večina arbovirusnih encefalitisov. K sreči nobena od teh bolezni ni prisotna pri nas.

Komarji so dvokrilni insekti, ki pripadajo družini Culicidae. Po vsem svetu, od tropskih do hladnih območij, je razširjenih več kot 3000 vrst. Pri nas so prisotne predvsem tiste iz rodu Anopheles, Aedes in Culex.

Od teh sta najbolj poznana navadni komar (Culex pipens) in komar mrzličar (Anopheles macculipennis).

Navadni komar je velik 5-6 milimetrov. Razširjen je v Evropi. Leta od maja do septembra in je aktiven ob vsakem času dneva.

Komar mrzličar pa je velik do 6 milimetrov. Razširjen je tudi v Evropi. V primeru, da je okužen, lahko prenaša s pikom hudo nevarno bolezen na človeka - malarijo.

Komarjeve samice odlagajo jajčeca v vodo, nekatere vrste raje v luže, mlake, v vodo v zbiralnikih, v vodo v votlinah dreves in podobno. Nekatere vrste odlagajo jajčeca na vlažne površine, na nižinskih predelih, ki so izpostavljeni poplavam. Spet druge vrste odlagajo jajčeca na spodnje vlažne strani vodnih rastlin.

Vse oblike potrebujejo vodo za razvoj. Ličinke in nimfe se razvijajo v vodi in morajo vsako toliko časa na površje, da zajamejo zrak. Pri tem se, značilno za vsako od vrst, razporedijo pod vodno gladino. Hranijo se z bakterijami, protozoji in algami v vodi. Vse ličinke gredo skozi štiri stadije in iz končne oblike nimfe zleti odrasla oblika komarja. Razvojni ciklus od jajčeca do odraslega osebka je dolg (odvisno od vrste in temperature vode, drugih derjavnikov), a v povprečju traja teden dni.

Odrasle oblike se hranijo s sokom rastlin, toda le samica pika in sesa kri toplokrvnih živali in človeka, ker je kri nujno potrebna za razvoj jajčec.

Moč napadov na človeka je odvisna od vrste komarja. Nekatere vrste napadajo in pikajo cel dan, najmočneje ob sončnem vzhodu in zvečer, nekatere le ponoči.

Tigrasti komar (Aedes albopictus) oziroma komar tiger pripada vrsti komarja iz jugovzhodne Azije, kjer živi v naravnem okolju tropskih vlažnih gozdov, v mestnih in primestnih okoljih. Od tam se je zaradi povečanega prometa in z raznimi pošiljkami prenesel po svetu. Ta vrsta se je prilagodila na umetna majhna legla, njihova jajčec pa na nižje temperature in izsuševanje.

Odrasli komarji merijo do en centimeter, značilno zanje je, da imajo na členih nog in telesu srebrno-bele luskinice, ki jim dajejo tigrasto podobo in tudi ime, ne pa zato, ker bi bil tako agresiven.

Samica za razvoj jajčec pije kri toplokrvnih živali in človeka. Jajčeca za razliko od drugih vrst zalega v zelo majhne količine vode, deževnice, ki se zadržuje v kotanjah, posodah, sodih, zavrženih predmetih, cestnih jaških, odtokih, gumah, povsod tam, kjer voda zastaja.

Zato se leglo zaleže pogosto neposredno v bližini naših bivališč in v mestnem bivalnem okolju. Sama jajčeca so zelo odporna na izsuševanje, kar še dodatno pospešuje njihovo širjenje in ohranjanje vrste. Odpornejša so tudi na nižjo temperaturo okolja. Samica zaleže okoli 300 jajčec, v enem letu ima lahko na prostem do pet generacij.

Samice pikajo predvsem podnevi, predvsem na prostem, v gosto okuženem okolju pa se zadržujejo tudi v zaprtih prostorih. Gibljejo se v radiusu približno 200 metrov, najraje v nizkem gostem zelenju, kjer tudi počivajo. Najraje se zadržujejo v bližini različnih posod, kjer se zadržuje voda. Najpogosteje so taka mesta votla drevesa in vse vrste predmetov, kjer je voda (votli bambus, prazne kokosove lupine, čaše listov rastlin, palmini listi, razpoke, pločevinke, smetnjaki, sodi in drugi zbiralniki). Nevarni pa so avtomobilski plašči na prostem.

Ker je pomlad tu in se bo po kratkotrajnih ohladitvah spet ogrelo ozračje, nas bodo vse bolj začeli napadati tudi komarji. Prvi so že v ozračju.

Mag. JANEZ PIŠOT,

dr. vet. med.

---