Čeprav si obupan, ne smeš izgubiti humorja

Jáchym Topol, triinpetdesetletnik, letošnji vileniški nagrajenec, se je pred osmimi leti po službeni dolžnosti kot novinar češke revije Respekt potepal po Tolminu in okoliških krajih - po prizoriščih soške fronte, hkrati pa je po tamkajšnjih pokopališčih iskal sledi za svojimi predniki Topoli, mladimi fanti, ubitimi vojaki.

Posledice vojnih opustošenj konfliktov in prevratov dvajsetega stoletja ter razdejanja in travme v človeških dušah, ki temu sledijo, notranje, individualne vojne, tesnobnost ter človekova etična drža na drugi strani, kaos, katastrofičnost, vse to obsega pomemben tematski delež v Topolovih delih, in to je morda paradoksalno samo na prvi pogled. Vojna v vseh oblikah in odtenkih kot način človekovega obstoja. Že ena njegovih pesniških zbirk (preden se je lotil pisanja proze, je pisal poezijo), eksistencialistično navdahnjena, nosi naslov V torek bo vojna (1992).

Preplet realnega in fantastičnega, prispodob, ironije

Jáchym Topol - pesnik, prozaist, dramatik, tekstopisec, novinar, dobitnik literarnih nagrad, nekdanji disident, podpisnik Listine 77 - ima pisateljevanje v genih. Pisatelj je bil njegov ded po materini strani Karel Schulz, njegov oče Josef Topol je bil dramatik in pesnik in njegov mlajši, že pokojni brat Filip karizmatični glasbenik, pesnik, pisatelj. Topol piše, kot pravi, ker se mu po glavi podijo zgodbe, ki jih je treba spraviti ven, čeprav bi mogoče rajši počel kaj drugega. Za pisanje potrebuje mesec, dva, tri popolne samote in izolacije od sveta. Njegov prozni prvenec Sestra iz leta 1994, umetniški izbruh nebrzdane pisateljske energije, je pronicljiva analiza češke postkomunistične, tranzicijske družbe, je metafora časa po letu 1989, po žametni revoluciji, ko je dobil čas drugačen ritem. Roman je kaotični preplet, mozaik realij, realnega in fantastičnega, različnih pripovednih perspektiv, časovnih in krajevnih preskokov, asociacij, prispodob, ironije, črnega humorja, aluzij, absurdnosti, bizarnosti, v katerega potegne glavnega junaka Potoka, ki je avtorjev alter ego. Vodilni motiv je iskanje sestre, duhovno bližnje osebe, opore v divjem drncu življenja. Sestra velja za vrhunec češkega romanopisja devetdesetih let. V tem obsežnem romanu (na šeststo straneh), grozljivi podobi apokaliptične češke tranzicijske družbe, je Topol pravzaprav že sredi devetdesetih let vizionarsko intuitivno in mogoče nezavedno napovedal, kaj nas čaka, “potem ko je razneslo čas”, kot to sam opredeli. Čaka nas kaos. Kaos kot posledica družbenih preobratov in prevratov ter boj z njim, apokalipsa kot čisto verjetna perspektiva družbenega razvoja, destruktivnost v človeških dušah, disharmoničnost sveta, to je rdeča nit tudi drugih avtorjevih romanov: Nočno delo, Angel, Grgrat katran, Hladna dežela in drame Pot v Bugulmo.

Prevajalka Nives Vidrih je poslovenila Topolove romane Sestra (založba Sanje), Angel in Hladna dežela (obe Cankarjeva založba).

V Angelu (1995) na intimnejši ravni raziskuje praški Smíchov, vzporedni svet narkomanov, Romov, malih trgovcev in iskalcev resnice. Nočno delo (2001) prikazuje obdobje praške pomladi skozi nenavadno perspektivo otrok, ki se s starši preselita na češko podeželje. Zgodbo o odraščajočem fantu in njegovem mlajšem bratu, o iskanju mesta in potrditve v fantovski družbi, o odsotnem očetu, čeprav se dogajanje vrti okrog njega, o materi alkoholičarki preveva mističnost otroštva. K otroškemu doživljanju okupacije Češkoslovaške leta 1968, k temi povezanosti dveh bratov se avtor vrača tudi v romanu Grgrat katran (2005), v brutalni groteski s hipotetično predpostavko, da bi se Čehi postavili po robu sovjetski okupaciji - kar se izteče v tretjo svetovno vojno. Medčloveški odnosi so prikazani skozi oči otroškega pripovedovalca čisto brez sočutja. Junakom primanjkuje heroizma in višjih idealov, toliko bolj pa so rasistični. Topol obdeluje temo etičnega življenja in (problematične) vere v človeško dobroto tudi v romanu Hladna dežela (2009). Kot neizprosen arheolog družbe plast za plastjo razkriva novejšo evropsko zgodovino (koncentracijsko taborišče Terezín na Češkem, grobišča v Belorusiji). Potomci takratnih akterjev se borijo za ohranitev zgodovinskega spomina, vendar propadejo v kolesju komercializacije, institucionalizma, manipulacije in politike. Bizarni muzej zločinov proti človeštvu postane t. i. hudičeva delavnica, spremeni se v svoje nasprotje, kajti človek se ne more ubraniti svojih demonov.

Ruši jezikovne konvencije, provocira

Drama Pot v Bugulmo (2007) je apokaliptična vizija bližnje prihodnosti, v kateri politične in ekološke grožnje postanejo resničnost. Topol jo označi kot fantazmagorično grotesko o apokalipsi Zahoda in zgodovinskih demonih dvajsetega stoletja. Svet po tretji svetovni vojni je v razvalinah, drama se dogaja v Simbiriji nekje v Veliki Rusiji, kjer vsenaokrog ležijo kupi zmrznjenih trupel, ostanki sovjetskega gulaga. V romanu, ki ga Topol zdaj piše, z naslovom Občutljivi človek, ponovno z dvema otroškima protagonistoma, fantoma, in očetom, njunim odraslim pendantom, se vrača na češko podeželje z vsemi njegovimi večnimi atributi, kot so na eni strani veselje in humor, na drugi pa surovost, popivanje - ter s političnim podtonom, tokrat bo to menda senca ukrajinsko-ruskega konflikta. Lahko pa tudi katerega drugega. Kot pravi Jáchym Topol, je češka literatura v okviru srednjeevropskih - te imajo sicer veliko skupnega - izjemna zaradi posebne vrste humorja, ki je mešanica črnega in ciničnega ter pozitivnega pristopa k življenju kot načinu preživetja. Čeprav si v brezizhodni situaciji, čeprav si obupan, ne smeš izgubiti humorja. Topol upa, da še ima smisel za humor.

Že s svojo poezijo, še posebej pa s Sestro, je vpeljal v češko književnost osvežilno inovativen jezik. Na kaos sveta se odziva s kršenjem ustaljenih skladenjskih zvez, ruši jezikovne konvencije, provocira s svojim grobim, neizprosnim in surovim besediščem, uporablja pogovorno češčino in njen zapis še radikalizira. Brutalnost in poetičnost vsebinskih ravni korespondira z brutalnostjo in poetičnostjo avtorjevega stila.

Letošnji vileniški nagrajenec je pisatelj, ki gre bralcu do živega. Prodorno diagnosticira in kritično analizira sodobne politične, družbene anomalije in sprevrženosti, osredotoča se na negativne in destruktivne pojave naše civilizacije, razpad tradicionalnih vrednot, na različne podobe osebnega in družbenega zla, načenja etična vprašanja in vprašanje upanja, perspektive. S prefinjeno ironijo in črnim humorjem pretresa navidezno trdne družbene in duhovne temelje Evrope in njene srčike, Srednje Evrope.

NIVES VIDRIH

---