Osebni zdravnik, srčika oskrbe in povezovanja

“Zatakne se, ko pričakujemo, da bo kdo drugi zavrtel telefon. Res, utrujajoče je, zahteva veliko klicanja, a se kasneje obrestuje.” Tudi tako je specialistka za paliativno oskrbo Mateja Lopuh na simpoziju v Novi Gorici ponazorila, da je za razvoj takšnega pristopa do kroničnih bolnikov in neozdravljivo bolnih med drugim ključen stik med zdravniki v bolnišnicah in na primarni ravni.

>Društvo Goriška proti raku je pred dnevi pripravilo strokovni simpozij o paliativni oskrbi za severno Primorsko. Zbrani so torej govorili o pomoči trpečim pacientom z napredovalimi kroničnimi ali neozdravljivimi obolenji in njihovim svojcem, namenjeni preprečevanju in lajšanju trpljenja, stisk, zagotavljanju bolj kakovostnega, dostojnega življenja.

Delajo prve korake

Kot pojasnjuje državna koordinatorica razvoja paliativne oskrbe in tudi vodja te dejavnosti na Jesenicah Mateja Lopuh, ustrezni državni program predvideva razvoj oskrbe na vseh ravneh ter vmesno povezavo z mobilnimi timi. A to prepušča regijam. “Mreža po načelih programa deluje le na Gorenjskem. Severna Primorska je z današnjim simpozijem naredila prvi korak: indentifikacijo struktur, ki obstajajo. V nadaljevanju bo treba izdelati načrt, kaj dopolniti,” pravi zdravnica, ki Istro pri tem priznava, da je storila že korak dlje.

Vodja palitativne ekipe v novogoriški bolnišnici Matjaž Figelj soglaša, da so na začetku, a trdi, da tudi na boljšem kot v drugih pokrajinah. Imajo enega redkih paliativnih bolnišničnih oddelkov, namenjenega povečini nekajdnevni hospitalizaciji bolnikov, ki jim doma ni moč ustrezno lajšati muk. Hkrati je v Šempetru ambulanta za tovrstno oskrbo, ki je po besedah Figlja celostna: spoprimejo se tudi s socialnimi stiskami obolelih, se posvečajo svojcem, ki skrbijo za bolne, saj ti morajo vedeti, kaj pričakovati.

Izvid ni dovolj!

Toda dejavnosti v bolnišnici po besedah Figlja ne bodo širili in, kot meni, tudi območni hospic ne bi bil rešitev: “Zavedamo se namreč, da si večina bolnikov želi oskrbo doma.” Podobno Lopuhova paliativnim oddelkom pripisuje vlogo izhoda v sili za obolele, in če ga kje ni - kot v Izoli -, ni usodno. Kajti, kot poudarjata oba, bolj pomembna je oskrba na primarni ravni. Zagotavlja jo mreža več služb, s socialno vred, osebni zdravnik pa je glavni koordinator, pravi Lopuhova: “On najbolje pozna pacienta. Bolnišnični specialisti zadeve velikokrat vidijo preozko in zato kdaj načrtujejo napačne odločitve. Če se posvetujejo z osebnim zdravnikom, pa je vse lažje.”

To pa je že naslednji temelj paliativne oskrbe: sporazumevanje med specialisti v bolnišnicah in kolegi za splošno medicino, ki ne sme biti omejeno na suhoparne izvide. V tem Obalno-kraška regija po besedah Lopuhove prednjači pred Goriško. Lopuhova obenem dodaja, da “so že prepoznali ključne elemente mreže; na njih je, da oblikujejo mobilni tim in povežejo ti dve ravni zdravstva. Organizacija dela je na Obali korak dlje. Tam so se že začeli povezovati tako, da imajo znotraj zdravstvenih domov sestanke, obveščajo dežurno službo o kritičnih bolnikih, bolnišnico pa o tem, kdaj je kateri od njih napoten vanjo.” Na severnem Primorskem pa te povezave manjkajo, trdi sogovornica. Med drugimi pomanjkljivostmi je tudi, denimo, redka mreža lekarn.

V Šempetru imajo v paliativni oskrbi resda v glavnem obolele zaradi raka, a kot pravi Figelj, želijo to spremeniti, ker trpljenje povzročajo še druge bolezni, zaradi katerih umre veliko več ljudi. Poudarja, da ni namenjena le umirajočim ali bolnikom po koncu specifičnega zdravljenje, ampak jo lahko nudijo že veliko prej. Gre za oskrbo, vzporedno z drugimi.

Prava pot

K čemu stremeti? “Pristop, ki ga zagovarjamo, zahteva, da kot specialist ob odpustu pacienta iz bolnišnice pokličem osebnega zdravnika, povem, kakšno oskrbo smo načrtovali, vprašam, ali je glede na okolje bolnika ustrezna. Povem, kam klicati, če so simptomi prehudi. V naši bolnišnici na Jesenicah, kjer mreža deluje, na ta način vodimo 80 odstotkov pacientov,” opisuje Lopuhova način dela, ki bi lahko bil za zgled.

Prav zato imajo med drugim 24 ur dosegljivo ekipo za podporo zdravnikom na terenu in za klice ljudi. Če naj “paliativa” deluje, je treba tudi možne razmere vnaprej predvideti, urgenca mora vedeti, kateri kritični bolniki utegnejo iskati pomoč. Hkrati pa so potrebne usposobljena patronažna in sorodne službe in ozaveščeni svojci, je dejal gostitelj srečanja Marko Vudrag. “Ob tem osebne zdravnike pri delu s pacienti ne bi smel omejevati normativ sedmih minut,” je pribila predsednica združenja Europa donna Mojca Senčar,

Za takšno oskrbo ni nujno imeti na voljo več osebja, na podlagi izkušenj omenja Lopuhova: “Na Jesenicah nismo zaposlili nikogar.” Dodaja še, da pa zadeve še zdaleč niso nastale čez noč.

AMBROŽ SARDOČ

---