Trpljenja mehka plat

Ne, ni tako slaven kakor Tom Waits, Nick Cave ali Leonard Cohen, s katerimi ga najpogosteje primerjajo. Pa bi lahko bil. Vendar se s tem ne ubada. Mark Lanegan je umetnik, ki posluša samo svojo muzo. Kar je k sreči tudi slišati.

Leta 2004 je med dolgo vrsto albumov s pisanimi in kričečimi naslovnicami oko najbolj pritegnil tisti, ki je izstopal - asketski, povsem črn, le čisto ob robovih je bilo s tanko belo pisavo zabeleženo Mark Lanegan Band in še Bubblegum z debelejšimi rdečimi črkami. Že uvodna pesem When Your Number Isn't Up je bila dovolj močna, da je zlahka rekrutirala nove fane - zamolkla, zlovešča podtalna glasba, kakor debela, mehka, temna preproga, nad njo pa razpokan, vendar obenem topel glas, ki plete nenavadno zgodbo, privlačno zabrisano, polno nepovezanih opisov in vtisov, vonja po topli krvi in samote, utrujenosti in vztrajanja. Nič manj skrivnostna Hit the City je krenila v povsem drugo smer: renčeč duet s PJ Harvey je bil prepreden s stampedom električnih glasbil, goreča kočija na poti v prepad. In tako naprej ...

Kdor je mnogokrat zaužil mojstrsko zbirko Bubblegum, danes komaj verjame, da je Mark Lanegan (1964) le malo prej posnel ducat povsem drugačnih pesmi, med katerimi ne rohnijo robustne, umazane električne kitare in sintesizerji, kjer glas ni transformiran, marveč naraven, prijetno blizu poslušalčevemu ušesu. Ni čisto jasno, s kakšno usodo je imelo opravka ducat posnetkov, naposled izdanih pod naslovom Houston - Publishing Demos 2002, a končno so tu - in sreča, da se niso po poti izgubili!

Lanegan jih je v teksaškem mestu baje posnel v pičlih petih dneh, z lokalnimi muzikanti okrog sebe in s producentom Randallom Jamailom, čigar založbi Justice in njenim glasbenikom naj bi bili na voljo za nadaljnjo obdelavo. Sam jih ni izdal, ker je bržkone presodil, da mora med poslušalce s čim precej močnejšim. Tedaj je za sabo imel uveljavljanje na cvetoči seattelski sceni, plodovito obdobje z bendom Screaming Trees, ki je ravno objavil uradni razpad, in pa že pet samostojnih albumov.

Pa je na naslednjih, mlajših izdajah vendarle najti tudi sledi v Houstonu posnetih pesmi, ki jih kakor druge Laneganove odlikujejo divje podobe, mračne metafore in melanholično vzdušje. Iz njih sta namreč zrasli vsaj dve dobro znani mojstrovim zvestim sledilcem, tisti, ki smo ju slišali tudi na njegovih ljubljanskih koncertih v Kinu Šiška, leta 2012 in lani: prva je Metamphetamine Blues z albuma Bubblegum, ki je na obeh nastopih poskrbela za veličasten grand finale, druga pa Gray Goes Black z zbirke Blues Funeral (2012). Vendar je prva tule, na demo posnetku iz leta 2002, domala neprepoznavna, še v plenicah, počasnejša, mehkejša, nedolžnejša, prav nič surova, v kakršno se je razrasla pozneje, in podobno je z drugo, na Houstonu šele prikupno miniaturko s komaj nekaj verzi, mehko zapetimi ob akustični kitari.

Se pa na zbirki oglasi še več glasbil, ob bobnih, basu in klaviaturah tudi harmonika in sitar, tako da nekatere skladbe zazvenijo že kakor soundtrack za vestern, medtem ko v lahkotnejši Halcyon Daze notorično mračni Lanegan pokaže celo samoironijo, ko prepeva, da trpljenje lahko počaka do jutri.

In ko je prišel “jutri”, je mož držal besedo: udaril nas je z onim črnim albumom, prepolnim blagodejnega trpljenja.

ANDRAŽ GOMBAČ

---