Več tveganja, manj vdanosti

Prepričan je, da satirično pisanje s časom ne zastara in da satira grozote preteklosti tolmači učinkoviteje kakor uradni arhivi. Stefano Benni (1947), eden italijanskih najiskrivejših pisateljev, satirikov, dramatikov in publicistov, v svoji literaturi - zlasti romanih in izjemnih kratkih zgodbah - naš vsakdan opisuje igrivo, a zato nič manj ostro, s fantastično domišljijo in ironijo.

Stefano Benni, volk, kakor ga kličejo in se tudi sam imenuje, je satirik, ki je v Italiji poznan tudi po prijateljstvu in nekdaj plodnem sodelovanju z Beppejem Grillom, še enim slovitim satirikom in družbenim kritikom, danes pa predvsem politikom. Skupaj sta se šla “kontrainformacijo”, Benni pa je ostal velik kritik televizije. Zanjo pravi, da je sicer pripomogla k opismenjevanju Italijanov, vendar ne verjame, da je kakorkoli pripomogla k njihovi inteligenci. “Ko govorimo o Stefanu Benniju, ne smemo prezreti dejstva, da gre tudi za izrazito prodornega publicista in kritika sodobne italijanske družbe ter da njegovo razkrinkavanje v blagostanje preoblečenega razkroja demokracije močno seva v njegovo literarno delo,” piše Janko Petrovec, prevajalec vseh treh Bennijevih del v slovenščini, v spremni besedi k slovenskemu izboru kratkih zgodb Gospod ničla in druge zgodbe, ki je leta 2010 izšel pri Literaturi. Kakor poudarja Petrovec, Benni televizijo, ki se redno pojavlja v njegovih delih, razume kot tovarno družbenega konsenza in konformističnih poslušnežev.

Benni tako v kratkih zgodbah kakor v romanih - v slovenščino je Petrovec prevedel še Marjetko Sladkosnedko (Cankarjeva založba, 2011) in Heliant (Cankarjeva založba, 2012) - bralcu razkriva fantastične svetove, ki so tako plod njegove izjemne domišljije kakor tenkočuten odsev sedanjosti. “V teh časih ljudje zelo potrebujejo nekaj pustolovščine in tveganja, ne le pritoževanja in sprijaznjenja,” je dejal v nedavnem intervjuju, v drugem pa zatrdil: “Imeti veliko domišljije pomeni sanjati o drugačnih možnostih, in to lahko postane tvoj neusahljiv življenjski vir.”

Tako Bennijevi fantazijski svetovi v Heliantu, v katerih, kakor piše Petrovec, prepoznamo obrise sodobnih neoliberalističnih družbenih blodenj, totalitarističnih teženj in apokaliptičnih obetov, kakor svet Marjetke Sladkosnedke, bistrega petnajstletnega dekliča, ki s svojo precej nenavadno družino živi na periferiji za obvoznico, in nenazadnje posamezne kratke zgodbe so zaznamovani z značilno grotesko, včasih do absurda prignanih podob, stanj ali niza dogodkov, ki vzbujajo smeh in grozo obenem. Benni vsekakor ni fatalist, a si pred resničnostjo ne zatiska oči. Čeprav v svojih delih nemalokrat tematizira človeški egoizem in pobebavljenega posameznika, se epidemiji neumnosti zoperstavlja s pisanjem: “Polovica knjig pravi, da je usodo mogoče spremeniti, polovica, da je ni. To je vprašanje, dvom, ki je središče vsakega pripovedovanja. Toda zakaj se borijo grški heroji, če vedo, da je vse že določila Ananke, naključje?”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---