The Tide: Pristanki, ki ne pristajajo na kompromise

The Tide tudi na tretji plošči Landings (Pristanki) ostajajo zavezani melodičnemu, melanholičnemu rocku, ki tokrat v nadvse spevnih skladbah ubeseduje tudi družbeno resničnost. Te dni je izšel videospot za Matrix World, s posnetki, tako tonskimi kakor video, v živo z jesenskega koncerta v Siti teatru in z ljubljanskega letališča, eni od štirih lokacij odštekane promocije z Valom 202, med katero je naš sogovornik, Tomaž Štular, denimo pesem Higher odpel v letalu.

> Nekje sem prebrala vašo izjavo, da plošča po uradnem izidu živi še zelo malo, morda kak mesec. Zakaj tako menite?

“Zaradi tempa življenja. Včasih je bil album veliko več vreden, kot je danes. Danes ima vrednost predvsem za samega izvajalca in za peščico ljudi, ki jih resnično zanima koncept plošče. Ljudje glasbo zelo hitro prežvečijo in izpljunejo, tako da se z njo mogoče niti ne poistovetijo več tako zelo. Mladina jo dandanes posluša na telefonu, vse se dogaja prek singlov ... Zato se je način promocije albuma spremenil. Tudi mi smo s plošče Landings začeli najprej izdajati single in šele po treh skladbah je izšel album. Tudi za naprej načrtujemo izdati nekaj singlov, a vseeno ne prav veliko, saj ne moreš na tak način izdati vseh pesmi z albuma. S tem načinom, ki se ga poslužujejo tudi v tujini, poskrbiš, da plošča dlje diha. Je pa res žalostno, da album ni več vodilo k mogoče bolj poglobljenemu razmišljanju.”

> Tudi vaš album navkljub naslovu, ki lahko aludira na marsikaj, pravzaprav ni konceptualen. Pesmi so po vzdušju precej raznolike.

“Naslov albuma je bil na koncu še največji izziv. Pesmi so nastajale dve, tri leta. Izluščili smo najprimernejše, v računalnikih je pa gotovo ostalo gradiva še za sto novih komadov, a ni bilo več časa, ker smo želeli izdati ploščo ob 10. obletnici izida prvega singla Carry On. A plošče res nismo delali tako, da bi se usedli in tuhtali kak težek koncept. Tudi zato je bila izbira naslova majčkeno težavna, obenem sem se želel izogniti dvobesednim naslovom, kakršna sta imeli prejšnji plošči, zato sem iskal besedo, ki bo dovolj mehka in dovolj močna, da bo lahko vse to zajela. Ker sem vizualni tip, sem spoznal, da je vsaka skladba svoja zgodba in na koncu gre za pristanke, 'landingse', vseh teh zgodb na albumu. In to je vse. Čisto preprosto.”

> So pa zato toliko kompleksnejše posamezne skladbe, v katerih zgolj na prvi pogled statistično prevladujejo medsebojni odnosi, v resnici pa se za mnogimi skriva ogledalo družbe in našega časa. Nista samo Echoes In Shoes ali Matrix World relativno eksplicitno družbeno kritična, tudi v Lay Me Down ali pa All The Things We Had je veliko občutenj, ki so lahko tudi plod družbenih razmer, v kateri smo se znašli. Drži?

“Že pred leti me je nekdo okronal za novodobnega romantika. In tak pač sem, kar seveda izražam tudi z glasbo. Prejšnji albumi so bili res precej osebni, pri Landings pa sem zavestno želel zajeti tudi vpliv družbe. Vendar tudi pesmi, ki temeljijo na osebnih spoznanjih ali izkušnjah, imajo podton oziroma zgodbo v ozadju, ki se tiče vseh nas. Lay Me Down je lep primer, saj gre za osebno željo, obenem za vse nas. Z nami manupulirajo, marsikdaj imamo občutek, da smo kot lutke privezani na niti, s katerimi nas vodijo. Želimo si imeti oblast nad svojim življenjem. Se zlekniti, če je treba, ko sami želimo. Se ustaviti. Toda kaj v resnici pomeni za leva, ki je ves čas živel v kletki, izpust v divjino?”

> “Shodi, shodi, da boš padel,” kakor bi v slovenščini zvenel vaš verz?

“Tako, ja. Zame kot besedopisca je ta smer en korak naprej, ker nisem ostal pri ljubezenskih tematikah, ki so sicer lepe in se ne morejo nehati, saj so večne. Tokrat sem hotel pogledati tudi nase v družbi in videti...”

> Odsev, ki pa ni prav prijeten.

“Ne, odsev je grozen.”

> Vendarle je v besedilih zaznati optimizem. “Svet smo zajebali, vendar se počutim v redu,” pravite v Echoes In Shoes . Ne smemo se predati malodušju, mar ne?

“V glasbi se mi zdi, da mi paše umirjenost. V osebnem življenju sem blazno nasmejan človek, veder, poln energije ...”

> A res?! Glasba pa čista melanholija ...

“Za en tak hecen jing in jang gre očitno pri meni. Morda je v glasbi še najbolj moj pravi notranji jaz.”

> Precej molovski jaz.

“To je to. In v tem uživam. (smeh) Kdo pa pravi, da je melanholija žalostna reč? Ali pa da je slaba, črna? Zakaj?! Lahko je tudi vinsko rdeča. Morda si narobe ljudje predstavljamo, da je biti sam s seboj enako žalosti, samoti. Zaradi današnje hitrosti življenja preveč bežimo pred seboj, z družbo, s tokom, z reko, ki je neverjetno hitra. Ne pusti ti, da bi se ustavil, se ozrl okrog, pogledal malce vase ... Jaz vse to storim v glasbi, ki je v tem pogledu odličen filter.”

> Torej ostajate pri melanholičnem rocku.

“V tem trenutku imamo pravzaprav nekakšen ustvarjalni premor. Po desetih letih, v katerih smo pridno ustvarjali, smo si rekli, da moramo malce zadihati in videti, v katero smer bi šli ...”

> Kar lahko pomeni le, da se z glasbo ne preživljate ...

“Vem, da bo slišati nenavadno, a odgovor je: hvala bogu.”

> Zaradi svobode?

“Prav zato! Če bi od tega živel, bi najbrž moral za slovenski trg delati glasbo, ki mi ni najbolj všeč, torej komercialno, kakršno menda ljudje želijo najbolj poslušati, ker jih radijske postaje poneumljajo, jim sugerirajo, kaj je 'in' to je najpogosteje plehka glasba, brez širine in sporočilnosti. Zato je dobro, da ne živim od glasbe. Pa tudi zato, ker je s tako glasbo, kakršno ustvarjamo, v Sloveniji praktično nemogoče preživeti. Zato si svoboden, sam svoj gospodar, glasbena industrija te ne obremenjuje ... In lepo je videti ljudi, ki uživajo ob tvoji glasbi. Številčnost niti ni več pomembna v našem svetu. Vsi bi želeli tisoč ljudi na koncertu, a ti časi so mimo.”

> Kako ohraniš navdušenje toliko let, da ostaneš skupaj tudi v težkih časih?

“Veliko energije pa idej, kako naprej. Če pri nas ni bilo koncertov, smo imeli ulični performans, če ni bilo uličnega performansa, smo delali gledališko ali filmsko glasbo. Vedno smo bili na tak ali drugačen način prisotni, a najbrž večina niti ne ve, ker o tem nismo agresivno obveščali. Naša prva novica za javnost, za katero sploh ne vem, če jo je kdo objavil, je bila, da smo posneli glasbo za celovečerni švedski film En Natt (Noč). Le kdo to danes ve? A to niti ni pomembno. Bistven je izziv. In temu sledimo. Osnova je glasba, ki mora biti vsem všeč. Veliko popuščanja, razumevanja, pogovorov ... V desetih in več letih smo postali že ena mala družina.”

> Družina, ki od samega začetka veliko da tudi na videz svojih otrok, če tako imenujemo albume. Čeprav se na splošno vse manj prodajajo, vaši ostajajo male umetnine. Zakaj vam to toliko pomeni?

“Oblikovalci so za to, da oblikujejo, in glasbeniki, da ustvarjajo glasbo. Pri nas sta za našo celostno podobo že od samega začetka zaslužen oblikovalski tandem Kitsch Nitsch. Nikoli se ne vtikamo v stvari, ki jih drugi delajo za nas, pa naj gre za videospot, fotografijo ali ovitek plošče. Celostna podoba je za skupino izjemno pomembna. Pomembne so dobre fotografije, ki si jih bodo ljudje zapomnili. Slabih si ne. Na ovitek plošče gledam podobno kot na glasbo: ko bom v pokoju, bi rad imel nekaj lepega, kar bom z veseljem vzel v roke. Mogoče bo slišati egoistično, a vse to nam veliko pomeni tudi zaradi nas samih. Tudi čez trideset let si želim vzeti v roke dober, kakovosten in nenazadnje lep izdelek.”

> Vendarle so na tržišču v obtoku vse skromnejše izdaje, denimo brez besedil ... Najpogostejši izgovor je denar. Kako drago je vaše početje?

“Pomanjkanje denarja je izgovor. Stroški izdelave CD-ja se gibljejo od enega do dveh evrov na kos. Treba se je pozanimati, saj je tiskanje v tujini bistveno cenejše kakor pri nas. Če pa nimaš 250 evrov za sto plošč, pa malce počakaj. Poslušalec, ki da 10 evrov za ploščo, si želi v rokah imeti nekaj posebnega, pa čeprav je na koncu kajpada bistvena glasba. A glasbo dandanes, to vemo, lahko dobiš marsikje.”

> Na moje vprašanje, zakaj angleščina, je eden domačih bendov odgovoril, da so si tako kupili vsaj srečko za tujino. Pri nas ni le veliko bendov, ki prepeva v angleščini, imamo celo dve skupini, ki imata v imenu “tide”. Ta dognanja niso očitek, a novica, da menda razmišljate tudi o besedilih v slovenščini, je razveseljujoča. Ne verjamem, da bi, denimo, Mi2 tako razvnemali množice v angleščini.

“Ampak Mi2 so že 20 let skupaj. Katera slovenska skupina pa je 10 ali 5 let na sceni in je dosegla sloves velike skupine? Seveda so novi bendi, a na žalost se razidejo po dveh letih. Na drugi strani jih je 20, ki jim ni uspelo priti nikamor, bodisi zaradi glasbe, besedil ...”

> Res je, da na koncu šteje le kakovost oziroma kurja polt, ki jo mora skupina sprožiti pri občinstvu - v angleščini ali slovenščini. Vendar v zraku ostane tisti “kaj pa če ...”

“No, mnenja so različna. Nekateri uredniki so mi dejali, da komaj čakajo, da bi kaj slišali tudi v slovenščini, spet drugi tega pri nas ne pogrešajo. A bom tako rekel, ker če javno izjavim, bom moral to tudi uresničiti: v roku enega leta bo mogoče kaj slišati tudi v slovenščini.”

> Torej ne gre zgolj za razmišljanje o slovenščini?

“Ne, začel sem na novo odkrivati slovenski jezik in že veliko idej je na papirju. Malce se še vokalno iščem, kako bo vse skupaj zvenelo. A sem že kar samozavesten in sem hitro odkril svoj pravi ton v slovenščini. Zelo lepo teče, tako da, ja, boste lahko slišali Tomaža, ki poje v slovenščini. V kakšni zvrsti, projektu, pa še ne vem. Konec koncev, zakaj bi se tudi pri The Tide omejevali: Melodrom so nenazadnje odlično zveneli tako v slovenščini kakor v angleščini.”

> Še ena slovenska skupina, ki jo je vrtel predvsem Val 202, še prej Radio Študent ... A je res zgolj Val 202 kanal za kakovostne slovenske bende?

“Ja, žal je ...”

> Bodo zapovedane kvote domače glasbe kaj popravile?

“Ne, ne bodo. Val 202 je edini radio, ki me informira o novih in tujih izvajalcih. Je najbolj na tekočem, ima koncerte v živo, v slogu 'v petek bodo premierno Muse z novo ploščo ...' Je medij, ki ne poneumlja. Radio 1, denimo, osebno enačim s Slovenskimi novicami. Poneumlja poslušalce. Žalostno. Pravzaprav sramotno. Upam, da se ti ljudje zavedajo, kaj počnejo. Ali se to načrtno dela z nami ...”

> Kdo si v resnici želi, da bi narod razmišljal?

“Bognedaj!”

> Sicer pa radijski uredniki večinoma niti približno ne poznajo slovenskih bendov ...

“Saj jih vodje klubov ne poznajo, kar je enako žalostno. Ne jamram, a če smo kritični, in prav je, da smo, moramo biti kritični do glasbenih urednikov, vodij klubov in nenazadnje festivalov, kjer se neprestano pojavljajo enaka imena.”

> Edini izgovor, ki v resnici to ne more biti, je ta, da navkljub slabim razmeram še nikoli ni bilo toliko ustvarjalcev, toliko nove glasbe ... Niti približno ne zmoremo poslušati vsega, kar izide.

“Ljudje bodo vedno ustvarjali, saj je to edina pot do svobode. In lahko smo srečni, da imamo take reči, ki nas osvobajajo od znotraj ...”

> ... znotraj polja nesvobode.

“In to praktično brezpredmetno. Kjer je največja kriza, je ustvarjalnosti največ.”

Maja Pertič Gombač

---