Ženske na filmu in za njim

Pred nekaj leti je bil canneski filmski festival obtožen zanemarjanja režiserk. Le malo kasneje je festival odprl film ene od režiserk. V enakem (približnem) obdobju smo dobili Katniss Everdeen, ki se je z lokom in s pametjo upirala sistemu.

Celo starosta brutalnežev Pobesneli Max (Mad Max) je moral stopiti v Furiosino senco - in senco njenih sobork, ostarelih “kick ass” matriarhatk - medtem ko tako junakinja kot antijunakinja Škrlatnega vrha (Crimson Peak) svojo zadnjo bitko bojujeta brez moških (oba sta odrinjena na stran). V animiranem filmu Pesem morja (Song of the Sea) je deklica tista, brez katere absolutno ne gre. Govori se o ženski različici filma Plačanci (The Expendables), stripovske priredbe tekmujejo za prvo dobro superheroinjo na platnu, TV že premore Jessico Jones in igralke se bojujejo za svojo boljšo plačo (in govorijo o tem, kako težko se je bilo prebiti do tega položaja). Se stvari spreminjajo?

Knjiga Nicole Griffith Ammonite je izvrsten primer čistega feminističnega pisanja v ZF-preobleki, ki bi za nameček naredila odlično - celo akcijsko in antropološko - filmsko pokrajino. Planet Jeep je dom določenega virusa, ki pobije vse moške - ženskam, ki preživijo, omogoči, da imajo otroke. Prva faza kolonistk je prišla že pred stoletji, Marghe pa pride, da bi ugotovila, kako se je socialno okolje spremenilo in kaj se sploh dogaja, medtem ko nad planetom kroži postaja z Zemlje, ki je tik pred tem, da planet zaradi samoobrambe razstreli … Medtem ko je malce težko verjetno, da se bo kdo lotil tega filmskega podviga, je vendarle posnet The Duke of Burgundy, film, v katerem ne vidite nobenega moškega.

Da in ne. Pravzaprav je najtežja lekcija vseh teh (in drugih modernih) preverjanj preprosto dejstvo, kako malo večina človeštva zmore prakticirati enakopravnost. Slepa barbarskost je še vedno naše srednje ime. Naravnost neverjetno je, da se v tem stoletju vprašanje moške in ženske enakopravnosti (ali enakopravnosti tistih, ki ljubijo drugače, čeprav jim družba želi reči, da tega iz kateregakoli razloga ne smejo početi - ali jim to celo prepove) sploh še mora omenjati. Če uporabite slavni Bechdelov test na svojem priljubljenem vizualnem mediju, tj. filmu, boste ugotovili, da so tudi zdaj nediskriminacije šele v dobi premikanja in nič več. Bechdelov test je v svojem stripu ustvarila Alison Bechdel. Z njim preverite, ali sta v filmu vsaj dve junakinji, ki se vsaj enkrat pogovarjata le druga z drugo o nečem drugem kot o moških.

Ideja testa je seveda, da (vizualne) zgodbe vsebujejo polnokrvne junakinje, ki se ne definirajo le po svojih razmerjih z moškim spolom. Test seveda ni popoln - film je zlahka na strani žensk tudi brez teh izpolnjenih pogojev (obstajajo tudi drugi ugovori). Je pa res zanimivo videti, koliko filmov tega testa ne prestane. Smrketin princip je še vedno priljubljen (definicija: edina ženska v filmu, dodana le zato, da zadovolji določen demografski del občinstva), prav tako drugi podobni principi.

Trend pomembnih žensk se bo zagotovo prijel. Nekaj naslednjih let bodo filmi verjetno zelo polni ženskih likov a la Black Widow (ki je le moška fantazija v črnem usnju, obdarjena z moškimi borilnimi veščinami). Ta faza bo - lahko upamo - dobra odskočna deska vsem umetnicam tega sveta, da se bodo znašle na položaju, ko bodo lahko diktirale vizualni in drugačni zgled vsaj v svojem kulturnem okolju. Torej, hvala, Katniss, Furiosa, Saoirse, Jessica, Morilka (Nie Yinniang) in ostale …

PETER ZUPANC

---