• Brane Senegačnik: “Zdi  se, da je v zadnjih desetletjih 
vprašanje usode humanizma postalo še težje, a obenem 
morda še pomembnejše.”
    Brane Senegačnik: “Zdi se, da je v zadnjih desetletjih vprašanje usode humanizma postalo še težje, a obenem morda še pomembnejše.”
    Foto: Sta
  • Vabilo na kolokvij so organizatorji opremili s skico Študija Erazmovih rok, 
ki jo je  Hans Holbein mlajši narisal okrog leta 1523, lani pa jo je Facebook 
prepovedal, ker jo je njegova tehnologija prepoznala kot obsceno.
    Vabilo na kolokvij so organizatorji opremili s skico Študija Erazmovih rok, ki jo je Hans Holbein mlajši narisal okrog leta 1523, lani pa jo je Facebook prepovedal, ker jo je njegova tehnologija prepoznala kot obsceno.

Humanizem še ni zbledel

torek, 5. september 2017, 06:00

Besede, ki se zelo veliko uporabljajo, dobijo ohlapen pomen in se slejkoprej razmagnetijo, izgubijo privlačnost. Z besedo humanizem pa očitno ni tako, če sodimo po zanimanju za 15. mednarodni komparativistični kolokvij, ki ga v okviru 32. Festivala Vilenica v Ljubljani organizira Slovensko društvo za primerjalno književnost.

Letošnja tema Evropski humanizem in njegovi izzivi danes je namreč pritegnila k soorganizaciji tako domače (Oddelek za klasično filologijo FF v Ljubljani) kot tuje akademske institucije (Oddelek za srednjeveške študije CEU v Budimpešti, Fakulteto Artes Liberales Univerze v Varšavi), k sodelovanju pa več kot trideset raziskovalcev s področja humanistike, pisateljev, filozofov in kritikov različnih generacij. Na kolokviju, ki bo v petek in soboto potekal vzporedno v prostorih Društva slovenskih pisateljev in Narodni galeriji v Ljubljani, bodo poleg slovenskih udeležencev nastopili tudi gostje iz devetih držav.

Izzivalni filozofski prerezi sodobne kulture

Glede na izredno širino teme ne preseneča vsebinska in metodološka raznolikost referatov, še zlasti ker udeleženci delujejo na zelo različnih področjih kulture, v zelo različnih družbenih vlogah (od akademskih raziskovalcev, ki so v večini, do urednikov in umetnikov), motrijo svet z različnih idejnih perspektiv in pripadajo zelo različnim generacijam (od izkušenih profesorjev do najprodornejših mladih raziskovalcev).

Klasična filologa dr. Brane Senegačnik in dr. David Movrin bosta v petek in soboto vodila kolokvij Evropski humanizem in njegovi izzivi danes. Referatom bomo prisluhnili v dvorani Društva slovenskih pisateljev in Narodni galeriji v Ljubljani.

Poleg čisto “klasičnih” literarnozgodovinskih prispevkov o posameznih poglavjih evropskega humanizma se tako obetajo tudi izzivalni filozofski prerezi sodobne kulture, analize sodobne književnosti in gledališča in spraševanje o pomenu humanistične miselnosti za dejansko življenje. S tem se je izpolnila želja organizatorjev, da kolokvij ne bi zgolj prikazoval izbrane teme iz zgodovine humanizma in njegovo idejno zapuščino, temveč bi nekako “izmeril” tudi pomen humanističnega obzorja za današnjo kulturo.

Vprašanje, kaj je človek, ki je izhodišče slehernega humanizma, je začetno, osnovno, tako rekoč neizbežno vprašanje, ki pa je po drugi strani tudi skrajno kompleksno in tako rekoč vseobsegajoče. Če torej humanistično misel razumemo kot filozofsko antropologijo, je razumljivo, da ima transkulturni značaj, da se lahko pojavi kjerkoli v zgodovini, in da je vselej radikalna: da sega do kulturnih in civilizacijskih temeljev. V tem smislu smemo v njej videti univerzalni človeški pojav; tako zlasti sekularno naravnani zgodovinarji idej iščejo njegove korenine tudi v indijski, kitajski, budistični in islamski kulturi, povsod tam, kjer se pojavi ideja človekove svobode od božanske volje ali kjer je človekov svet odobravajoče zoperstavljen božjemu. Vendar sekularnost ni meja ali pogoj humanizma. O tem nas nazorno poučuje zgodovina. Ko namreč govorimo o humanizmu v bolj običajnem, historičnem pomenu, s tem izrazom označujemo konkreten pojav evropske kulturne zgodovine pod krščanskim obnebjem; po drugi strani pa so njegove korenine nedvomno v politeistični antiki, njegovi sadovi pa se v polni meri pokažejo šele v (post)razsvetljenskem svetu.

Rimski antikvar Avlus Gelij je v 2. st. po Kr. zapisal, da v njegovem času ljudje izraz humanitas uporabljajo v pomenu grške besede philanthropia, človekoljubje, dobrohotnost do soljudi, čeprav so najodličnejši pisci latinskega jezika v preteklosti z njo označevali posebne vrste omiko.

V kasnejših obdobjih vse do danes se je pridevnik humanističen dejansko pogosto povezoval s tema različnima področjema. Vendar je Avlus Gelij, tako kot pred njim že najvplivnejši rimski filozof kulture Ciceron, videl med obema pomenoma tesno povezavo: tovrstno vzgojo je imel za negovanje pristne človeškosti (humanitas), ki je po drugi strani tako njen temelj kot cilj.

Takšna vrednotna naravnanost kulture je (v sinergiji z mnogimi drugimi kulturnimi in religioznimi dejavniki) skozi stoletja oblikovala prepričanje o individualnem človeku kot temeljni vrednoti; kompleksnost sodobne civilizacije, raznolikost kulturnih oblik in občutljvost umetniških govoric, pa tudi človekove pravice in demokracija so v veliki meri sad tega procesa.

V družbi znanja in človekovih pravic

V zadnjih stoletjih je humanizem pogosto pomenil prizadevanje za izboljšanje sveta, oprto izključno na človekov razum in usmerjeno proti tradicionalni kulturi, še zlasti proti (institucionalizirani) religiji.

Po drugi strani je bil tak tip humanizma ves čas predmet ostre kritike konservativnih mislecev, za antihumaniste pa so se - seveda iz svojih razlogov - označili tudi nekateri postmoderni filozofi, ki sicer nesporno sodijo v tradicijo ateistične kritike tradicije (npr. Jean-François Lyotard, Michel Foucault). Ta kontorverza sodi med najpomembnejša poglavja sodobne intelektualne zgodovine Zahoda. Zdi pa se, da je v zadnjih desetletjih vprašanje usode humanizma postalo še težje, a obenem morda še pomembnejše. Zahodna družba, ki se je z globalizacijo raztegnila nad velik del sveta, se opredeljuje kot družba znanja in človekovih pravic, med svoje temeljne vrednote šteje znanost in človeškega posameznika. Obe sicer sodita v dediščino humanizma, vendar ju je nemogoče zares uskladiti.

Strogo vzeto, namreč v obzorju znanosti ni prostora za posebno vrednost individualnega človeka, ki je prava podlaga človekovih pravic. Ta svoje vrednosti dejansko ne črpa v svoji znanstveni podobi, temveč v ostankih izročila, še posebej tistega humanističnega izročila, po katerem je bil ustvarjen kot “svoboden kipar svojega lastnega bitja”, ki si nenehoma išče svoje bivališče in svojo naravo (Pico della Mirandola, De hominis dignitate).

V tej razpetosti je morda glavni izvor sodobne civilizacijske krize, zato bi je ne smel prezreti noben poskus za njeno razrešitev - in seveda tudi noben razmislek o humanizmu.

BRANE SENEGAČNIK


Povej naprej: