Svojo divjo pripoved je nekoliko obrzdal

Roman Nočno delo (2001) lanskega vileniškega nagrajenca Jáchyma Topola kronološko sledi Sestri (1994), Topolovemu proznemu prvencu, mojstrovini, pronicljivi analizi češke tranzicijske družbe, ki jo literarni poznavalci brez zadržkov primerjajo s Peklensko pomarančo Anthonyja Burgessa in Trainspottingom Irvina Welsha.

Avtor s svojim divjim, spontanim, neukročenim pripovednim in jezikovnim strukturiranjem romana nadaljuje sorazmerno bogato češko tradicijo, ki sega od Jaroslava Haška do Bohumila Hrabala. V Nočnem delu je ta neugnani jezikovni rafal, energetski izbruh nekoliko obrzdan in ublažen, kaže se težnja po večji urejenosti in poantiranju. Hkrati avtor pravi, da je to njegova najbolj zameštrana, zapletena knjiga.

Mati je alkoholičarka, oče pa bojevnik

Nočno delo se dogaja na koncu poletja 1968, v času vojaškega posredovanja Varšavskega pakta na Češkoslovaškem. Glavna os dogajanja, okoli katere se razvijajo številni ekskurzi, podani skozi različne perspektive, številne so tudi spominske pasaže, je neprostovoljno bivanje dveh bratov, odraščajočega Ondre in mlajšega Tamalega na vasi v češki obmejni pokrajini. Tja ju je začasno poslal oče, ki je ogrožen zaradi avgustovskega političnega preobrata. Sinovsko-materinski čustveni odnos je na stranskem tiru (mati je alkoholičarka in sinova zanemarja) in v ospredje prihaja ključna vloga arhetipskega očeta, očeta bojevnika, očeta vodje tropa. Čeprav fizično skoraj ni prisoten, se dogajanje vrti okrog njega.

Ključ za razumevanje romana ni navidez preprosta, vsakdanja Ondrova zgodba - njegova prva ljubezen, prva seksualna izkušnja, prizadevanje za uveljavitev v tamkajšnji fantovski klapi in preizkušnja, ki jo mora opraviti, ljubeč in zaščitniški odnos do mlajšega brata -, temveč neulovljivo mistično razpoloženje. To v roman vstopa v podobi babjih čenč, s katerimi v podeželskem okolju strašijo otroke, gostilniških štorij vaščanov, policajev, čudakov ter Ondrovega (tudi) iracionalnega strahu.

Fanta morata v negostoljubnem prvinskem, primitivnem in s predsodki nabitem vaškem okolju, kjer nimata pravih zaščitnikov in kjer nista sprejeta - tja prispeta ravno med dedovim pogrebom -, nekako funkcionirati s svojo odraslo otroškostjo, s svojim še nedozorelim, še ne čisto racionaliziranim umom, ki je zato toliko bolj dovzeten za vraževerje, za skrivnostno, za pravljice in legende. Svet je skozi perspektivo otroka, ki je trdo vržen v svet in iz svoje samotne eksistence črpa moč in tudi modrost, zelo drugačen, presenetljiv, tudi sprevržen. Otroški svet namreč lahko nadomesti odraslega le delno, njegovo dojemanje je zamaknjeno (v obeh pomenih besede).

Fanta morata v negostoljubnem prvinskem, primitivnem in s predsodki nabitem vaškem okolju, kjer nimata pravih zaščitnikov in kjer nista sprejeta, nekako funkcionirati s svojo odraslo otroškostjo, s svojim še nedozorelim, še ne čisto racionaliziranim umom, ki je zato toliko bolj dovzeten za vraževerje, za skrivnostno, za pravljice in legende.

Na drugi strani so ali kifeljci ali Rusi

Otroški junak osvaja okoliški svet skozi jezik, zato je ta fragmentaren, nedorečen, samosvoj, poln namigov, ponavljanj, zaletavosti. Ondra ima svoj način premagovanja oziroma polaščanja velikega okoliškega sveta. Tudi fantovska pobalinstva v ozračju negotovosti ob sovjetski intervenciji nimajo nedvomnega predznaka, saj so na drugi strani ali kifeljci ali Rusi.

Glavna protagonista sta otroka tudi v Topolovem naslednjem romanu Grgrat katran (2005), vendar ne več nedolžni duši mističnega otroštva, temveč neizprosna, bojevita, skrajno aktivna. Roman Nočno delo postavlja zgodovinskemu dogajanju fikcijsko vzporednico, konkretnost presega s transcendenco, zaradi katere se lahko glavni junak s svojim bratom sploh prebije do konca te zgodbe.

NIVES VIDRIH, Topolova slovenska prevajalka

---