• Rumena Bužarovska je svoj glas posodila enajstim ženskam.
    Rumena Bužarovska je svoj glas posodila enajstim ženskam.
    Foto: Lilika Strezoska
  • A
a
    A a

Tako zapuščene in - poročene

torek, 5. september 2017, 09:36

Na letošnji Vilenici bo svoja dela prebiralo več kot ducat gostov iz dežel srednje Evrope, pa tudi iz bolj oddaljenih. Med njimi izstopa vse bolj uveljavljena in prevajana makedonska pisateljica Rumena Bužarovska. Njen glas je pravkar segel tudi v Slovenijo - v prevodu smo dobili zbirko kratkih zgodb Moj mož.

“Ko je prišel domov, se je spet ulegel na kavč. Usedla sem se v fotelj nasproti njemu,” v eni od zgodb zapiše Rumena Bužarovska, ki v zbirki Moj mož glas posoja ženskam, tankočutnim opisovalkam življenja z moškimi, naj so lenobno zavaljeni v kavč ali pa se bahavo razkazujejo “šibkejšemu” spolu.

Rodila se je leta 1981 v Skopju, kjer je izredna profesorica ameriške literature na državni Univerzi sv. Cirila in Metoda ter urednica za prozo pri literarni reviji Blesok. Kot prevajalka iz angleščine je v makedonščino prevedla več avtorjev; med njimi so J. M. Coetzee, Lewis Carroll, Truman Capote, Charles Bukowski in Richard Gwyn. Njene zgodbe so z objavami v antologijah in literarnih revijah požele tudi mednarodni uspeh. Lani je bila uvrščena med deset najobetavnejših evropskih avtorjev (Ten New Voices from Europe), letos pa je za zbirko Moj mož prejela hrvaško nagrado Eda Budiše.

V zbirki, ki smo jo pravkar dobili v slovenskem prevodu Aleša Mustarja, se zvrsti enajst kratkih zgodb, ki jih pripoveduje prav toliko različnih žensk. “Zgodbe preraščajo v nekakšne osebne izpovedi, ki nudijo vpogled v enajst usod žena in njihovih mož, ljubimcev, otrok, prijateljic, družin, v njihova družbena okolja. Pred nami je galerija izjemno natančno profiliranih likov in mojstrsko izpeljanih osebnih dram, psiholoških in družbenih, z uperjenostjo proti patriarhatu, proti družbi, v kateri naj bi bila ženska izpolnjena šele, ko je poročena,” so knjigo na pot med bralce pospremili pri založbi Modrijan.

Ženske, ki jih v zgodbah gosti Rumena Bužarovska, neposredno in v preprostem, gladko berljivem jeziku spregovorijo o svojih možeh - ginekologih, veleposlanikih, pesnikih, policistih ...

Ko ženske pripovedujejo o njihovih poklicih, statusih, navadah in razvadah, pravzaprav razkrivajo svojo čustveno in družbeno zapuščenost. Skupno jim je, da so vse v zakonskih zvezah, so žene. Pisateljica ostro dreza v tabuje - piše denimo o materi, ki ne mara svojega otroka, o prevarah, lažeh, bolečini ... A to ni “ženska” proza, ki bi za vse krivila moškega, daleč od tega!

Odlikujeta jo tudi duhovita ironija in sveže ubesedovanje vsakdanjih reči, ki jih bralec morda že dobro, predobro pozna, vendar jih doslej še ni uzrl v luči, s kakršno mu jih osvetli pisateljica. Pa ne samo njemu - tudi njej, bralki, jasno. AG


Povej naprej: