• Jurij Andruhovič je  angažiran in pogumen ukrajinski pisatelj, ki zagovarja 
“evropske vrednote svobodne in pravične družbe”.
    Jurij Andruhovič je angažiran in pogumen ukrajinski pisatelj, ki zagovarja “evropske vrednote svobodne in pravične družbe”.
    Foto: Nina Andruhovič
  •  V romanu Dvanajst krogov, ki je lani v slovenskem prevodu izšel pri 
Cankarjevi založbi, je vodilni sodobni ukrajinski pisatelj napeto pripoved 
zabelil z eksplozijo raznolikih slogov in širokim jezikovnim registrom.
    V romanu Dvanajst krogov, ki je lani v slovenskem prevodu izšel pri Cankarjevi založbi, je vodilni sodobni ukrajinski pisatelj napeto pripoved zabelil z eksplozijo raznolikih slogov in širokim jezikovnim registrom.
    Foto: Andraž Gombač
  • Dosedanji  lavreati so v tridesetletni festivalski zgodovini s svojimi imeni 
zapolnili že dve veliki marmorni  plošči v kraški jami. V soboto se jim bo  
pridružil še Jurij Andruhovič.
    Dosedanji lavreati so v tridesetletni festivalski zgodovini s svojimi imeni zapolnili že dve veliki marmorni plošči v kraški jami. V soboto se jim bo pridružil še Jurij Andruhovič.
    Foto: Andraž Gombač

Barvita opitost in siva stvarnost

torek, 5. september 2017, 15:09

Ali je srednja Evropa le meteorološki pojem ali vendarle še kaj več, so se pred tridesetimi leti spraševali na festivalu Vilenica. V kraški jami bo v soboto istoimensko mednarodno nagrado prejel ukrajinski pisatelj Jurij Andruhovič. Angažirani intelektualec se v domovini pogumno upira diktatorskim težnjam in zagovarja “evropske vrednote svobodne in pravične družbe”. In svojega junaka v izteku tudi poslovenjenega romana Dvanajst krogov pošlje na posmrtni ptičji let nad - srednjo Evropo.

Četudi je Jurij Andruhovič (1960) vodilni ukrajinski pisatelj in eden najbolj znanih srednjeevropskih, avtor mogočnega opusa, se je Slovencem tako, kakor se spodobi - torej s knjigo - predstavil šele lani, s svojim najslavnejšim delom Dvanajst krogov (2003).

Roman, ki sta ga prevedla Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej, v zbirki Moderni klasiki pa izdala Cankarjeva založba, ni dolg, a branje nemalo napora terja zlasti zaradi dolgih, zapletenih povedi, divjega prepletanja najrazličnejših slogov in žanrov, od potopisa, ljubezenskega in pustolovskega romana do odštekane znanstvene fantastike, groteske, satire in še marsičesa. Andruhovičevi liki zdaj lomastijo v nizkem pogovornem besedičenju, tudi sočnih narečjih, hip zatem zazveni vzvišen, zanosen, z metaforami prepreden jezik, zvrsti se nekaj razprav v hladnem, racionalnem jeziku znanosti, opremljenem s potrebnim strokovnim aparatom, ne manjkajo niti besedne igre, v živopisnem kalejdoskopu se prepletajo blodnje, sanje, prividi, vizije ... Ne, branje ni lahkotno, vendar tistega, ki ne kloni že ob prvi oviri, Jurij Andruhovič bogato nagradi.

Od ljubezni do smrti

Skozi vijugavo pripoved se trudi slediti avstrijskemu fotografu z galicijskimi koreninami Karlu-Josephu Zumbrunnenu, ki v devetdesetih letih 20. stoletja obiskuje Ukrajino. Zaljubljen tako v deželo kakor v neko Ukrajinko se skupaj s pisano druščino drugih udeležencev tajkunovega dobrodelnega programa Junaki biznisa - junakom kulture znajde v Karpatih, v “Krčmi “Na Mesecu” (pisano tako, z asimetričnim narekovajem v sredini), v “čudni veliki stavbi, nekje na gori, med vetrovi”. Tam je tudi tista, ki jo nesrečno ljubi, njegova prevajalka Roma Voronič - je “zanimiva ženska tiste starosti, ki je v najboljših letih na drugi strani štiridesetih”, jo opiše pisatelj. In morebitno idilo onemogoči tako, da obnjo postavi moža, ki dopolni tale ljubezenski trikotnik: Artur Pepa, morda najbolj živo upodobljen lik v romanu, je ukrajinski pisatelj, ki pri sedemintridesetih letih pade v hudo življenjsko krizo: na lepem začuti, da ima srce. Sen mu kratijo divje, moreče sanje, prekomerno popiva, se omamlja, razmišlja o smrti, bolestno koprni po pozornosti in priznanju, vendar ne more pisati, saj je prepričan, da sveta in življenja ne pozna dovolj dobro: “Tisočkrat je pokopal nadležno idejo za roman, kakor je pokopal že tisoče drugih idej za romane, vendar se še vedno ni mogel osvoboditi od nje.”

Andruhovič mojstrsko opiše vrsto nesmiselnih dvobojev, v katere nerodni in patetični Artur Pepa zvleče Zumbrunnena: najprej v šahovskega, zatem v sabljaškega in nazadnje še v pivskega. Zlasti slikoviti so portreti pijanih in okajenih nesrečnežev, ki se neuspešno skušajo znajti v kaotičnem, zamegljenem, s tečajev vrženem svetu, ukleščeni med nasilneže z družbenega dna in nič nežnejše represivne organe.

Ključno mesto imata v romanu mesto Lvov in skrivnostna usoda ukrajinskega pesnika Bogdana Igorja Antoniča (1909-1937), “pesnika pomladi in mladosti, spomladanske opitosti”, naslovnih dvanajst krogov pomladi pa bralcu pomaga odstirati Romina najstniška hči Kolja. Vse skupaj zadiši po postmodernizmu, ko avtor tu in tam poseže v dogajanje, se navezuje na svoje prejšnje romane, komentira lastno početje, pove, da imajo vsi njegovi junaki radi vodo, in tudi sicer večkrat reče “bobu bob”, kot rad pravi sam.

“Karl Joseph Zumbrunnen je gledal Karla Josepha Zumbrunnena,” sklepno poglavje Proti koncu odpre Andruhovič. Njegov mrtvi, sredi pijanske noči umorjeni junak sprva opazuje lastno truplo: “Čudno mu je bilo videti sebe od zunaj in ne v ogledalu: v bistvu je šlo za trk dveh največjih skrivnosti obstajanja - Smrti in Jaza.”

Zatem v zanosu poleti visoko nad banalno stvarnost, nenadoma je vsemogočen in prepoln znanja. Ljudi, evropska mesta in naravo si ogleduje v ptičjem letu - a bralec naj si ga nikar ne predstavlja kot “nekakšno antropomorfno letalo”, torej v vodoravnem položaju trupa z rokami v vlogi kril, opozarja pisatelj. Ne, njegov mrtvi junak nad svetom leti kot oblaček, kot kapljica, kot delec mesečine. Pisatelj mimogrede pojasni, da mrtveci povečini potujejo proti zahodu in, navdihnjen s fotografovim budnim letom skozi noč, premišljuje: “Najbrž ni statistke, koliko človeških parov na tem svetu spi skupaj v določenem trenutku. Pri tem pa je še bolj zapleteno ugotoviti, koliko od njih jih spi skupaj iz ljubezni, koliko zaradi navade, koliko zaradi utrujenosti, koliko zaradi preračunljivosti, koliko zaradi obupa. In že docela nemogoče je statistično pojasniti, koliko je med njimi raznospolnih in koliko istospolnih parov.”

Pijanec sredi temne noči

Še in še je tem, ki jih Andruhovič vpleta v svoje pisanje, vse pa povezuje njegov neupogljivi humanizem.

Roman Dvanajst krogov, za katerega je leta 2005 v Leipzigu dobil nagrado za evropsko vzajemno razumevanje, je pisal v “času, ko se je ukrajinska stvarnost navidezno že oddaljevala od svoje ukleščenosti v velikem imperiju in se začela tudi politično, ne le kulturno, približevati evropski skupnosti oziroma njeni ideji,” v spremni besedi piše Janja Vollmaier Lubej. A opozarja, da so v ukrajinski družbi še vidne ostaline totalitarnosti, ki je prodrla v vse pore, za povrh pa “v to nagnitost vztrajno prodira nova doba, doba kapitalizma in potrošništva”. Andruhovič se v romanu sooči s tem vseprisotnim zlom, ugotavlja in opozarja na opotekajočega se pijanca sredi temne noči, ki “simbolizira ukrajinsko stvarnost premnogih in prav tako tudi našo stvarnost, ki ve o tem pijancu sredi temne, črne noči zelo malo”.

Aktualnost in angažiranost Anduhovičeve polnokrvne, pogumne in svobodomiselne literature v utemeljitvi vileniške nagrade poudarja tudi Aleš Šteger: “Pojmu srednje, srednjevzhodne, zahodnosrednje, obsrčno centralne Evrope daje Andruhovič s svojimi deli nov zagon in nov premislek. Seveda ne gre za apoteozo starih geopolitičnih konceptov, marveč za nazorno detektiranje nedefiniranih polj, kjer se številne, pogosto kontradiktorne predstave o kulturah mešajo in v končni fazi kažejo na arbitrarnost pri geopolitičnem etiketiranju, posledica katere je pogosto ignoranca, nepoznavanje in nepripravljenost soočati se z drugim in drugačnim.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Povej naprej: