Majhna živalca, veliko težav

Več naših bralcev in bralk zadnje dni zanima, kaj storiti ob pojavu voluharjev na vrtovih blizu hiš. Te živali jim povzročajo kar veliko težav in želijo jih pregnati, pa ne vedo, kako ukrepati.

Voluhar spada med kmetijske škodljivce na večjih površinah in v nasadih, lahko pa zaide tudi na manjše površine in v naše vrtove v okolici hiš. Gre za glodalca, skoraj tako velikega kot je podgana. Na hrbtu je njegov kožuh temno rjavosiv, spodaj sivorumen z rjavkastim odtenkom. Uhlji so kratki, skoraj v celoti skriti v dlaki.

Razširjen je skoraj po vsej Evropi, razen na Islandiji, v južni Angliji in na Portugalskem. Hrani se s koreninami sadnega drevja, z žiti, zelišči, lubjem, vodnim rastlinjem, gomolji, vrtninami. Razmnožuje se od aprila do septembra. Samica je breja 21 dni, skoti dva do šest mladičev, ki spregledajo po desetih dneh. Sesajo dvanajst dni in so po treh tednih samostojni. Živijo dve leti do štiri leta.

Sadjarjem povzroča voluhar škodo vse leto, zato se z njim intenzivno bojujejo. Več škode povzroča v mladih sadovnjakih kot v starejših. Loti se drevja, mlajšega od deset let. Največ škode povzroči pozimi in spomladi, ko na poljih ni dovolj hrane in se zato loti sadnega drevja.

Pozimi pogrize manjše in tanjše korenine, kasneje se s svojimi ostrimi prednjimi sekalci loti tudi debelejših korenin in debla. Tako drevo spomladi slabo, oziroma sploh ne odžene. Drevo oslabi v zemlji, lahko ga je izruvati, v rokah nam ostane sadika brez korenin, le oglodan štrcelj. Tako drevo je uničeno in ga moramo zavreči. Starejšega sadnega drevja ne napada tako hudo, saj ima močne, goste korenine, ki so tudi dobro vraščene v zemljo, da jih ne more v celoti uničiti. Napad voluharja se pri takšnem drevesu sčasoma izrazi v slabi rasti drevesa, drobnih listih, močnem cvetnem nastavku in drobnih plodovih.

Voluhar ljubi predvsem jablane, kadar so cepljene na šibko podlago. Za hruške se ne zanima toliko, druge sadne vrste ne napada pogosto. Poleg sadnega se loti tudi gozdnega drevja, okrasnega rastja in zelo rad ogloda gomolje krompirja, pese, zelene, korenček in drugo.

Najbolje se voluhar počuti v neobdelanih, zatravljenih, neoskrbovanih nasadih in vrtovih. V nasadih, kjer zemljo in drevesa redno oskrbujemo in delamo s stroji, ki rušijo rove in povzročajo hrup, se ne počuti dobro in jih zapusti. Na površinah in v nasadih, kjer pod drevesi mulčimo travo in jo kosimo, pa tudi tam, kjer obdelamo prostor pod drevjem s herbicidi in kjer je površina nezaraščena, mu bivanje ne ustreza.

Na takšnih površinah ga tudi lažje odkrijejo in uničijo naravni sovražniki, kot so podlasice, dihurji, sove, kanje, postovke, ježi, mačke, psi in tudi človek.

Iz načina življenja in obnašanja voluharja izhaja tudi način zatiranja. Teh načinov je mnogo, vendar noben ni povsem učinkovit. Kot pri vseh škodljivcih je treba tudi pri voluharju kombinirati več vrst ukrepov, da je uspeh pregona zadovoljiv. To zahteva delno poznavanje problematike, včasih tudi veliko mero spretnosti in že nekaj izkušenj.

Eden od ukrepov je vzdrževanje in oskrba sadovnjaka ter dreves. Omenili smo, da ima nekaj naravnih sovražnikov, ki tudi zmanjšujejo njegovo prisotnost, zato tudi njih ne smemo nekontrolirano iztrebljati in na ta način porušiti naravno ravnotežje.

V vrtovih in na manjših površinah lahko preganjamo voluharja v številnih rovih s posebnimi pastmi. Znano je, da ne prenese prepiha. Če mu rov odkrijemo, ga zapre z zemljo. Ko to opazimo v vrtu, je to znak, da je aktiven in prisoten, zato je treba ukrepati.

Preganjanje voluharja je uspešno, kadar je organizirano in ga preganjamo na širšem območju – tudi sosedje, v obratnem primeru se namreč odseli k njim. Pri preganjanju uporabljamo pasti, rove lahko zaplinimo (na voljo so pripravki v specializiranih trgovinah), ali uporabimo izpušne pline motornih vozil. Zaradi preventive že pri sajenju drevja uporabimo mrežo, ki zavaruje korenine v zemlji. Druge metode, kot je sajenje različnih rastlin v bližini (česen, mleček in podobno), ki naj bi voluharja odganjale, doslej niso obrodile posebno dobrih izidov.

Voluhar ostaja naš neprijetni spremljevalec na vrtovih in v sadovnjakih. Zavedajmo se, da ostaja tudi del normalne naravne verige. Zato moramo paziti, da te verige z nepremišljenimi ukrepi ne prekinemo. To naj velja za vse živali, čeprav veljajo nekatere za škodljivce.

Mag. JANEZ PIŠOT, dr. vet. med.

---