Poezija, ki jo piše narod pesnikov

Sodobna latvijska poezija je kljub svojemu modernemu značaju še vedno zelo povezana z ljudsko pesmijo (daino), ki je bila za Latvijce dolgo časa edina pesniška oblika in so jo iz roda v rod prenašale predvsem ženske.

Danes je v arhivu latvijske znanstvene akademije več kot milijon ljudskih pesmi! To pa je nekaj, kar niti v svetovnem merilu nima primerjave. Mnogi narodi se dandanes imajo za narod pesnikov, toda v latvijskem primeru to vsekakor drži. Nemški geograf in popotnik J. G. Kohl je leta 1841 zapisal: “Resnično težko bi bilo dandanes v Evropi najti narod, ki si bolj od latvijskega zasluži, da se imenuje narod pesnikov. Prav tako bi bilo sila težko najti deželo, ki si bolj od dežele Latvijcev zasluži, da se imenuje dežela pesnikov. Vsak Latvijec je rojen pesnik, vsi pišejo poezijo in ustvarjajo pesmi - ki jih vedno lahko tudi zapojejo.”

Antologija štirinajstih sodobnih latvijskih pesnikov, ki je delo več prevajalcev, nekoliko zapolnjuje veliko vrzel, saj je šele druga knjiga, ki slovenskemu bralcu predstavlja latvijsko književnost. Pred tem so leta 2008 pri založbi Modrijan izšle kratke zgodbe Inge Abele z naslovom Tihožitje z granatnim jabolkom v prevodu Maje Kraigher. Kljub skromni knjižni beri smo se Slovenci z latvijskimi književniki seznanjali predvsem po zaslugi festivala Vilenica in gostovanj latvijskih avtorjev na nekaterih drugih festivalih.

Kronološko urejeno antologijo sestavljajo pesniki zadnjih treh generacij, pri katerih ni mogoče zlahka najti vzporednic, saj vsak goji svojo lastno, posebno poetiko. Vseeno je mogoče reči, da je ena od glavnih značilnosti sodobne latvijske poezije ta, da se ne opira več toliko na lastno tradicijo, temveč črpa in se navdihuje tudi pri drugih kulturah, tako pa skuša nadoknaditi zamujeno. V sovjetskih časih je bila namreč zaradi cenzure precej osiromašena in šele v osemdesetih letih so nekateri prepovedani pesniki dobili priložnost za izdajo prve zbirke.

Eden od njih je Uldis Berzinš, najznamenitejše ime v antologiji, ki sodi med velike novatorje latvijske poezije, saj je vanjo vnesel večplastnost in uporniški značaj. Posredno je vplival na mnoge druge, mlajše pesnike, na primer na Edvinsa Raupsa, ki v svoji poeziji razblinja iluzije o idiličnem postsovjetskem svetu. Poezija danes v Latviji nima več narodnopovezovalne vloge, kakršno je imela zlasti v osemdesetih letih. V tem spoznanju ustvarja predvsem najmlajša generacija, katere poezija je drzna in se ne izogiba niti temam, ki so še pred kratkim veljale za tabu: homoerotiki, spolni identiteti, feminističnim temam, vprašanjem, povezanim z nekaterimi osebnimi svoboščinami ...

KLEMEN PISK

---