Podgane preplavile Zagreb

Nedavna novica, da so podgane preplavile enega najlepših mestnih zagrebških parkov, je vnovična potrditev strokovnih trditev, da je nujna nenehna skrb za izvajanje ukrepov za varovanje okolja, zdravja in zaščite ljudi pred napadi škodljivcev.

Javnost je pred dnevi osupnila ob prikazovanju posnetkov v medijih, ki so razkrili, da so park pred glavno železniško postajo v Zagrebu preplavile podgane. Že sredi belega dne se tam pojavlja vse več glodalcev, ki so se brezskrbno sprehajali okrog spomenika kralju Tomislavu.

Obiskovalci, ki pripotujejo z vlakom, najprej ugledajo Trg kralja Tomislava, ki je zdaj poln podgan. Okoliški prebivalci trdijo, da so se podgane razmnožile od poletja dalje in da jih vsak dan v parku in na cestah srečujejo že na stotine. Podgan je vse več, ker mestne oblasti zamujajo z jesensko deratizacijo, ki jo opravijo vsako pomlad in jesen, a so zaradi pritožbe enega od ponudnikov morali razveljaviti jesenski razpis, zato se je postopek zaustavil.

Glodalci so rezervoar in/ali prenašalci vrste bolezni pri človeku. Najpomembnejše so: kuga, virusna hemoragična mrzlica, leptospiroza, tularemija, tifus, toksoplazmoza, lišmanjoza, salmoneloza, trihineloza, steklina in še vrsta drugih.

Vektor ali prenašalec bolezni je v epidemiologiji pojav, ki prenaša povzročitelje nalezljivih bolezni (patogene) z okužene na neokuženo živo bitje. Ločimo dva glavna tipa vektorjev - mehanske in biološke.

Bolezni, ki se prenašajo z živalskimi vektorji, poimenujemo zoonoze. Med bolj znanimi so kuga, malarija in sars. Zatiranje bioloških vektorjev je ena izmed temeljnih metod kontrole nalezljivih bolezni.

Prenašanje ali širjenje bolezni ni orožje glodalcev, s katerim bi namerno ogrožali človeka. Epidemiologija navaja, da so glodalci le prenašalci bolezni, za njimi včasih sami niti ne obolevajo.

Preventivne ukrepe izvajamo zato, da se zavarujemo pred glodalci - kar je laže, ceneje in bolje. Izvajamo jih torej zato, da ohranimo število glodalcev na biološkem minimumu - toliko, da je to še sprejemljivo za naše okolje, standard in skladno z bivanjskimi ter civilizacijskimi normami. Izvajanje ukrepov mora biti neprekinjeno, skladno s strokovnim programom in nadzorom.

Ofenzivne ukrepe izvajamo občasno, ob pojavu večjega števila glodalcev in ko je to nujno z vidika epidemioloških razmer. Po teh ukrepih posežemo tudi, ko število glodalcev preseže biološki minimum in postane moteče za človeka ter že povzroča tudi materialno škodo na prehrambenih proizvodih, pridelkih in objektih. Izvajajo jih strokovnjaki oziroma pooblaščene strokovne organizacije in to s pomočjo ukrepov za deratizacijo.

Najpogostejši način zatiranja glodalcev je sistematska deratizacija v mestnih in primestnih naseljih (s kemičnimi sredstvi v obliki vab, nameščenih v stanovanjskih, proizvodnih, gostinskih, komunalnih in drugih objektih). To je ena najpogostejših oblik deratizacije s pomočjo kemične snovi (rodenticidov). Te snovi pomešamo le v vabe, ki jih druge živali ne uživajo ali pa bi jih morale pojesti v velikih količinah (pšenica, parafin, zdrob, koruza), tako da preprečimo možnost za hkratno zastrupitev hišnih živali.

Organiziran in načrtovan boj proti prevelikemu številu glodalcev v strnjenih naseljih poteka že stoletje, vendar nikjer na svetu do sedaj še niso uspeli glodalcev povsem izkoreniniti. So pa ti ukrepi nujni, da preprečimo tolikšno razmnožitev glodalcev v človekovem okolju, da bi bili ne le moteči, temveč bi resno ogrožali naše zdravje.

Omejevanje glodalcev je dolžnost vseh - posameznikov, lastnikov stavb in upravljalcev objektov. Za to pa je nujna tudi zagotovitev potrebne vsote denarja.

Mag. JANEZ PIŠOT,

dr. vet. med.

---