Terminatorji: lepota vztrajanja

Golo moško telo vstane iz kota temne ulice. Premore mišice bodybuilderja in organe iz jekla. Je robot, poslan iz prihodnosti človeštva, z eno samo misijo: da ubije vodjo človeških upornikov … še preden se ta rodi.

V tem filmu - Terminator - je Arnold Schwarzenegger izrekel svojo slavno krilatico: “Vrnil se bom.” (Slajše zveni, če je izrečena v angleščini z avstrijskim naglasom.) Zagotovo velja zanj in za njegovo kariero (igralec se vedno znova vrača). A krilatica velja tudi za niz filmov, povezanih s skupnim imenovalcem Terminatorjem. Producenti so namreč kmalu ugotovili, da če iz prihodnosti zreš v sedanjost, lahko nenehno pošiljaš nove morilce - nikoli ne bodo prenehali prihajati. Hudiča - zdaj to počnejo že približno 30 let.

Ob tem je vredno pripomniti, da se osnovna ideja Terminatorja navezuje na eno povsem osnovnih in izredno filmičnih človeških početij, na pregon. In to ne na povsem navaden pregon - temveč na pregon, v katerem je preganjalec gnan s povsem premočrtnimi motivi in je skorajda neustavljiv. Le redkokatera tako preprosta, tako osnovna ideja vsebuje tako zajeten šop možnosti - in fascinacije. Vprašajte Toma in Jerryja ali obsedenega Kojota iz Road Runnerja. Vprašajte Busterja Keatona in Charlieja Chaplina. Vprašajte - naključni primeri - tovornjakarja iz SpielbergovegaDvoboja / Duela,Tommyja Leeja Jonesa iz Begunca (The Fugitive) in nenazadnje Maxa iz Pobesnelega Maxa (Mad Max). Vselej smo povlečeni v napetost opazovanja razmerja med mačko in mišjo. Vsi Terminatorji so bolj ali manj poigravanje s to tematiko - oziroma bolje rečeno, če je serija vsaj malo odstopila od recepta, je s tem žrtvovala uspeh.

Oh, ti Terminatorji. Res jim ni konca. Prvemu filmu je sledilo nadaljevanje, v katerem je Arnold prevzel vlogo dobrega robota (vsa zadeva je bila ozaljšana z vreščečim glasom Axla Rosea oziroma Guns'N'Roses in s komadom You Could Be Mine). Modernizirani preganjalski robot je bil narejen iz tekočega metala in je lahko spreminjal svojo obliko.

Tretji film je premogel spremembo spola - ubijalski robot je bila ženska. Kljub določeni prednosti možnosti naslajanja kamere nad ženskimi oblinami je tretji film tisti, ki je pomenil rahel upad kakovosti serije. Zaplet je postajal občutno … preveč (nepotrebno) zapleten.

Tu se je praznovanju in rezanju torte (Terminatorjev) pridružila televizija. Pravzaprav ni bila slaba ideja - televizija se je namreč odločila prikazovati dogodke s perspektive Sarah Connor, matere, ki vzgaja bodočega mesijo, medtem ko se zaveda, da bodo morilci nenehno na domačem pragu, da je določen del prihodnosti človeštva zapisan v prahu uničenja in da izbire v načinu preživljanja življenja enostavno nima. Njeno življenje je en sam pregon od začetka do konca.

Tretji film v seriji je bil poverjen režiserju McGju in mnogi so ob omembi tega režiserskega imena vsaj rahlo vzdihnili (ali še raje pisali tirade o nesposobnosti studijev, da bi se odločali pravilno). McG je sicer imel pod pazduho nekaj hitov, a večina bi se strinjala, da so ti filmi postali hiti bolj njemu navkljub kot zaradi njega. Njegov Terminator - ki se dogaja v prihodnosti - je premogel le malo vezne niti preganjanja in je franšizo skoraj ubil.

Potem je Shwarzenegger spet dejal: “Vračam se.”

Najnovejša različica, Terminator Genisys, precej diši po opravičilu … In obenem kriku: “Krave molznice ne izpustimo iz rok!” Arnold Schwarzenegger se vrača z večjo vlogo in se znajde v novi časovni liniji (kar je producentski evfemizem za “Pozabimo na tisto slabo, kar se je posnelo, začnimo znova, in poskusimo oživeti tisto, kar je bilo v zadevi najboljše.”) Emilia Clarke je Sarah Connor, Jai Courtney je potencialni reševalec Kyle Reese.

Režiser je Alan Taylor, znan po režiranju Igre prestolov (Games of Thrones) in slabšega Marvelovega poskusa, drugega Thora (Thor: The Dark World).

PETER ZUPANC

---