Ubožni čas potrebuje pisatelje

“Filozofi nas že nekaj časa opozarjajo, da nam danes ne vlada kapital, temveč znanost, ki se ukvarja sama s sabo, ne pa s tem, da bi človeštvo bolje živelo,” je na otvoritvenem večeru 31. mednarodnega literarnega festivala Vilenica dejal Ivo Svetina.

SEŽANA > Predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina je lucidno povezal čas in glavne razčlenjevalce družbe. To žal niso ne sociologija, ne ekonomija, ne zgodovina ali druge znanosti - ker jih napaja kapital, ki išče nove trge prav s pomočjo znanosti. Še manj politiki, ki imajo polna usta etike, a so te besede prazen nič.

Edina, ki lahko in mora govoriti resnico o svetu, je zato po njegovem mnenju literatura: “Na nas, pisateljih in pesnikih, je, da ohranimo vero v čistost človeškega srca,” je poudaril in otvoritveni govor sklenil z mislijo: “Ta ubožni čas, ki ga živimo, nas pisatelje še kako potrebuje!”

Jezik je vrednota

Tik pred njim pa je o znanosti in jeziku v pozdravnem nagovoru zanimive misli nanizala sežanska podžupanja Ljubica Jelušič: “Prihajam iz znanosti, kjer smo navajeni vse, kar znamo, napisati v enem jeziku. Toda prepričana sem, da to ni prava pot, temveč da moramo znati vse, kar znamo, napisati vsak v svojem jeziku,” je dejala.

Festival Vilenica je spoštljiv do vseh jezikov - letos jih bo na njem zastopanih več kot 20, kar “je posebna kulturna vrednota, ki jo moramo ohraniti”, je še poudarila Jelušičeva.

Ko vojna uniči srca

Ne o ohranjanju, temveč o izgubljanju - spominov, čustev, dragih oseb - veliko piše ukrajinska pisateljica Katerina Kalitko, lanska dobitnica štipendije Srednjeevropske pobude, ki jo podelijo na Vilenici. 5000 evrov, kolikor znaša, je porabila za bivanje v Bosni, saj raziskuje in primerja “čustvene doživljaje ljudi v Ukrajini in v Bosni po vojni,” nam je povedala v Sežani. Štipendija ji je omogočila, da je prišla v stik z ljudmi, ki so doživeli vojno, in tako zdaj nastaja knjiga 22 zgodb družin, ki pa bo “v bistvu velika godba o nekem ciklu evropske zgodovine”, napoveduje.

Tragične zgodbe so zazvenele v njenih pesmih, ki jih je prebirala na odru Kosovelovega doma. Ne trgajo srca, temveč ga enostavno uničijo.

Pesnica je po izobrazbi sicer novinarka in še vedno piše tudi članke, a večino zgodb poskuša povedati z jezikom literature. Ki zna nagovoriti tudi zelo širok krog ljudi. V Ukrajini sploh. Tamkajšnje občinstvo je zelo zahtevno, a tudi dovzetno, je povedala.

Češka in Črna gora, vmes pa ženski

Letošnja prejemnica štipendije je mlada črnogorska pesnica Tanja Bakić, leta 1981 rojena literarna raziskovalka in prevajalka, ustvarja pa tudi glasbo. Magistrirala je iz angleškega jezika in književnosti na univerzi v domovini in piše za vodilno britansko založbo Bloomsbury. Na povabilo svetovno znane londonske umetnostne galerije Tate Britain je bila govornica na kolokviju Williama Blaka, kjer je nastopila tudi kot pesnica. Bila je štipendistka raziskovalnega združenja Modern Humanities Research Association in gostja več mednarodnih festivalov. Njeno z glasbo povezano najbolje prodajano neliterarno delo Voodoo Child: Priča o Jimiju Hendrixu, ki je plod njenega sodelovanja s Hendrixovim nekdanjim londonskim dekletom Kathy Etchingham, njegovim zvočnim tehnikom Rogerjem Mayerjem in s svetovno znanim jazz glasbenikom Bojanom Z., je postalo knjiga leta.

Štipendijo bo porabila za raziskavo Češke, saj je srž njenega zadnjega dela dopisovanje dveh žensk iz Črne gore in Češke, držav, ki nimata na videz več skupnega kot neke formalne zgodovinske postulate. “To razvnema našo domišljijo, še preden smo začeli odkrivati njuni življenji in se kot bralci srečali z njunimi spomini,” je v utemeljitvi štipendije zapisala komisija.

MARICA URŠIČ ZUPAN

---