Ukrajino in Kras je povezal Josip Abram

Obiskovalec v Štanjelu pod doprsnim kipom možakarja z odločnim, mogoče celo nekoliko jeznim obrazom prebere: Taras G. Ševčenko. Le malokdo od Slovencev ve, da največjega ukrajinskega pesnika s Krasom povezuje prijateljstvo, za katero je zaslužen duhovnik in prevajalec Josip Abram - njegov doprsni kip je prav tako na pročelju Grajžarjeve domačije.

Kaj imata torej skupnega slovenski duhovnik in največji ukrajinski pesnik? Leta 1907 je Josip Abram prevedel pesniško zbirko Kobzar, najbolj znano pesnitev Tarasa Ševčenka, v kateri je leta 1840 opisoval prizore iz kozaške zgodovine in nesrečno ljubezen, pomembna tema pa je bilo nacionalno vprašanje. Pesniška zbirka je bila prevedena v skorajda vse svetovne jezike, več kot stoletje star slovenski prevod pa Ukrajinci, živeči v Sloveniji, še danes ocenjujejo kot mojstrskega.

“Ne, doslej nisem poznal imena prevajalca del Tarasa Ševčenka v slovenščino. Vedel pa sem, da mora biti njegova poezija prevedena v slovenščino,” nam je po elektronski pošti odgovoril Jurij Andruhovič, letošnji nagrajenec Vilenice. Pravi, da je Ševčenkovo sporočilo v sodobni Ukrajini prav tako aktualno, kakor je bilo v 19. stoletju: “V času revolucije v Ukrajini od novembra leta 2013 do februarja leta 2014 je bil ena najpomembnejših ikon. Njegove portrete, manjše ali večje, si lahko videl povsod. Veliko so ga navajali. Spet je postal pomemben za Ukrajince.”

Epilog

To je torej, moja duma ...

Nič se ne čudite!

kar je bilo, je minilo,

nič ne izpremenite.

Moje solze so splahnele,

več na dan ne vrejo,

srce strto ne kipi več

in oči ne zrejo

ni več hišice pokojne

v pozabljenem kraju,

ni dolinice pokojne v gostosenčnem gaju;

ni devojke zoromlade,

dece ljubeznive

zdaj vesele več ne vidim ...

Vse plakaje gine!

Tudi jaz želim se skriti,

toda kam? - Po sveti

le krivico zrem in čujem le Gospoda kleti! ...

Srce vene in usiha,

solze ledenijo,

in samotna moja pota

trudnost mi množijo ...

Pa tako je ... ne strmite!

da kot vrani krakam:

solnice je oblak zagrnil,

svita ne učakam! ...

Jedva, jedva o polnoči

s srcem se oziram,

in nemočno svojo dušo

krog po svetu tiram,

da zdravivne in krepivne

vode mi poišče:

kakor nekdaj, jo prinaša,

ž njo kropi ognjišče, -

in zasveti ogenj čisti,

tiho me pozdravi,

in o svatih pripoveda,

in o tugah prav ...

Zdaj mi pesem o siroti

slepi je skleniti,

a kako naj jo izvedem -

sam ne vem rešiti;

ker nam takega še čuda

vest ni sporočila,

da kedaj bi s slepim možem

žena srečna bila.

A se vendar je zgodilo!

Drugo po poroki

leto že poteka; vendar -

ona roko v roki

šetata po vrtu ... Stari

pa se s tem naslaja,

vnučka mladega pred hišo

klanjanju privaja.

Sklepna pesem iz pesnitve Kobzar. Izraz označuje ljudskega pevca ali goslača. Zbirko pesmi je Taras Ševčenko izdal leta 1840. Opisuje prizore iz kozaške zgodovine, nesrečno ljubezen, a pomembna tema ostaja nacionalno vprašanje. Leta 2007 so pri založbi Družina izšle faksimile Abramovih prevodov Kobzarja.

Kriv, ker je uporabljal “mali ruski jezik”

Ševčenko se je rodil 9. marca 1814 v vasici blizu Kijeva. Bil je sin tlačana, a je že za življenja postal priznan slikar in pisatelj. Pri enajstih letih je osirotel in se začel sam preživljati. Leta 1938 je zaradi slikarskih uspehov postal svoboden in sprejeli so ga na akademijo.

Pričakovali bi, da bo po tem obdobju nastopil zanj srečnejši čas, vendar so ga oblasti že slabih deset let kasneje aretirale in obsodile, da uporablja “mali ruski jezik” - takšno je bilo arhaično ime za ukrajinščino. Obsodba je bila huda. Do leta 1859 se ni smel vrniti v Ukrajino. Umrl je le dan po 47. rojstnem dnevu, 10. marca leta 1861. Ševčenko je v Ukrajini tudi danes simbol upora proti tuji in sovražni nadvladi, njegov pomen pa bi lahko primerjali s tistim, ki ga ima France Prešeren za Slovence.

Josip Abram se je rodil štirinajst let po Ševčenkovi smrti, leta 1875. Za prevajanje ukrajinskega pesnika se je odločil, ker je v boju Ukrajincev zoper rusko in poljsko nadvlado videl vzporednice z borbo slovenskega naroda proti svojim zatiralcem.

Poleg Kobzarja je prevedel tudi pesnitev Hajdamaki. Na pobudo Janeza Evanglista Kreka je v Štanjelu ustanovil tudi društvo Zaporoška Sič, ki je služilo za ohranjanje dobrih odnosov med Ukrajino in Slovenijo.

Abram pa ni bil le prevajalec in duhovnik. Bil tudi pisatelj, dramatik in navdušen planinec. Zato se ga je prijelo ime Trentar - v Bovcu in v Trenti je opravljal prve službene zadolžitve kot kaplan in vikar.

Tradicijo dobrih odnosov z Ukrajinci Abramov sorodnik Vojko Markočič skupaj z družino nadaljuje tudi v 21. stoletju. Vrata svoje domačije na široko odpira marca, ko ukrajinska diaspora po vsem svetu praznuje rojstni dan velikega pesnika. Ukrajinci, ki živijo v Sloveniji, zato tradicionalno prihajajo v Štanjel, ki je postal mesto prijateljstva med dvema narodoma.

Pred sedmimi leti so se prijateljstvo odločili “zapečatiti” z doprsnima kipoma Ševčenka in Abrama.

Največji prijatelj ukrajinskega naroda

Leta 2007 so pri založbi Družina izdali faksimile Abramovih prevodov. V njih so se spomnili tudi opisa Josipa Abrama v zbirki Ševčenkovih del, ki so jih ob stoti obletnici pesnikovega rojstva objavili v Ukrajini.

V enem od šestnajstih zvezkov so objavili tudi Abramove prevode, v spremnem članku pa tako zapisali: “Če bi hoteli imenovati tujca, ki je bil največji ljubitelj Ševčenkovih del in največji prijatelj ukrajinskega naroda, bi morali po pravici imenovati Josipa Abrama, kajti zdi se nam, da se ni nihče od tujcev s tako pobožnostjo poglabljal v tvorbo ukrajinskega pesnika kakor ta slovenski katoliški duhovnik.”

PETRA MEZINEC

---