Utrip ljubezni: pomembno je podiranje meja v glavah

Boris Petković, rojen 1971 v Zenici - če ne poznate njegovega prispevka v Desperado Tonic ali filma Paris.Love., potem zagotovo poznate V letu hip hopa. Za zadnji film, Utrip ljubezni, je na poslednjem Festivalu slovenskega filma dobil nagrado za montažo (dobitnik je Jurij Moškon).

Utrip ljubezni pravkar prihaja v slovenske kinematografe.

> Ni prvič, da snemate film o isti vrsti glasbe - mislim na V letu hip hopa , ki je bil po nekaterih podatkih leta 2011 celo najbolj gledan dokumentarec v domači kinematografski ponudbi. Kako se je zgodila in koliko je stara tale “ljubezenska naveza” med vami in hip hopom?

“Najprej moram popraviti - V letu hip hopa je bil tretji najbolj gledan dokumentarni film v Sloveniji, res pa je, da je bil najbolj gledan slovenski dokumentarec. Sicer pa … Ta naveza s hip hopom sega v leto 2009, ko sem se vrnil s prostovoljne emigracije, iz Pariza. Seveda nisem mogel nadaljevati tam, kjer sem končal leta 2003. Hotel sem nov začetek. Ker so moji prvi filmski koraki bili zelo povezani z glasbo - bil sem novinar na Vaš kanal, snemal sem prispevke o glasbeni underground sceni v devetdesetih… Izhajal sem iz pank scene iz osemdesetih, igral sem v bendu Free 48, z legendarnim kolporterjem Mladine, Branetom Konciljo… No, na podlagi vsega tega se mi je zdelo, da je trenutek, da se oprem na glasbo. In rap je edina glasba, ki govori o stanju v družbi brez vsakršnih filtrov, in da reperji nimajo nobenih zavor - niti ko govorijo o svojih problemih. Če kot antipod postavim povprečnega Slovenca, ki naj bi bil zaprt, depresiven in tako naprej, so ti reperji zame, ki sem prišel s svežo pariško kozmopolitsko energijo dialoga in polemike, edina scena, na katero sem se lahko oprl.”

> To so bili najbolj urbani glasovi na voljo?

“Gotovo je urbanost element, ki ga od nekdaj pogrešam v Sloveniji. Ne bi rad diskvalificiral drugih mest, a celo naša prestolnica ni blazno urbano mesto. Iz vsega tega je torej začel nastajal scenarij - iz notranje potrebe po ustvarjanju sveta, ki bi mi bil blizu, zato sem hotel raziskati rap sceno. Vse stvari so se tedaj začele organsko odvijati. Vzporedno sta nastajala doku projekt in tale scenarij.”

> Bi lahko dejala, da je dokumentarec - rad bi pazljivo izbral besede - resnejši pristop k tematiki, celovečerec pa vsaj za noto lahkotnejši?

“Ja, vprašanje je povsem na mestu, a vendar ne gledam na stvari na tak način. Potem bi pristajal na delitev med resno in neresno kulturo. Kot ustvarjalec nočem takšnih delitev. Doku ali igrani film, oba sta zelo resna, oba odpirata neka vprašanja, oba sta narejena z isto strastjo, energijo.

> Všeč so mi vsa ta nasprotja v zgodbi filma Utrip ljubezni - fant in punca, ljubezen in prijateljstvo, klasika in moderno, čista glasba in glasba, ki je brez besedila ne bi bilo. Ste začeli pisati scenarij z idejo o temi nasprotij - oziroma kako je scenarij začel nastajati?

“Nasprotja so seveda osnova za dramo… rad pa bi poudaril, da je zame scenarij organska tvorba, ni nekaj, kar napišem in se potem tega držim kot pijanec plota. Stvar naj bi se razvijala, sploh glede na to, da je zbiranje filmskega proračuna dolgotrajen proces in da se mene kot aktivnega državljana določene stvari, ki se dogajajo, dotikajo - in jih tako sproti vnašam v scenarij. Tedaj že počasi izbiram igralce za vloge, in vsak igralec prinese še nekaj novega v celoten proces. Nekaj teh nasprotij je torej bilo vzpostavljenih na samem začetku, kaj malega se pa je še zgodilo na, reciva temu, scenaristični poti.”

> Igralci. Je bil torej scenarij pisan z mislijo na točno te igralce - in dodatno vprašanje - je bilo nujno za glavnega igralca in glavno igralko v filmu, da sta se vsaj malo spoznala na glasbo?

“Stopil bom en korak nazaj in rekel, da kot v veliko mojih filmih nastopa miks akademskih igralcev in naturščikov. Obstajal je tehten razlog, da se naturščike vključil v ta film; predvsem v reperski sceni je bilo treba dodati reprezentativne predstavnike in s tem v filmu omogočiti legitimnost - dokumentarnost, plus 'reality check' … Od samega začetka mi je bilo jasno, da bo glavni igralec moral biti akademski oziroma vsaj igralec z izkušnjami, saj ima vloga dramaturško linijo, ki bi jo naturščik zelo težko nosil. Na avdicijah je bil predpogoj, da moji igralci nekaj odrepajo. Po svojem izboru - da sploh vidim, če se lahko kosajo s to sceno. Jernej (Gašperin) se je odrezal odlično in kasneje je v reperskem pogledu pridobil še z združenjem z Zlatkom (op.p. Zlatan Čordić - Zlatko je le en mnogih reperskih obrazov v filmu.) In zdaj morava spregovoriti še nekaj besed o igralki …”

> Judita Franković.

“Ja, naš filmski lik Nina je bila še nekaj let nazaj Slovenka. Študentka violine. V trenutku, ko se je schengen premaknil za en korak nazaj proti Balkanu, ko je padla meja med Hrvaško in Slovenijo, sem - kot človek, ki ga meje preprosto omejujejo - bil nadvse vzhičen nad tem, da se je spet odprl nek prostor; zaradi pretoka ljudi, ker se bo lahko hodilo na koncerte v Zagreb ...”

> Ščepec Jugoslavije ...

“Ja, res, ampak prosim, nisem jugonostalgik. Pogrešam predvsem širši kulturni prostor, v katerem smo se lahko svobodno gibali, ko so bile jezične prepreke minimalne. Še zdaj dojemam ta prostor - v kulturnem smislu - za svojega. Mnogo bolj kot Alpe Adrio. A da ne bova zašla - korak do Judite je bil kratek, saj je življenjska sopotnica Marka Brdarja, našega direktorja fotografije. Spoznal sem jo, še preden sem začel razmišljati o Hrvatici kot glavni igralki, sijajna mi je bila, poznam njeno delo na hrvaški kinematografiji, in v trenutku, ko se je zgodil ta miselni preskok - 'junakinja mora biti Hrvatica' - je vmes morala pasti le ena kavica, nič več kot to …”

> Zdi se, da Utrip ljubezni izzveni kot nekakšno “podiranje meja”. To je vedno izredno aktualen boj, a morda prav zdaj, glede na vsa begunska vprašanja, še bolj.

“Ker na tem mestu nimava ne časa ne prostora, da bi globlje obdelala begunsko tematiko, bom odgovor zapeljal v drugo smer; najvažneje se mi zdi podiranje meja v lastnih glavah. Od majhnih in provincialnih možganov niti ni pričakovati drugačnih reakcij, kot je sovražni govor in, tokrat za spremembo, kar odkrite ksenofobije, ki se več niti ne trudi zavijati se v plašč nacionalnega domoljubja.”

> Ves čas se dotikava glasbe - si lahko predstavljate slovenski muzikal?

(nasmeh) “Mislim, da imamo vsi, tudi moji kolegi, neke vrste globoko željo posneti filmski muzikal, formo, ki je v Sloveniji v resnici ni. Projekt bi bil izziv, a v razmerah, v katerih trenutno delamo, zaradi koreografije, petja in zahtevnosti tovrstne produkcije, bi bil krepko predrag za slovenska pleča, in moram priznati, da si ne upam niti začeti sanjati.”

PETER ZUPANC

---