Nenehno se bojujemo z glodalci

Glodalci v naših bivališčih in neposredni bližini so lahko velik problem. Če se njihovo število nenadoma poveča, so poleg grožnje za zdravje ljudi tudi higienski in kulturni problem. Glodalci ne sodijo v neposredno bližino človeških bivališč, niti ne v trgovine, skladišča, objekte širšega družbenega pomena. Obvladovanje glodalcev je kompleksen, celovit postopek, ki združuje preventivne in ofenzivne ukrepe. Boj z glodalci poteka nenehno in vedno moramo skrbeti, da njihovo število vzdržujemo na biološkem minimumu.

Preventivni ukrepi zoper pojav glodalcev so ukrepi, ki jih je neprimerno lažje izvajati, dolgoročno pa je takšno ukrepanje tudi cenejše. Preventivni ukrepi pripomorejo k temu, da ohranimo število glodalcev na biološkem minimumu. Izvajati jih moramo nenehno, po natančno določenem programu in pod strokovnim nadzorom.

Ofenzivne ukrepe izvajamo praviloma občasno, po pojavu večjega števila glodalcev in kadar je to opravičljivo z vidika epidemioloških razmer. Za tak ukrep se odločimo tudi, ko število glodalcev preseže biološki minimum in postane za človeka moteče, obenem pa že nastaja tudi materialna škoda na prehrambenih proizvodih, pridelkih in/ali objektih. Te ukrepe izvajajo strokovnjaki oziroma pooblaščene strokovne organizacije. Povečini gre za različne oblike deratizacije.

Tudi zgodovina opisuje ukrepe zoper glodalce v stavbah, skladiščih, silosih. Treba jim je bilo preprečiti dostop, zato so vrata zavarovali s kovinskimi oblogami, vse vrste odprtin pa zamreževali (tudi kanale, jaške, špranje ...).

O teh ukrepih je pisal tudi pisatelj, profesor in ljubitelj narave Fran Erjavec okrog leta 1888 v knjigi Domače in tuje živaliv podobah. Podgane opisuje kot “veliko, grdo in gnusno miš, ki ima na sebi vse slabe mišje lastnosti, zraven pa še svojih poln koš. Povsod je te nesnage dosti, največ pa po mestih in po morskih barkah”. Omenja, da so bila velika mesta, denimo London in Pariz, na slabem “glasu zastran brezštevilne množave teh dolgorepih grdob. Pariz si prizadeva, da bi jih ugonobil. Že takrat je zadnjih 70 let bilo potrošeno čez 100 miljonov goldinarjev na podgane, pa vse zastonj”. Nato podrobno opiše način lovljenja podgan, ki so jih v podzemnih rovih zvabili na kup z živežem, zatem pa spustili mreže, da so bile kot v kletki. Sledilo je ročno pobijanje podgan - posebej za to opremljeni moški s psmi so se spustili mednje.

Iz zgodovine se je ohranil podatek, da je neapeljski kralj na otoku Proceda redil fazane in jerebice, zato je zapovedal, da je treba pobiti vse mačke, ki bi lahko pobijale ptice. Vendar pa so se nato tam podgane tako namnožile, da je rodovitnemu otoku grozila lakota in kralj je moral znova dovoliti naselitev mačk na ta otok.

Zanimiva je tudi novica o mogočnem cesarju Napoleonu, ki je bil pregnan na otok svete Helene. Tudi tam so bile podgane velika nadloga, med obedom so služabniki podgane morali odganjati od skled s hrano na mizi. Navedeno je tudi, da se je cesar hotel pokriti s klobukom in je iz njega skočila velika podgana.

V sodobnem času izvajamo drugačne ukrepe za obvladovanje glodalcev. Za nekatere moramo poskrbeti že med gradnjo in med vzdrževanjem objektov. Objekte gradimo na tak način in s takšnimi materiali, da glodalcem otežujejo vstop vanje (betonska tla, pregrade ...). Kanalizacija mora biti zaščitena s pokrovi in rešetkami. Objekt je treba vzdrževati, vse razpoke, špranje, odprtine pa zamašiti, zadelati, zazidati, zamrežiti. Vodovodna napeljava mora vsa tesniti, da ne nudi glodalcem vir napajanja.

Okolico stavb je treba redno čistiti, odstranjevati odvečno zelenje, sestava temeljev mora biti trdna in kakovostna, vse odprtine za napeljave, jaški, morajo biti zatesnjeni. Vrata na objektih morajo biti zaščitena s kovinsko obrobo ali izdelana iz kovine, pa tudi pravilno vgrajena (brez špranj in vmesnih odprtin). Zelo priporočljivo je na okna namestiti zaščitne mreže. V kanalizacijskem sistemu moramo vgraditi ustrezne sifone in prepreke. Na odtokih in zračnikih morajo biti zaščitne rešetke.

Boj z glodalci ni preprost, obenem je nujna tudi zdrava presoja. Le tako preprečimo pojav velikih problemov in nevarnosti, ki jih prinašajo glodalci. Pa tudi stroški so na ta način manjši. Če se problem pojavi, pa morajo ukrepati strokovne ekipe.

In kot se nasmihamo nad opisi boja z glodalci v preteklosti, se bodo morda nad našimi načini boja z njimi nasmihali naši zanamci čez približno 130 let. Zagotovo pa se človeštvo niti v prihodnosti glodalcev ne bo otreslo.

Mag. JANEZ PIŠOT,

dr. vet. med.


Najbolj brano