Umetnost je močnejša od vseh ideologij in ekonomij

Ideja o srednjeevropskem literarnem festivalu in nagradi se je porodila v času, ko so se že nakazovale temeljite spremembe na zemljevidu Evrope.

Novodobni imperiji so začeli razpadati, danila se je svetla zora in napovedovala čas, ki bo po človekovi meri (in ne le “s človeškim obrazom”). Znova se je dogodilo in potrdilo, da umetnost, literatura napoveduje prihajajoče družbene preobrate, revolucije in novo razumevanja odnosa človeka in družbe. A kot vselej doslej se je žal izkazalo, da je bila tedaj na delu vélika iluzija; da so se hrepenenja ljudi, narodov kaj hitro sprevrgla v tisto, česar si niso ali nismo mogli predstavljati niti v najhujših nočnih morah.

Nekaj let za Vilenico je padel berlinski zid in začelo se je novo štetje! Tako smo mislili. A kaj kmalu so se naša upanja, hrepenenja spremenila v razočaranje; radost in veselje pa v ogorčenje in jezo. Ob začetkih Vilenice smo govorili o srednji Evropi, o Mitteleuropi, za katero je Handke dejal, da je zgolj meteorološki pojav, a se je motil, sicer pa je tedaj že živel v Parizu. srednja Evropa je dedinja Habsburške monarhije, ki ni bila ječa narodov, kot so trdili marksisti, ampak ena od oblik sobivanja različnih narodov, kultur, jezikov.

Vse to, kar danes Evropska unija ni! In prav z EU se je začela nesrečna evropska zgodba. Mislili smo, kot otroci v pričakovanju, da se nam bodo uresničile sanje, da bomo vsi deležni dediščine francoske revolucije o bratstvu, enotnosti in svobodi. A motili smo se.

Res smo Slovenci in še drugi narodi postali nacija in dobili svojo državo, a kaj ko se žal uresničuje misel, da smo samo sami sebi najhujši sovražniki.

Danes je dejstvo, da so se vse ta velika upanja sesula v prah, pod katerim ždi požrešna zver kapitala. Vendar je Vilenica ostala; prerasla je srednjeevropski okvir, postala je eden pomembnejših evropskih literarnih festivalov, ki se ga udeležujejo tudi avtorji iz Amerike in drugod. Zaradi tega lahko z vso trdnostjo rečemo, da so se literatura in njeni ustvarjalci znova pokazali kot močnejši, vztrajnejši, resničnejši, četudi ustvarjalci t. i. kvazi realnosti, od vseh mogočih ideologij in ekonomij. Pisatelji, smo, kot je za pesnike dejal Shelly, nepriznani zakonodajalci sveta.

In tako naj ostane tudi v naslednjih letih, desetletjih! Vilenica črpa svojo neusahljivo moč iz podzemlja, v katerem ne bivajo mrtvi, ampak stoletna dediščina človekovega ustvarjalnega duha, ki zmore snovati le v sožitju z naravo, z véliko materjo, porojevalko življenja.

IVO SVETINA, predsednik Društva slovenskih pisateljev

---