Slikovita melodičnost Borta Rossa

Sančo Pansa je prvi album vsestranskega glasbenika Borta Rossa. Vpet je v pop glasbo, a posejan s številnimi žanrskimi zavoji. V resnici šele ti vabijo k poslušanju in dajejo slutiti, da gre za avtorja, ki se ne boji živeti v sozvočju s sabo, in za glasbenika, čigar ime si velja zelo dobro vtisniti v spomin.

Skladbe poslušalca dobesedno priklenejo na mesto, da se zave svojega življenja, sebe in ljudi, ki ga obkrožajo. So nekoliko melanholičnega izraza in daljših melodij, kar ne preseneča, saj gre za avtorja, ki se neprestano sprašuje o smiselnosti dogodkov, s katerimi se srečuje na svoji poti, in svoja vprašanja vešče tke v eksistencialno svetobolje. “V album sem vložil veliko truda, vendar gre za trud in čas, ki si ju ni težko vzeti, saj gre za tisto, za kar sem poklican na ta svet. Za glasbo,” prizna Bort Ross. K zaokroženi celoti deseterice avtorskih skladb pripomorejo tudi večplastna besedila različnih domačih avtorjev. Bort Ross je med drugim deloval v zasedbi K.U.T. Gas in se doslej uveljavil kot nadvse uspešen avtor, čigar pesmi izvajajo mnogi slovenski izvajalci, med drugim Alenka Godec in Anika Horvat, s katero sta izdala duet Še na tisti dan.

> Maja ste izdali prvenec Sančo Pansa . Koliko lastnosti Cervantesovega Sanča Panse pa dejansko nosi v sebi?

“Veliko, zato pa je bil ta naslov najbolj primeren. Neustrašno smo se namreč lotili nekega svojega stila (smeh).”

> Kako bi sami opisali ta stil?

“Težko ga opišem, lahko samo rečem, da je to melodična pop glasba, ki pušča vsakemu poslušalcu svoj odnos do nje in je nevsiljiva. Obenem zvok ni povsem očiščen, kot je to v navadi pri pop glasbi. Kot primer naj navedem, da sem vmes, ko sva z Aniko Horvat snemala vokale, pestoval njeno hčerko Stello. Ta se je vmes oglasila in tako je pri eni skladbi tudi ostala na posnetku. Naj vsak poslušalec sam najde ta delček posnetka (smeh). Pozabil sem jo tudi zapisati kot spremljevalno vokalistko (smeh).”

> Album prinaša deset avtorskih pesmi. Ste se ga lotili na kakšen poseben način?

“Nekako podobno kot se zadnje čase lotevam samega sebe. Enostavno sem si določil nekaj datumov, do kdaj morajo biti določene zadeve dokončane, kdaj mora biti album posnet ... Nato mi je še Janez Dovč iz Založbe Celinka, kjer je album tudi izšel, določil rok, ki ga nismo smeli preseči. In tako se je končno rodil moj Sančo Pansa. Sicer pa sem ta album pripravljal zadnjih deset let, napisanih pa imam že okoli 150 skladb.”

> Je bilo težko med 150 skladbami izbrati peščico? Bodo preostale tudi dobile svojo priložnost?

“To je vedno težko. Imam nekaj super skladb, ki pa samo v angleščini dobro zvenijo in so bile v slovenskem jeziku smešne. Ni enostavno narediti dobre skladbe v našem jeziku. Ja, vsekakor bodo tudi te skladbe kmalu oživele.”

> Prvenec je vpet v pop glasbo, a posejan s številnimi žanrskimi zavoji. Je končni zvok prav takšen, kot ste si ga zamislili?

“Ja, še boljše se je izšlo, glede na vse okoliščine. Morda se ljudem zdi zvočna slika malce temna, vendar ko smo svetlili, se je izgubil tudi tisti čar ... S koproducentom Igorjem Iličem sva poslušala nekaj variant masteringa in ostal je ta, temnejši.”

> Poleg vas so besedila prispevali različni domači avtorji. Ste jih povabili k sodelovanju?

“Ja, seveda, v vseh teh letih sodelovanja z glasbeniki, avtorji in izvajalci se vedno stkejo neke niti, ki ti v določenem obdobju v srce položijo različne občutke in če se res ravnaš po svojih občutkih, tudi veš, kdaj se mimo tebe pripelje energija nekoga, ki ti lahko malce spremeni načrte. Tako sem tudi za pesmi oziroma tekste drugih avtorjev pognal svoje notranje stroje in nastali so Sančo Pansa, Led, Še na tisti dan ... Besedila so napisali Miha Guštin Gušti, Alan Vitezič, Tomislav Jovanovič Tokac, Staša Tajana, Blaž Iršič …”

> So besedila napisali na vaše melodije ali ste vi po besedilu napisali glasbo?

“Skladbe so nastajale različno. Recimo Sančo Pansa je narejen v 'rikverc' in spet naprej in malo nazaj, kar pomeni, da je Tokac najprej napisal tekst, nato pa je nastalo pet različnih melodij in aranžmajev (smeh). Še na tisti dan je Gušti že vse prej pripravil, tako da ni bilo veliko dela, jaz sem le še dodal svoj aranžma in nekaj idej, da lahko rečem, da se počutim sedaj v pesmi dobro. Led je Alan Vitezič napisal na glasbo in moram priznati, da mi je najljubša pesem na albumu. Okoli tega Ledu se mi vedno poraja tisoč novih idej. Ima tisto moč ...”

> Prvenec ste pospremili s prvim singlom Sama je , za katero ste glasbo, besedilo in aranžma napisali sami. Kakšne odzive dobivate?

“Zelo sem presenečen, da je netipična pesem, kot je ta, požela neverjetno odobravanje vseh tipov ljudi, torej od zelo strastnih avtorjev, do tistih ljudi, za katere si ne bi nikoli mislil, da so ji sploh prisluhnili. Tudi sam sem razdelil nekaj albumov med prijatelje, za katere sem vedel, da bom od njih dobil neposredni odgovor. Pesem Sama je ni pri nikomer izvisela med top 3.”

> Kot kantavtor dajete slutiti neizmerno močan in prepoznaven avtorski pečat. Kje ste se kalili in ustvarjali prejšnja leta?

“Največ mi je dalo sedenje v studiu, sodelovanje z mnogimi glasbeniki med snemanji njihovih izdelkov, kaljenje na odru s skupinami Strategi, Seven, K.U.T. Gas ... Žanrsko so to sicer trije popolnoma različni bendi, vendar v meni je vedno živela moja lastna melodična podoba glasbe in s temi izkušnjami sem jo lažje izluščil in posledično izkristaliziral nekatere stvari. Izjemno je pripomogel tudi Igor Ilič, ki je vskočil zadnje tri mesece in na nek samosvoj način zmiksal bobne, na katere je vse samo še gor padlo. Ko sem slišal tisto barvo in kompaktnost bobnov, sem prvič res že vedel, kakšen bo ta album.”

> Pravite, da ste na svet poklicani za glasbo. Kdaj in kako ste to začutili ter kako sprejemate to poslanstvo?

“Težko bi rekel, kdaj sem to začutil, to je enostavno v meni od nekdaj. Že kot otrok sem hrepenel po tem. Ko sem videl kje kakšno kitaro, sem bil takoj zraven in za akcijo (smeh), čeprav nisem vedel, kaj vse te strune sploh pomenijo (smeh).”

> Uveljavili ste se kot nadvse uspešen avtor, čigar pesmi izvajajo mnogi priznani slovenski izvajalci. Si jih izbirate sami?

“Vse, kar se je do zdaj dogajalo okoli glasbe, je bilo kot nekakšno naključje. Nisem znan avtor, nikoli nisem k temu niti stremel, vendar nekateri ljudje so me pa vseeno našli (smeh).”

> Kdo so ti, ki so vas našli?

“To so Alenka Godec, Eva Boto, Anika Horvat in drugi. Sicer pa razni bendi velikokrat pri meni kaj posnamejo, 'štalo' sem namreč preuredil v en prijeten prostor, kjer se da, tako pravijo, posneti zelo dobre bobne. Zato prihajajo sem snemat tudi bendi, kot so Dan D, Big Foot Mama, Tabu ... Tako da te vsak najde, če hoče (smeh).”

> Na vaši prvi plošči ujamemo tudi vokal Anike Horvat in Nine Radkovič. Katera sodelovanja si lahko še obetamo v prihodnje?

“V prihodnje načrtujemo album v angleškem jeziku, potem pa v naslednjem letu še enega slovenskega, dlje pa zaenkrat situacije ne vidim. Želel bi si čim več uspešnih nastopov, kilometrine z bendom in lepih trenutkov, ki jih glasba lahko ponudi.”

> Vam na odru družbo delajo glasbeniki, ki so na albumu posneli inštrumente?

“Večinoma ne, imam pa v bendu odlične glasbenike, kot so Miro Tomšič, Jernej Šuštaršič, Goran Bijelič, Primož Malenšek, Primož Moškon, seveda tudi Lea Liar priskoči na vokalu ... Pomembno je to, da sem združil skupaj ljudi, ki so ob meni že dolgo časa, si med seboj pomagamo in delimo ta košček časa ...”

ANA CUKIJATI

---