Solata, ki občinstvo gane do solz

Aleksandra Ilijevski daje Plišu glas, Marko Gregorič pa melodije in ob Roku Vilčniku vse bolj tudi besede. V živo se jima na odru pridružijo še igralec Jurij Zrnec, “beatboxer” Murat in trobentač Tomaž Gajšt ... in Plošča za dva, kot nosi ime prvenec, postane plošča za pet ter očarano občinstvo. Slišano odlikujejo lep jezik in izvirna besedila, ki ubesedujejo nikoli izpeto poganjalko naših življenj, ter spevne melodije, ki kličejo k upočasnitvi koraka.

 Foto: Jana Šnuderl
Foto: Jana Šnuderl

Intervju je nastajal po spletu, a v resničnem času v klepetalnici, v trikotniku Ljubljana (Aleksandra) - Beograd (Marko) - Koper (izpraševalka).

> Vprašanja o imenu so, priznam, precej klišejska, a ne morem se znebiti občutka, da se za vašim Plišem skriva nekaj zabavnega … Ali gre res zgolj za asociacijo na mehkobo Aleksandrinega glasu in vaše glasbe na splošno?

Marko: “Meni je to ime priletelo nekega večera, ko sem kadil čik na terasi, kar tako, nisem ga iskal. Nekako se mi zdi, da paše tako na barvo vokala kakor na komade na splošno.”

> In vi, Aleksandra, ste se takoj poistovetili?

Aleksandra: “Ja, dejansko se je imena spomnil na moji terasi, med snemanjem ene izmed priredb, in bilo mi je takoj všeč.“

> Kemija je bila torej takojšnja. Je bila tudi na vajinem prvem srečanju? Menda so bile najprej skladbe, pravzaprav vaša največja uspešnica, Metulji , in šele nato je prišla Aleksandra, ki naj bi jo izvohal avtor besedila Rok Vilčnik. Je šlo za ljubezen na prvo noto, glas, struno, brenk?

Aleksandra: “To mora pa nujno Marko povedati! (smeh) Pri meni je šlo na prvi brenk, ja. Hahaha, kako dober izraz. Metulje sem kupila takoj.”

Marko: “Zame je bilo pomembno samo, da je pevka dobro videti. Mislim, ok, žameten glas pa to, ampak dejstvo je, da sem jaz tako grd, da me kot pevca nihče ne bi najel.” (smeh)

> Pa smo že pri eni najpomembnejših sestavin, če ne celo najpomembnejši, brez katere si vas ni mogoče predstavljati - humor. Sumim, da je bil pomembna začimba tudi pri začetni iskri. Drži?

Marko: “Na začetku sva hotela resno pristopiti k zadevi, ampak ni šlo. Vedno je prisoten humor, na vajah, koncertih ... Zame je včasih celo pomembnejši od same glasbe. To je tudi najpomembnejši razlog, da smo povabili k sodelovanju Jurija Zrnca, kar je bila ena boljših odločitev kdajkoli. To so krči, solze od smeha, vsakič ko smo skupaj.”

> Ampak Aleksandra je skrajno resna v videospotih, ki jih redno objavljata na youtube! Tako je resna, da bi njena drža že skoraj sodila v svojevrstno kategorijo humorja ...

Aleksandra: “Hmmm, ne bi rekla, da sem v vseh videih resna. Je pa res, da jih je ogromno in ne vem, komu bi se ljubilo pregledati vse.” (smeh)

Marko: “Še posebno pa ni resna, ko ni kamere. Delo z njo mi je v veliko veselje in zabavo, predvsem sva zelo dobra prijatelja. Je pa res, da mi gre na živce, ker je lepša od mene. (smeh) Vsaj navzven.” (smeh)

> Videti sta nekako, tako od zunaj, da sta si nadela vlogo antipodov. Ona resna lepotica, vi pa ... skrbite za humor.

Marko: “Všeč so mi vaše tri pikice. (smeh) Ne vem, če je ravno tako. Jaz sem tudi kar resen na nastopih, videih. Ponavadi narediva aranžma priredb in video na tak način, da je najina 'resnost' videti smešno. Nastajajo tako, da se običajno dve uri kregava, kateri komad bova naredila, in si greva na živce, ker imava zelo različne glasbene okuse. Potem pa, če bog da, najdeva nekaj, kar navduši oba.”

Aleksandra: “Za skoraj vse spote lahko rečem, da so nastali spontano. Edino, kar se dejansko (s težavo) zmeniva, je, kateri komad bova naredila ...”

Marko: “Komad zvadiva, se potem še malo kregava okoli videospota, in posnameva, vse v enem popoldnevu oziroma večeru.”

Aleksandra: “Ampak to ni nekaj, s čimer bi se hvalila. Oba sva pač zelo neučakana. Tako kot otroka z novo igračo.”

> Kako so se sploh zgodile prve priredbe?

Marko: “Aleksandra je priredbe in videe uspešno delala, že preden smo sva se spoznala, in sva to njeno početje oplemenitila z mojimi 100 kilogrami.”

> Sta začela s priredbami ali z Metulji?

Aleksandra: “Začelo se je s posnetkom Metuljev v Mariboru. Posnela sva prvo vajo, češ, dajmo to posneti, da bomo lahko vadili sami doma ... Potem pa, ooo, kaj pa če bi jaz to objavila na youtube?! In potem se je Marko tako navdušil, da sva skoraj vedno, ko sva se dobila, kaj posnela.”

> Kako sta pa posnela?

Aleksandra: “Posneto je bilo s telefonom, ki smo ga dali v košaro za sadje. Takoj po spoznavni kavici sva šla domov k Roku Vilčniku, avtorju besedila, in tam posnela Metulje. Košara za sadje je bila njegova.”

> Sta razen uradnega videospota za Metulje vse ostale posnela sama?

Marko: “Ja, včasih nam je kak prijatelj pomagal pri snemanju. Ampak zamisli so v glavnem najine.”

> Kako sta se, denimo, odločila posneti priredbo Kadar sva sama med rjuhami? Naj povemo, da zasebno nista par ...

Marko: “Nisva. Če bi bila, bi že zdavnaj kateri od naju končal na urgenci.” (smeh)

Aleksandra: “Enostavno sva se na ta pravih ravneh ujela, da nisva omejena s takimi prizori. Zamisel za to pa je imel moj bivši fant.” (smeh)

Marko: “On je tudi snemalec spota.”

> Posnetek priredbe uspešnice Somebody That I Used To Know vama je prinesel tudi povabilo na srečanje z avtorjem, ki je delček umestil v nekakšen kolaž priredb, objavljen na spletu.

Aleksandra: “Ja, Wally (pevec zasedbe Gotye) me je osebno kontaktiral na youtubu in vprašal za dovoljenje, ali lahko delček posnetka uporabi v svojem 'mashupu' skupaj s še nekaj drugimi youtube izvajalci njegovega hita.”

Marko: “Video je bil posrečen, ker sva komad odigrala tako aseptično, depresivno in hkrati s poskočnim 'groovom', tako da so bili odzivi zelo mešani - ogromno komentarjev je bilo negativnih in ogromno pozitivnih. Po moje je prav ta kontrast dodal nekaj originalnega, kar se je ljudi na tak ali drugačen način dotaknilo.”

Aleksandra: “Potem nas je povabil na koncert, a sem šla tja sama, ker so bili fantje zasedeni. Vtisi so bili super, veliko nama je pomenilo in nama prineslo tudi ogromno ogledov in novih naročnikov na youtubu.”

> Menda gre za zelo preprostega, čeprav genialnega človeka ...

Aleksandra: “Zelo! Vidi se, da dela iz srca in da je hkrati tudi perfekcionist. Mimogrede, Marko me je pri tej priredbi prisilil, da sem bila resna oziroma depresivna.” (smeh)

> Medtem ko odgovarjate, malce brskam po spletu in statistika pravi, da ste skrajno resen človek v videospotih ... navzven. (smeh) Kakšen pa je Rok Vilčnik? Nekakšen član v senci. Je nekakšna enigma na glasbeni sceni. Prvič je širša javnost precej slišala o njem ob Pateticu, ko je prepesnil in priredil v slovenščino kar nekaj znanih skladb iz zgodovine popularne glasbe.

Marko: “Rok je pravi pesnik, s tem, da ima zelo izoblikovan občutek za muziko, rad sodeluje pri aranžmajih in običajno organizira in vodi glasbene projekte, ki jim je namenil določena besedila.”

> Je tudi oče gibanja Nova popevka, v katerega uvrščamo tudi vaju.

Aleksandra: “Kaj pa vem, midva sva slučajno uletela na to sceno. Če sem iskrena, naju razen Rokovih besedil z njo ne povezuje veliko. Na začetku je bila naša baza v Mariboru, tudi polovica benda je bila od tam, in sicer Sebastian Duh (aranžer Metuljev) in Blaž Korez, pa so nas morda zato nekako umestili tja, ker smo tja dejansko na začetku nekako sodili zaradi Roka, ki je vse skupaj pognal. Tudi prve koncerte in podobno.”

Marko: “Jaz sem pred zgodbo s Pliši sodeloval kot avtor glasbe za dva komada skupine Papir. Nova popevka pa zame pomeni le to, da so besedila lirična, pesniška in da se znajdejo v pop vodah.”

> Mislim, da jo tudi mediji dojemamo kot sinonim za kakovostna besedila, poezijo, lep jezik, izvirnost, vse skupaj pa je odeto v pop glasbo, ki v marsikaterem pogledu diši po nečem, kar smo že poznali. Vi, Marko, vse bolj skrbite za oboje ... Ste predvsem glasbenik, a ste bili že dvakrat nagrajeni za besedili, ki ste ju napisali za Katarino Malo.

Marko: “Ja, pisanje besedil resnično obožujem. In poslušalcem so večinoma všeč moji teksti, tako da sem tega res vesel.”

> Tako Rokova kakor vaša besedila imajo nekakšen mikro pogled na vsakdan. Svojevrstno romantiko vsakdanjega ... in humor.

Marko: “Ja, točno tako. S tem, da so Rokova besedila bolj lirična, moja pa direktna, brez metafor in podobnega. No, včasih tudi meni kaka metafora uide.” (smeh)

> Poslušalca pritegnete z vsebino, ki se navdihuje tam, kamor po navadi pisci globokih izpovedi ne pogledajo. Denimo v kuhinjo. Tam je nastala denimo Znucana za Katarino malo, pa Solata ... Zdi se, da vam izkušnje gospodinjca in družinskega očeta nudijo neposreden vir navdiha.

Marko: “Res je, osem let zakona, otrok, umazana posoda, položnice … Ampak me je bog počastil z (zame) najboljšo žensko na svetu, ki mi daje inspiracijo in podporo v vsem tem.”

Aleksandra: “In s talentom!”

Marko: “Solata pa je recimo nastala po pogovoru z dobrim prijateljem ob njegovi ločitvi ter iz lastnih izkušenj, ko sta se moja starša ločila.”

> Solata je za viktorja! Koliko poezije v skledi zelenjave!

Marko: “Mi viktorja dobimo vsakič, ko nam ljudje na koncertih ob Solati jokajo. Eni pravijo, da ne morejo sploh poslušati te pesmi. Kosilo, večerja sta vsakodnevni, v svojem bistvu intimni družinski stvari, ko se dogaja marsikaj ... lepega in žalostnega.”

> Hrana se pojavi tudi v naslovu plošče.

Marko: “Nimam zastonj 106 kilogramov.” (smeh)

> Plošča za dva namiguje na to, da sta predvsem vidva ustvarjalno jedro zasedbe Pliš, ki pa se mu na koncertih pridruži še trojica. In tako postane plošča za pet.

Marko: “Jurij, Tomaž in Murat so v bistvu trenutno del benda, kadar predstavljamo ploščo v živo.”

Aleksandra: Res je, odkar smo preizkusili to kombinacijo, sva se zaljubila vanjo.”

Marko: “Pa tudi na plošči so dodali neprecenljivo količino 'good vajba', groova, humorja, lirike ... V osnovi sva Pliš postavila nekako kot duo, okoli katerega se zbirajo ljudje, s katerimi sva na isti valovni dolžini, tako glasbeno kot osebno.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano