“Moramo se vrniti k etiki!”

Kako se kaj počutite kot ena od petih čarovnic hrvaške književnosti in novinarstva, kakor so vas v domovini označili na začetku devetdesetih let, je zanimalo neko dekle v občinstvu. Letošnja vileniška nagrajenka Dubravka Ugrešić se je nasmehnila: “Počutim se vse bolje in bolje. Tudi fizično se vse bolj približujem temu idealu.”

Dubravka Ugrešić: “Srečna sem zlasti, da pri svojih letih še zmeraj zmorem komunicirati
 z mladimi bralci.” Foto: ANDRAŽ GOMBAČ
Dubravka Ugrešić: “Srečna sem zlasti, da pri svojih letih še zmeraj zmorem komunicirati z mladimi bralci.” Foto: ANDRAŽ GOMBAČ

Pisateljica in esejistka Dubravka Ugrešić, 27. marca 1949 rojena v hrvaškem mestu Kutina, je na včerajšnjem opoldanskem nastopu v nabito polni manjši predavalnici ljubljanske Filozofske fakultete odgovarjala sočno, ostro, duhovito in tehtno. Kakor tudi piše.

V pogovoru z antropologinjo in doktorico antičnih študij Svetlano Slapšak se je spomnila, da je že leta 1989 na našem mednarodnem literarnem festivalu prejela “malo vileniško nagrado”, kristal, prav posebej pa je pohvalila izbiro letošnje vodilne teme Literatura in etika: “Tovrstna tema se od daleč, iz letala, zdi zelo staromodna, vendar sem prepričana, da je pomembna, prvovrstna, bistvena. Etika je nekaj, k čemur se vsekakor moramo vrniti!”

Profesionalcev je vse manj

Svetlana Slapšak je spomnila, da se je pisateljica po diplomi iz primerjalne književnosti in ruščine na Filozofski fakulteti v Zagrebu kar dve desetletji predano posvečala znanstvenemu delu - kot sourednica je podpisana tudi pod kar devet zvezkov Pojmovnika ruske avangarde, izdanih v letih 1984-1993. To veliko in izvirno delo ni navdušilo samo znanstvenikov in študentov, marveč je vplivalo tudi na pisce, na njihovo ustvarjanje. Ali tudi na Dubravko Ugrešić? “Vsekakor,” prikima pisateljica. “V zgodnjih letih je name bolj kakor vse drugo vplivala književnost ruske avantgarde, zlasti ruski formalizem. Takrat sem posvojila estetska načela, od katerih ne odstopam niti danes.”

Poudarja tudi, da je pri pisateljskem poslu pomembno obdobje vajeništva, osvajanja obrti: “Četudi danes mnogi že pri petnajstih letih vpijejo, da imajo pravico do oglašanja, pravim, da je nihče nima, dokler ne opravi vsaj minimalnega vajeništva iz stroke, ki se ji namerava posvečati.”

Kritična je tudi do počasnega kopnenja “profesionalnega literarnokritičnega kadra”. Vse manj jih je, ki še znajo strokovno brati, pravi: “V časopisih objavlja vse manj piscev, ki bi bralce znali voditi, jih nežno usmerjati, kako razumeti določeno književno delo. Usposobljeni vodiči nas vodijo skozi muzeje in galerije, nam strokovno pojasnjujejo, kaj je to in tisto, le pri književnosti se je kar nekako prijelo prepričanje, da kakšna posebna izobrazba niti ni potrebna in da je dovolj življenje, ki že kar samo piše roman, medtem ko mi samo držimo pero. Mnogi so prepričani, da imamo vsi pravico do svojega glasu, da imamo vsi zgodbo, ki jo moramo povedati, in da vsi čakajo samo na našo zgodbo. Takšno prepričanje spodbuja sodobna digitalna kultura, ki ji s pomočjo novih tehnoloških naprav vlada potrošnik.”

“Vsa modrovanja o individualnosti in podobnem padejo v vodo, ko k meni pride trinajstletna nečakinja in mi naroči, da ji kupim nov iPhone. Predrag je, ji rečem, in kaj ti sploh bo, dovolj ti je navaden prenosni telefon, saj tako ali tako nimaš veliko stikov. Ona pa pravi, da menda ja ne bo imela najslabšega telefona v razredu!”

Tehnologija nas je privedla do številnih pasti, opozarja: “Strokovnjaki pravijo, da se je množična uporaba interneta pričela leta 1995. To sem začutila na lastni koži. Nedavno sem doma naletela na škatlo s pismi prijateljev. Pogledala sem datume na njih in opazila, da so bila vsa napisana pred letom 1995. To so dolga, inteligentna pisma, polna čustev. Napisali so jih ljudje, ki so že bili v emigraciji, se odpravljali ali pa ostajali doma. Briljantna, prekrasna pisma, ob katerih sem se razjokala. In dojela sem, da smo zelo hitro sprejeli internet in njegove čare, misleč, da bo zdaj naša komunikacija olajšana. Pa se je zgodilo ravno nasprotno! Zdaj s prijatelji izmenjam po eno pismo na leto, če sploh. Pravim jim, da uporabljam elektronsko pošto, pa mi rečejo, da bi laže komunicirali, če bi bila na facebooku. In če bi bila, dodajo, bi izvedela, da smo se dobili na zabavi. Stikov danes ne prekinjamo več s čustvenimi pismi, v katerih bi napisali 'ne ljubim te več', 'nič več nočem imeti s teboj' ali kaj podobnega, temveč z: 'joj, očitno je tvoje pismo končalo v spamu'.”

Služimo digitalnemu bogu

Opravka imamo z vsesplošno banalizacijo, površnostjo, največ tako sreče kakor nesreče pa v naši družbi povzroča “strah pred izključenostjo iz lastne skupnosti”, ugotavlja Dubravka Ugrešić. “Vsakdo si želi biti sprejet v svojem okolju. Tudi jaz večkrat začutim to željo, ne morem si pomagati,” priznava. “Vendar se zmeraj spomnim pokojne mame. V nekem trenutku šibkosti, ko so na Hrvaškem zelo pljuvali po meni, sem ji potožila, da me nihče nima rad. Moja modra mama me je vprašala: pa bi ti res rada, da te imajo radi?”

Strah pred izključenostjo iz lastne skupnosti nas spremlja od vrtca, opozarja pisateljica: “Vsa modrovanja o individualnosti in podobnem padejo v vodo, ko k meni pride trinajstletna nečakinja in mi naroči, da ji kupim nov iPhone. Predrag je, ji rečem, in kaj ti sploh bo, dovolj ti je navaden prenosni telefon, saj tako ali tako nimaš veliko stikov. Ona pa pravi, da menda ja ne bo imela najslabšega telefona v razredu!”

Na tem načelu - imenuje ga biološki ali kar fašistični - temelji marsikaj v naši družbi, kjer večina “služi digitalnemu bogu”.

V eseju je našla svobodo

Izstopa samo, kdor je izviren, drugačen od večine. Dubravka Ugrešić je na jugoslovansko literarno prizorišče priletela “kot bomba kisika”, se spominja Svetlana Slapšak, zaslovela pa je zlasti z zgodnjima deloma Štefica Cvek u raljama života (Štefica Cvek v krempljih življenja) iz leta 1981 in Forsiranje romana-reke (1988). Pisateljica je izhajala iz ruskega formalizma, ki je premogel etično komponento, in tako oborožena je ostro dregnila naravnost v drobovje domovine. “Njeno pisanje je bilo globoko, ironično, duhovito, tudi distancirano, in ne morete si predstavljati vala navdušenja, ki je zajel zlasti bralke,” navdušenja še zmeraj ne skriva Svetlana Slapšak, kakor tudi Dubravka Ugrešić ne taji, da ji tovrstni odzivi ugajajo: “Srečna sem zlasti, da pri svojih letih še zmeraj zmorem komunicirati z mladimi bralci, medtem ko so mnogi pisci končali v koših za smeti ali na zaprašenih policah, saj z njihovimi besedili nihče več ne komunicira, ker jih preprosto ne razumejo več.”

Sama številne bralce nagovarja tudi kot mojstrica “grenkega eseja”, žanra, v katerem se je našla: “Kot šolana pisateljica, avtorica z zaključenim študijem, sem spoznala, da je resničnost zelo težko prenesti na papir, v književnost. Ogromno sem razmišljala o tem, kako sestaviti roman. Vse se mi je kazalo kot banalno, vsi zapleti in vsi liki so se mi zdeli klišejski - ker je tudi življenje klišejsko! Nikakor nisem mogla najti prave poti, resničnost pa me je vseskozi bolela. In tako sem spontano prišla do eseja in v njem prepoznala - svobodo. V tem žanru si lahko privoščim vse: v pisanje lahko vključim anekdoto, drobno zgodbo, ki je lahko resnična ali pa ne, lahko vključujem raznorazne detajle, misli ... Moj esej je odziv na vsakodnevno bolečino.”

Nikoli se ni odrekla niti materinščini - pa ne novodobni, togi knjižni hrvaščini, ki ji je zoprna - niti pisanju romanov. Prav posebej ji je pri srcu tridelni Baba Jaga je snijela jaje (Jaga baba je znesla jajce) iz leta 2008, v katerem se je preizkusila v različnih tehnikah pisanja, razmišljanje o staranju pa je prepletla z dolgim nizom simbolov, s čimer bi se, pravi, lahko ukvarjala vse življenje.

Pravkar je dokončala nov roman, vendar o njem za zdaj še nerada govori.

Na Nizozemskem ni nič kaj rajsko

Domovino je zapustila že leta 1993 in je danes nizozemska državljanka. “Ko sem prišla tja, sem mislila, da je Nizozemska književni raj. Zelo lahko sem prišla do objav v časopisih, tam sem imela založnika in kar tri knjige sem najprej objavila v nizozemskem prevodu, šele pozneje v materinščini,” se spominja.

Navdušenje pa ji je zameglilo pogled na resničnost, denimo na neizprosno dejstvo, da že ob prihodu na Nizozemsko ni bila več mlada, zato se ji nikoli ni uspelo naučiti novega jezika. “Precenila sem svoje intelektualne sposobnosti, pa še zelo veliko sem potovala. Na Nizozemskem nikoli nisem bila daljše obdobje, zato se učenju jezika niti nisem utegnila zares posvetiti. Brez jezika pa ni integracije!” ugotavlja. “Nizozemsko znam toliko, da lahko na tržnici sprašujem, po koliko je solata, ne morem pa pisati v nizozemščini. To v precejšnji meri onemogoča moje objavljanje na Nizozemskem.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano