“Branje povečuje sočutje. Tega pa zelo primanjkuje.”

Andrej Blatnik je že leta nepogrešljiv obraz festivalskega vrveža. Član žirije, ki odloča o vsakoletnem vileniškem lavreatu je že polnih dvajset let, v mandatu, ki se je zaključil lani, pa je imel vlogo prvega med enakimi. Konec predsednikovanja prav nič ne zmanjšuje njegove vloge na kraškem prazniku pesniških muz. Naslednji petek bo gostil že uveljavljeno srečanje literarnih posrednikov, na katerem se sklene marsikateri za slovensko in evropsko literaturo srečen dogovor.

> Letošnja Vilenica je, ob nagrajenki in avtorici v fokusu, precej ženska. Kaj menite o tem?

“Res je, letos so skoraj vse prevzele ženske, od predsednice žirije Lidije Dimkovske (tudi sicer je v žiriji sedem žensk in pet moških) prek odlične ekipe organizatork do slovenske avtorice v fokusu in seveda nagrajenke. Upam, da to prinaša kak simbolen pomen za slovensko družbo, ki ji dominirajo moški. Vendar nisem prepričan, da literatura dandanes družbi še daje kak vpliven zgled.”

> Kakšna pravzaprav je služba predsednika vileniške žirije? Kje so največje dileme, težave, pritiski? In kje največ užitka in zadovoljstva?

“Samo odločanje o nagrajencu in o programskih potezah je še najmanjši problem, včasih je šlo to še preveč zlahka. Rad imam debate, kresanje mnenj, in prav veselilo me je, da zadnja leta o nagradi odloča glas ali dva. Največje težave so s socialnim inženiringom, usklajevanjem želja številnih dejavnikov festivala z realnimi možnostmi. Ne smeš pozabiti na družabno komponento, spodobi se spregovoriti vsaj stavek z vsakim od povabljencev ... Zadovoljstvo pa je, seveda, ko se ti gosti zahvaljujejo, da je bil to najboljši festival, na katerem so bili, ali pa, na primer, od navdušenja naredijo antologijo slovenske literature v irščini, omenjajo bivanje na Krasu v svojih literarnih besedilih ... Krasnih trenutkov je cela vrsta, od kolektivnih do čisto zasebnih. Rad se spomnim, kako je prišel odlični kanadski pisatelj Patrick deWitt in sem zbiral pogum, da ga prosim za podpis v eno njegovih knjig, on pa je pristopil k meni: 'A si ti Andrej Blatnik?' Ja, pa sem res. 'A mi lahko podpišeš tole svojo knjigo, ki sem jo kupil v Portlandu? Se mi je zdelo, da če grem v Slovenijo, te bom morda srečal, pa sem jo vzel s sabo.' Kadar padem v depresijo, da nima smisla početi, kar počnem, se spomnim. Pomaga.”

“Dandanes je vsak ustvarjalec pred težkimi izbirami: po eni strani hoče biti še zmeraj glas razuma, etike, morale, v svetu, kjer razum, etika, morala več nimajo glasu, po drugi strani ga prav ta občutek nemoči zavezuje k nepopustljivosti.”

Kako ostra je ost danes?

> Ste štafeto predali z obžalovanjem in dvomi ali z olajšanjem in zaupanjem?

“Član žirije sem bil od daljnega leta 1996, predsednik pa osem let, med 2008 in 2015. V predsedniški vlogi sem uresničil vse zamisli, ki sem jih ob obstoječi finančni in organizacijski strukturi festivala lahko, pa tudi nekaj meni najljubših srednjeevropskih avtorjev je v tem času dobilo nagrado. Zdaj bi se samo še ponavljal, morda uspešno - vendar ponavljal. Spodobi se, da prevzame kdo drug. Domišljam si, da sem pustil dobro dediščino, kot jo je Veno Taufer meni.”

> Tema letošnjega festivala je Literatura in etika . Se vam zdi izbor posrečen?

“Etika je za prihodnje čase zelo pomemben pojem, še zlasti, ker postaja nekako, kot bi rekli strukturalisti, prazen označevalec - kot etiko si vsakdo predstavlja kaj poljubnega, njemu všečnega. Zato je nemara umestno, da to prazno polje z besedami, ki nosijo pomene, pomagajo oblikovati tudi literati.”

“Morda tudi za avtorje, urednike, založnike velja tisto, kar sem zapisal v eni svojih zgodb za ubežnika z vlaka, ki vozi v krematorij: če ne moreš spremeniti usode večine, jo moraš deliti. In ko jo deliš, jo morda bolj vztrajno skušaš spremeniti. Včasih se posreči.”

> Prejšnji predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer je na eni od zaključnih slovesnosti kolege pozval k angažmaju. In to je bilo, še preden se je marsikatera kriza v svetu poglobila in preden smo bili soočeni s humanitarno begunsko krizo. Je poziv na mestu? Ali svet kliče umetnike?

“Dandanes je vsak ustvarjalec pred težkimi izbirami: po eni strani hoče biti še zmeraj glas razuma, etike, morale, v svetu, kjer razum, etika, morala več nimajo glasu, po drugi strani ga prav ta občutek nemoči zavezuje k nepopustljivosti. Velikokrat slišimo vprašanja, zakaj intelektualci molčijo. Pa ne molčijo, spregovarjajo ob vsaki priložnosti, ki jo dobijo, le da živimo v svetu, ki ga, kot je rekel Isaac Asimov, zaznamuje napačno razumevanje demokracije: moja nevednost naj ima enako glasu kot tvoje znanje. Od tu do antiintelektualizma je manj kot korak.”

> Rudi Šeligo je leta 2003 za naš časopis o takratnem festivalskem dogajanju v Vilenici rekel, da “vse postaja le vesel turizem” . Češ da se je festival prej loteval najbolj perečih in pomembnih tem, nato pa se je zreduciral na raven nekakšnega kulturnega druženja. Kaj menite o tem? Bi lahko bila vileniška ost tudi danes ostrejša?

“Mislim, da bi danes Rudi Šeligo rekel drugače. Bi se pa spraševal, koliko ta ost lahko zares zbode. Če pesnica Katja Perat v imenu mlajše generacije diagnosticira: 'Toliko krvi za svobodo govora, in zdaj smo vsi tiho,' bi pa starejša morda rekla '... in zdaj nihče ne posluša'.”

“Literatura ne formira več slovenske 'zamišljene skupnosti', kot je temu rekel Benedict Anderson, ni podlaga za nacionalno zavest in samozavest, čeprav za samozavest še nikoli v zgodovini ni ponujala toliko opore.”

> V čem je festival drugačen od drugih slovenskih literarnih dogajanj, denimo Dnevov poezije in vina, Festivala Sanje, Fabule?

“Omenjeni festivali so bolj usmerjeni k občinstvu, povezujejo se z glasbo in s karnevalskostjo. Vilenica je bolj obrnjena v iskanje poti navznoter, v globino. Kar je za festival, ki v svojem imenu nosi ime podzemne jame in se v njej sklene, najbrž čisto prav. Še zlasti, če takih obračanj ni več prav veliko.”

> V enem od intervjujev ste rekli, da ste ponosni na to, da odpirate vrata. Se ta ponos razteza tudi na obdobje predsedovanja vileniški žiriji?

“Veseli me, da Vilenica ne odpira vrat le Slovencem, ampak številnim avtorjem iz malih literatur. Naš prvi dobitnik štipendije Srednjeevropske pobude, makedonski pisatelj Goce Smilevski, ki je bil ob štipendiji star 31 let, je zdaj, deset let kasneje, eden osrednjih pisateljev Srednje Evrope. Njegov roman Sestra Sigmunda Freuda je ob številnih drugih prevodih izšel pri Penguinu v ZDA in vznemiril mnoge, tudi Joyce Carol Oates in Alberta Manguela (ki je bil naš gost leta 2011). Tudi novi roman Heloiza: vrnitev besed zasluži takšno usodo, odpira zelo resna vprašanja na virtuozen način. Številni drugi so ob vabilu na festival in tudi ob nagradi dobili priložnosti, ki jih sicer ne bi. Avtorjem iz manj prevajanih književnosti Vilenica velikokrat prinese prvi prevod v angleščino, prvi odmevnejši mednarodni nastop. Poleg tega pa se je ob festivalu oblikovalo tudi nekaj sposobnih organizatork, ki slovenskemu literarnemu življenju pridejo zelo prav. Težko je pridobiti sponzorje za zadevo, kakršna je literarni festival, vendar jih naše sodelavke pridobijo toliko, da nam jih zavidajo bolj spektakularne prireditve. Seveda to ne bi bilo mogoče brez natančne organizacije in ustreznih programskih smernic, kar omogoča združevanje slovenskih in mednarodnih finančnih sredstev in daje prostor še sponzorjem, ki pomagajo z denarjem ali storitvami. Brez njih tak festival ne bi bil mogoč, pa če bi si ga žirija še tako dobro zamislila.”

“Etika je za prihodnje čase zelo pomemben pojem, še zlasti, ker postaja nekako, kot bi rekli strukturalisti, prazen označevalec - kot etiko si vsakdo predstavlja kaj poljubnega, njemu všečnega. Zato je nemara umestno, da to prazno polje z besedami, ki nosijo pomene, pomagajo oblikovati tudi literati.”

> A če se vrneva k “nacionalnemu” vidiku: koliko je po vašem mnenju naredil in dela festival za odpiranje vrat slovenskim pesnikom in pisateljem v svetu?

“Vsako leto slovenski avtorji prek vileniških povezav izdajo v tujini vrsto knjig in nastopijo na nekaterih največjih literarnih festivalih. Še zlasti je pozornost usmerjena v vsakokratnega avtorja v fokusu, vendar tudi drugi nastopajoči, pa tudi nekateri, ki jih naši gostje srečajo na prireditvah, dobijo dodatne možnosti za mednarodno delovanje. Včasih se je prevedla po ena slovenska knjiga vsakih nekaj let, če ne štejemo obveznih izmenjav 'bratstva in enotnosti' - zdaj jih je vsako leto kakih 70, in Vilenica ima za to nekaj zaslug.”

> Srečanje založnikov je na sporedu tudi letos. Se je prijelo? In kako se gostje iz tujine odzivajo ob prihodu na festival?

“Na najuglednejših svetovnih literarnih festivalih, ki imajo veliko večje proračune in veliko več obiska kot Vilenica, nenehno srečujem ljudi, ki mi pripovedujejo, kako dobro so se imeli tu. Včasih je manj očitno več, intimnejši dogodek bolj prijeten kot spektakel. Morda ne za starlete, za pisatelje pa verjetno že. In na srečanju založnikov se je zvrstila že večina vplivnih založnikov za prevodno literaturo in nekateri vodje najuglednejših festivalov. Niso zbirali samo vtisov, ampak tudi vizitke in besedila. Očitno ponujamo nekaj, kar ni samoumevno zagotovljeno: dober program, zanimive pisce, možnost nadaljnjih sodelovanj. In seveda spektakularnost kraške okolice s stiki z domačini vred.”

> Tudi kakovostno leposlovje, humanistika in znanost so tržni proizvodi, ste rekli pred časom. Nekoliko provokativna trditev - so v tem trenutku slovenski avtorji, uredniki, založniki po vašem mnenju v tem trenutku pripravljeni razmisliti o njej?

“Ta misel seveda ni bila zapisana kot imperativ - ali naj bo znanost tržno uspešna ali pa naj je ne bo, bi rekel kak neoliberalec -, ampak kot ugotavljanje stanja stvari. In vsi navedeni, pa ne le oni, se moramo temu stanju prilagajati, pa če nam to še tako ni všeč. A morda tudi za avtorje, urednike, založnike velja tisto, kar sem zapisal v eni svojih zgodb za ubežnika z vlaka, ki vozi v krematorij: če ne moreš spremeniti usode večine, jo moraš deliti. In ko jo deliš, jo morda bolj vztrajno skušaš spremeniti. Včasih se posreči.”

Da tujci pišejo bolje?

> Veliko potujete. Iz lastne radovednosti in po sledeh svojih knjižnih prevodov. Kakšna je izkušnja slovenskega pisatelja v tujini in kako javnost v posameznih državah, denimo v Indiji ali v ZDA, dojema in vrednoti literarnega umetnika v primerjavi s slovensko?

“Literaturo vsako okolje vrednoti po svoje. Ponekod so pisatelji slavljeni nacionalni junaki, drugod so vredni toliko, kot zaslužijo. Bolj zanimivo je, kako se je pogled na literaturo v Sloveniji v zadnjih 25 letih spremenil - če so bili na začetku samostojnosti pisatelji razumljeni kot eden temeljev slovenske države, se danes velikokrat sreča mnenje: kaj bomo z njimi, tujci pišejo bolje. Literatura ne formira več slovenske 'zamišljene skupnosti', kot je temu rekel Benedict Anderson, ni podlaga za nacionalno zavest in samozavest, čeprav za samozavest še nikoli v zgodovini ni ponujala toliko opore. O nobenem drugem literarnem odmevu v zadnjih letih nisem toliko premišljeval kot o tistem, kar je rekla neka splošna knjižničarka, ko smo predstavljali rezultate raziskave Knjiga in bralci 5 v Cankarjevem domu in ugotavljali, da Slovenci štirikrat raje beremo tujce kot Slovence: zakaj bi podpirali branje domačih avtorjev, to je dampinško početje do tujih! Ko vidiš, da imajo že tisti, ki so kompletno plačani iz proračuna, tako močno vero v tržno vsevladje, se marsikatera samoumevnost podre.”

> Je res, da mladi vse manj berejo, celo tisti, ki imajo ambicijo pisati?

“Običajno na to odgovarjamo, da beremo v resnici vse več - vse več ljudi je namreč pismenih, kar Slovencem zveni čudno, v Indiji pa zadnja leta pismenost strmo narašča in trenutno dosega tri četrtine prebivalstva. Vendar beremo druge reči, vse več beremo zlasti s spleta, ne ravno strukturirano, in vse več beremo za zabavo (tudi zato, ker se prosti čas širi tudi na tiste, ki ga včasih niso imeli), vse manj pa beremo miselno in čustveno zahtevnejša besedila, kar nadrobneje analizira Samo Rugelj v knjigi Izgubljeni bralec, ob njem pa še številni drugi domači in tuji raziskovalci. Te bralne preobrazbe ustvarjajo drugačen svet. Mislim, da so ga začeli zaznavati tudi tisti, ki sploh ne berejo. A ostanimo optimisti, drugače ne bo šlo: če bodo morda zaradi teh zaznav in nelagodja ob njih začeli brati, bomo ta svet lažje popravili na bolje. Dandanes nima smisla razlagati, kako branje povečuje razgledanost in izobrazbo, saj ti nekdaj čislani lastnosti izgubljata svojo, bi rekli, 'tržno ceno'. Vendar branje povečuje tudi empatijo, sočutje. Tega pa danes zelo primanjkuje.”

VESNA HUMAR

---