“Vilenica je imela srečo. Vsi smo bili s srcem pri stvari.”

Natanko trideset let in en dan po usodnem trenutku, ko je svetovljansko seme literarne nagrade Vilenica padlo na plodna kraška tla, sta se v pogovoru za naš časnik srečala možaka, ki sta takrat orala ledino in v zahtevnem podnebju negovala nežne poganjke. Dva pesnika, med katerima se je v treh desetletjih nabralo nekaj razlik, kakšna glasna in kakšna neizrečena, sta popolnoma soglasna pri začetku in pri sklepu zgodbe o vileniških tridesetih: ideja je bila veličastna in zrasla je v nekaj edinstvenega.

“Bilo je 28. avgusta 1985 ob 20. uri pod drevesom, natančneje pod jesenom,” je odločen Aleksander Peršolja, pesnik, tvorec prvih literarnih dogodkov v jami Vilenica ter eden najprepoznavnejših obrazov ter glasov primorskega kulturnega sveta. “Hodila sva sem pa tja po tistem literarnem večeru primorskih književnikov,” doda Veno Taufer, znani literat, ki si je izmislil vileniško srednjeevropsko nagrado, dolgoletni član in v prejšnjem mandatu predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP). A že pri prvi podrobnosti o znamenitem večeru pod kraškim drevesom se začnejo drobna razhajanja. “O ne. Niso bili primorski književniki, temveč so bili literati z vseh koncev države in iz tujine. Slišati je bilo tri jezike: albanščino, srbščino in italijanščino,” ga popravi Peršolja.

“Naj bo, o samem literarnem večeru imam bolj malo spominov, ampak vem, da me je popolnoma očarala jama Vilenica. In vem, da je iz mene kar vrelo,” zaokroži Taufer.

Ko je Evropa srečala jamo

Če bi bila Vilenica človek, bi bila danes lepa ženska na vrhuncu svoje privlačnosti in moči. In če bi bila spočeta kot človek, bi bila pred spočetjem ljubezenska zgodba, na začetku te zgodbe pa usodno srečanje, pregovorni udarec strele. Vilenica seveda ni človek, a sta nastanek in uresničitev zamisli kljub temu zahtevali podobne sestavine kot tiste, ki so potrebne za novo življenje.

“Če v Sežano ne bi poslali Vena, temveč bi namesto njega prišel kdo drug, iz vsega tega ne bi bilo nič,” razmišlja Peršolja, Taufer pa dodaja: “Sama sreča, da se je Aleks ogrel za to. Tako smo imeli zagotovljeno lokalno pozicijo. Sam iz Ljubljane tega ne bi mogel organizirati. Tam je moral biti človek, ki je bil predan ideji in je poznal ljudi.”

Do leta 1985 je jama Vilenica slišala že mnoge blagozvočne besede. Primorski literati, poleg Peršolje še Danilo Dolci, sicilijanski pesnik po rodu iz Sežane, ter Ciril Zlobec in Marko Kravos, so tam nastopili leta 1980. Peršolja je nato dobil nalogo: prirediti literarni večer ob občinskem prazniku. A je v njem hkrati rasla želja, da bi iz literarnega druženja v naravni kraški jami zraslo kaj več.

“Kot tajnik DSP sem od takratnega predsednika Toneta Partljiča dobil nalogo, da grem na literarni večer v počastitev sežanskega občinskega praznika. Razlog, da me je poslal, je bil v tem, da je od nekoga, morda od primorske sekcije društva, dobil pismo, češ da jih centrala zanemarja. In sem šel, čeprav nisem natanko vedel, kaj naj tam počnem,” se spominja Taufer, Peršolja pa doda: “Pismo ni prišlo iz Društva primorskih pisateljev, ker sem ga ustanavljal šele kasneje. Jaz sam sem pisal Partljiču, še prej sem mu telefoniral, s pobudo, da nekaj naredimo s to jamo. Razmišljal sem o območju Alpe-Jadran in sem mu to tudi omenil. Več pa si nisem upal, niti nisem imel idej. Še vedno sem razmišljal v tem okviru in takrat je Veno predlagal zamisel o srednji Evropi. Rekel sem: 'Če se da, zakaj ne?'”

Nastanka zamisli o srednji Evropi se Taufer spominja takole: “Za sabo sem imel takrat že kar nekaj izkušenj z mednarodnimi literarnimi prireditvami v Jugoslaviji, Franciji, na Poljskem, Češkem, v ZDA. In ravno v ZDA sem dobil idejo. Leta 1982 sem bil gostujoči profesor na univerzi v Marylandu. Imel sem polno Fulbrightovo štipendijo za pol leta, a sem se že po treh mesecih začel dolgočasiti in sem si želel domov. Utrujalo me je dolgočasno predmestno vzdušje, tako drugačno od newyorškega. Ponudili so mi, da nastopim na literarnem večeru v Shakespearejevi knjižnici, ki je v Washingtonu druga najpomembnejša za Kongresno. Privolil sem, ampak prosil, naj me ne najavijo kot jugoslovanskega književnika, temveč slovenskega pesnika iz srednje Evrope. Nekaj mi je reklo, da se moram opredeliti. Namesto običajnih 30 ali 40 je na dogodek, prav zaradi besedne zveze 'srednja Evropa', ki je bila takrat v ZDA nekaj novega, prišlo 150 ljudi. Od takrat je me je glodala misel, da moramo samozavest graditi na kulturni tradiciji, ki je dejansko stara tisoč let, kolikor smo bili del te kulturne, zgodovinske in vsakršne pojavnosti.”

Minila so tri leta, v katerih glodajoča misel ni našla poti do uresničitve. Kajti namenjeno ji je bilo, da bo v svet prišla skozi temo: “Ko sem prišel v Vilenico, sem rekel 'To!' Pa še 'underground', podzemeljsko. Moja generacija je bila od začetka 'underground', pa tudi potem, ko smo se razvijali, smo bili nenehno v neki opoziciji. In tudi srednja Evropa je bila, kulturno in politično, 'underground'. O njej se ni smelo govoriti, bila je tabu.”

Elegantno v svet

Taufer je pod vtisom spusta v podzemlje in sprehajanja pod drevesom še isti večer napisal pismo Tonetu Partljiču in članom upravnega odbora DSP. In zastavil temelje, na katerih še danes stojita nagrada in festival. Predvsem načelo srednjeevropskega prostora ter to, da slovensko društvo nagrado daje in je ne prejema, kar pomeni, da med vileniškimi nagrajenci ni domačih pisateljic in pisateljev. “Član DSP sem bil od leta 1960 in že skoraj od vsega začetka sem bil tudi član komisije za sodelovanje s tujino, ki jo je vodila gospa Mira Mihelič. Bila je svetovljanska gospa, ampak svetovljanskih ljudi, gospodov, ki so bili Evropejci, je bilo v društvu za pet prstov ali še toliko ne. Vse drugo je bilo potisnjeno in potlačeno, servilno, kadar se je prikazal kakšen tujec. Slovenskim pisateljem je manjkalo samozavesti,” pojasnjuje Taufer.

Odločitev, da slovenski pisatelji podeljujejo prvo in edino srednjeevropsko nagrado ter je ne dobivajo, pa daje samozavest in moč: “Spominjam se živahne razprave o tem, ali naj vileniško nagrado podelimoDragu Jančarju. Vztrajal sem, da moramo ostati zvesti osnovnemu načelu. Podprl me je Tomaž Šalamun, takrat član žirije, in prepričal z enim samim stavkom: 'Elegantno je nagrado dati'.”

Peršolja se spominja, da je bilo na Primorskem veliko ljudi zelo naklonjenih dogodku. Brez njihovega občutka pripadnosti in prostovoljnega dela bi dogodek težko izpeljali. A bilo je tudi nekaj ovir in pomislekov, ki so prihajali predvsem od oblasti, nenaklonjene zamisli o srednjeevropskem kulturnem prostoru.

“Ko je zamisel dozorela, bi moralo priti do sestanka med društvom pisateljev in občino. Tik predtem sem od oblasti dobil seznam petih prepovedanih imen. Čakal sem na primeren trenutek za sklic sestanka in v Ljubljano po telefonu povpraševal, kdo naj bi se ga udeležil. Marca 1986 so mi na društvu rekli, da poleg Tauferja in Partljiča pride tudi Marjan Rožanc. Ko sem slišal to ime, mi je zaigralo srce in sem se takoj dogovoril za sestanek. Ko je prišel Rožanc, ki je bil med prepovedanimi, si tisti fant, ki nas je sprejel, ne spominjam se več, kakšna je bila njegova uradna funkcija, ni upal reči, da srečanje odpade,” se nasmehne Peršolja. “Ampak vedno sem bil pod kontrolo,” doda in poudari: “V tistih začetnih letih smo se držali morale - nikoli nismo dovolili, da bi kakšen politik govoril na podelitvi nagrade.”

Beseda disidentstvo, se strinjata sogovornika, je morda nekoliko preozka, da bi z njo opisali vileniško zgodbo, ki je predvsem odpirala poti in še pred velikim padcem podirala in presegala zidove. Peršolja se spominja poti čez mejo, v Dolino, kjer je literate sprejel takratni župan Edvin Švab. Litvanski pesnik in njegova soproga sta takrat mejo prečkala brez dokumentov: “To je bilo nekaj velikega. V reviji New Yorker je izšel članek z naslovom Izza železne zavese brez potnega lista.”

Ni festivala brez nagrade

Taufer se naveže: “Nečesa nismo dovolj poudarili in sicer tega, da je bila Vilenica prvo srečanje ljudi, ki so prišli s Češke, Poljske in niso bili režimski. Imeli smo dobre konzultante, pa tudi sam sem precej dobro poznal to sceno in sem vedel, kdo je režimski in kdo ni. In režimskih nismo nikoli vabili. Niti enega.” Literarno druženje je bilo tudi dogodek, na katerem so disidenti iz vzhodnih držav, ki so bili pregnani v tujino, po petnajstih, dvajsetih letih srečali svoje rojake, ki so ostali doma. “To novico bi morali takrat veliko bolj odločno poslati v svet,” danes razmišlja Taufer.

Literarni presežek, ki je prehitel, napovedal in pogumno spremljal velike družbene spremembe v Evropi, pa se je spotikal ob mnogo bolj banalnih kamnih, ki so prav s temi spremembami neločljivo povezani: denarju, dobičku, stroških, pohlepu in prevzetnosti.

Dolga leta so dogodek pripravljali z minimalnimi finančnimi sredstvi, pravi Peršolja, in se spominja, kako so žonglirali s stroški za hrano in prevoz ter iskali usluge in brezplačne storitve. Prelom stoletja in tisočletja, pravi Taufer, je prinesel “tajkunstvo in privatizacijo”. Taufer, ki od leta 1998, ko je predal umetniško vodenje dogodka, do leta 2011, ko se je vrnil kot predsednik DSP, v ustvarjanje festivala ni bil neposredno vpleten, in Peršolja, ki se je od aktivne vloge pri prirejanju festivala umaknil pred nekaj leti, pa nikakor ne najdeta soglasja o tem, kdaj naj bi se privatizacija zgodila.

Od leta 2001 naprej, pravi Taufer. Preprečili so jo leta 2005, ko so nagrado preimenovali v festival in organizacijo zastavili na novo. Prav leta 2005, je prepričan Peršolja, ko je bilo nenadoma vse drugače in na DSP “niso imeli niti toliko morale, da bi mi sporočili, da se je nekaj spremenilo. To je bil nemoralen odnos, kar se kaže tudi zdaj. Imam občutek, da živijo tam nemoralneži.” Privatizacija, meni Peršolja, se kaže v bistveni spremembi ene same besede: “Bistvo je, da mora govoriti resnica. Kar se je dogajalo v tistih letih, me je zelo bolelo. Kako lahko skupina 'fantkov' spremeni ime mednarodna literarna nagrada v festival, ki jih je vedno in povsod dovolj.”

“Ni festivala brez nagrade,” odkima Taufer: “Jáchym Topol, letošnji nagrajenec, je napisal, da jeponosen, ker je vilenica mala Nobelova nagrada. In jo imenuje srednjeevropska. Ostaja in je edina te vrste, druge ni.”

Prijatelja, zaveznika in snovalca velike vileniške zgodbe se strinjata, da se je Vilenica morda spotaknila, a ni padla. “Opravila je svoje delo. Kar je res, je res. Nobena vzhodnoevropska država si tega ne bi mogla privoščiti,” pravi Peršolja, Taufer pa na vprašanje, ali je današnji festival to, o čemer je sanjal pred tremi desetletji odgovarja: “Je veliko in nič manj, kot sem si želel. Veste, koliko tujih prevodov slovenskih avtorjev je izšlo zaradi Vilenice.”

Vilenica je svetovljanski dogodek, pravi Taufer, a tudi kraški: “Po drugi Vilenici sem dobil namig z Madžarske, da bi je neki zelo bogat gospod, njegovega imena se takrat v Jugoslaviji ni smelo izgovoriti, to je bil George Soros, pripravljen dati milijone, če nagrado prenesemo na Madžarsko. Rekel sem, prav, ampak prej morate izkopati jamo.”

In Vilenica so ljudje. Tudi zato je zaključni dialog med očetoma nagrade in festivala, ki ga ni moč prikazati drugače kakor z dobesednim prepisom, takšen:

Taufer: “Veliko ljudi je, brez katerih ne bi bilo Vilenice. Brez Aleksa ...”

Peršolja: “In brez tebe, bodimo realni. Pa ne smemo pozabiti ...”

Taufer: “Barbare Šubert ...”

Peršolja: “... in Marjana Rožanca, pa še mnogih drugih.”

Taufer: “Vilenica je imela srečo. Vsi smo bili s srcem zraven. Pa tudi nismo jamrali. Aleks mi je samo rekel: 'Spet imam ene težave, pa me nekaj zafrkavajo. Sem si mislil: saj mene tudi, mene tudi ...”VESNA HUMAR

---