Sanjače so pretepli. Zdaj se moramo boriti.

S prvo ploščo Between The Minds si je Jack Savoretti, angleški kantavtor italijanskih korenin, leta 2007 prislužil precej primerjav z Bobom Dylanom.

Kar nekaj z akustično kitaro in odločnim vokalom zaznamovanih skladb je pristalo v znanih televizijskih serijah, a so bile želje glasbene industrije tako v navzkrižju z njegovimi - menda mu je nekdo celo predlagal, naj spremeni priimek - , da je po drugi plošči Harder Than Easy (2009) celo razmišljal o koncu kariere. A klic kitare je bil k sreči premočen in šele s tretjo ploščo Before The Storm (2012) je njegov melodični folk rock začel resnično žeti uspehe.

Glasbenik, ki se je iz Londona s starši že v otroštvu preselil v Švico, kjer je v mednarodni šoli pridobil specifični angleški “čezatlantski pankrtski” naglas, je s skladbami Changes, Breaking The Rules, Crazy Fool osvojil tudi italijanske poslušalce. Z novo, povsem avtobiografsko ploščo Written In Scars je po letošnji britanski turneji večkrat nastopil v Italiji. Z njim smo poklepetali pred posebnim koncertom na Nevejskem sedlu, na italijanski strani Kanina, kjer je na 1850 metrih avgusta sklenil letošnji festival No Borders.

> Prva skladba na vaši prvi plošči Between The Minds je bila Dreamers (Sanjači), zadnja skladba na zadnji plošči je Fight Till The End (Boriti se do konca). Zdi se, da se je zgodil celosten ...

”Premik.”

> Tako nekako.

“Dobra ugotovitev, nisem še razmišljal na tak način. Dejansko je videti, da sem bil na začetku zelo naiven, zelo 'sanjač'. Želel sem biti sanjač, in sem na neki način ostalim sanjačem prepeval 'karkoli se zgodi sanjačem' ... Zdaj sem prišel do točke, ko vem, kaj se jim je zgodilo - pretepli so jih. (smeh) Torej se je treba za sanje boriti.”

> In vi ste se kar precej borili.

“No, so tudi hujši boji, vendarle gre pri meni za glasbeni posel ... A bilo je težko. Ko počneš nekaj, kar ti je pri srcu, si zlahka prizadet. Malce si izgubljen in vse te še toliko bolj zadene, zlasti pri glasbi, ki je nekaj zelo osebnega.”

> Vendar ste na začetku želeli postati igralec, mar ne?

“Ne, ta podatek so vsi napačno interpretirali. Želel sem delati na področju filma, a si nisem nikoli želel postati igralec. Želel sem biti za kamero. Zanimala me je režija, rad imam fotografijo in bolj kot karkoli drugega mi je blizu filmska glasba. Obožujem razmerje med glasbo in filmom. Moji najljubši filmi, s katerimi sem odraščal, so bili Diplomiranec, Stekli psi, Šund, Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki - pri vseh je glasba ključna. To sem si želel početi.”

> Kako se je potem zgodilo kantavtorstvo?

“Preselil sem se v Los Angeles, ker sem nameraval študirati film v San Franciscu, a zgodil se je 11. september in sem odšel. Takrat je Amerika postala zelo čudna, ljudje so bili jezni in zmedeni, kar ni prav prijetna kombinacija. Odšel sem v London, kjer sta živeli mama in sestra. Šel sem za konec tedna in po desetih letih sem še tam. Spet sem študiral film in obenem začel pisati pesmi. Spoznal sem študenta, ki je študiral filmski ton, in ga prosil, da mi posname demo posnetke. Prvi človek iz glasbene industrije, h kateremu sem šel po nasvet, je bila Anne Barrett, v preteklosti menedžerka Natalie Imbruglia, Betty Boo in drugih. In že na sestanku mi je dejala: 'Ok, bila bi tvoja menedžerka.' Jaz pa sploh nisem vedel, čemu služi menedžer. O glasbenem poslu nisem vedel ničesar. Tako se je začela žoga vrteti.”>Kaj pa vaša glasba? Vemo za vpliv Boba Dylana, čigar Nobody 'Cept You ste interpretirali na svoji zadnji plošči - kaj pa ostali?

“Dylan pravzaprav ni bil tako pomemben na začetku. Odkril sem ga kasneje. Čim sem začel igrati, so mi vsi rekli: Oh, novi Bob Dylan! Na začetku sta bila velika ustvarjalna budnica Simon & Garfunkel. Spominjam se, da sem na letališču z očetom kupil škatlo s štirimi kasetami ... Se jih spominjate? Bile so kot zidaki. Rad sem poslušal glasbo, a le za zabavo. Takrat sem prvič slišal pesmi, ki so bile kot fotografije. Všeč so mi bile in to se je zgodilo ravno v pravem času, ko sem bil star 14, 15 let. Takrat me je z glasbo prevzel tudi film Forrest Gump. Prvič sem slišal karkoli o šestdesetih letih, o hipijevskem gibanju, o Woodstocku. Poslušanje plošče z glasbo iz tega filma je bilo pravo izobraževanje: tam so bili Joan Baez, The Birds, Crosby, Stills, Nash & Young, ki so zelo vplivali name. Kasneje sem s prijatelji v šoli v ZDA poslušal precej ameriškega punka, denimo kake Bad Religion, NOFX, Pennywise, a mi ni bil posebej blizu. Skejtal sem in tudi bordal, tako da je bila ta glasba povsod. Skupina, ki me je prevzela, so bili Sublime, surf band iz Californije s pevcem Bradleyem Nowellom. Tudi jaz bi lahko to počel, tega si želim, sem pomislil ob njegovih skladbah. Kot bi Bradley pel, kar sem razmišljal. Začel sem z bobni, a sem se tako dolgočasil med čakanjem na prijatelje, ki so uglaševali kitare in se učili pesmi, da sem kar sam začel igrati kitaro. Pri učenju pesmi drugih pa sem bil zelo slab - še dandanes ne morem zaigrati Stairway To Heaven, Black Bird ali Sweet Home Alabama. Tako sem ukradel dva ali tri akorde in naredil svoje pesmi.”

> Tudi sami ste spoznali, da v glasbeni industriji talent ni dovolj. Potrebni so sreča, poznanstva … Mnogi zelo nadarjeni nikoli ne prodrejo.

“Nekaj najbolj nadarjenim, kar jih poznam, dejansko ni uspelo. Morda te preveč talenta celo onemogoča, ker ti ni treba kompenzirati. Ne pravim, da ljudje, ki jim je uspelo, niso nadarjeni, vendar je zelo redko, da ima človek izjemen zagon, željo po višavah in obenem izjemen talent. Ponavadi gre za svojevrstno kompenzacijo: si sicer dober, a ne dovolj, zato kompenziraš z 'driveom', in ta te lahko ponese resnično daleč. Vendar je glasbena industrija čudna reč - neverjetno je, komu resnično uspe in komu ne. Veliko je biznisa. Gre za blagovne znamke, za povezave med ljudmi, ki ne temeljijo vedno na glasbi. O tem, zakaj nekaterim uspe in drugim ne, bi lahko govorili ure in ure.”

> Koliko kompromisov ste morali sprejeti? Menda vas je hotela glasbena industrija sprva precej spremeniti.

“Bolj kakor da bi me spreminjali, so me želeli narediti. Sprva nisem vedel, kdo sem, nisem imel še prave identitete. Resnično so mi vsiljevali svoje zamisli. Zakaj mi to počnete? sem jih spraševal. Zakaj tega ne naredite sami, če vam je že tako všeč? Ljudem je treba pustiti čas, da ugotovijo, česa si želijo, si naberejo izkušenj. To potovanje je v umetnosti nekaj čudovitega. Opazuješ lahko ustvarjalca, kako se prebija skozi spremembe in išče ter ugotavlja, kdo je v resnici. V industriji pa želijo le: 'Zdaj, zdaj, zdaj!' Princip hitre hrane: big macka, takoj! Jaz pa sem še vedno ugotavljal, kaj in kako bi rad igral, v katero smer bi šel. Ni bil resnični pritisk, šlo je bolj za razkazovanje mišic. Takrat sem pomislil, da vse skupaj nima nič opraviti z glasbo in da si tega ne želim. A zlasti mi ni bilo všeč, ko reč ni delovala. Ko je šlo vse po maslu, je bilo preprosto razmišljati, da imajo morda prav. Ko pa ne gre, se počutiš kakor idiot, ker veš, da ni tvoja krivda. Vendar ne moreš reči, da nisi kriv, saj si sam dovolil ljudem, da so te usmerili na to pot. V nekem trenutku sem se odločil, da tega ne želim več početi. In ko sem se tako odločil, sem začel veliko, veliko pisati. In spet sem prišel do spoznanja, da moram ustvarjati glasbo, ker si le to resnično želim početi - vendar na svoj način, in če propade, lahko vsaj rečem, da sem sam kriv.”

> > Tudi v besedilih pojete, da boste našli svojo pot. Kako težko jo je bilo najti?

“Zelo težko. In še težje je, če te ne obkrožajo pravi ljudje. Če si med pravimi, je težko, a vsaj lahko upaš na uspeh.”

> Očitno ste zelo vztrajni. Mnogi obupajo že po prvi plošči, po prvem neuspehu. Glasbe je ogromno, pravi ocean, ki je tudi za poslušalce včasih domala srhljiv.

“Ja, je noro. Prepričal sem mnogo norih ljudi, da nam dajejo denar za snemanje plošč. (smeh) Res je ogromno glasbe, a mislim, da je glasbena industrija zaradi tehnologije v nekakšni tranziciji. Ljudje lahko posnamejo ploščo doma, celo s telefonom. Demo posnetke smo snemali s tablicami ali z računalniki in zveneli so v redu. Prav zaradi ogromno glasbe, ki nas obkroža, se ljudje počasi začenjajo zavedati pomena kakovosti in ločevati med tistimi, ki glasbo snemajo, ker jo pač lahko, in tistimi, ki se ji posvečajo predano, s premislekom in s strastjo. Res je, danes je glasba ocean, a ljudje začenjajo odkrivati otočke. Kakovost vedno pokuka izpod gladine. Ko sem odraščal, sem šel v trgovino s ploščami in tam preživel tudi po ves popoldan. A tega niso počeli vsi. Ljudje med 25. in 40. letom le redkokdaj. Danes pa poslušajo glasbo v službi, doma, na vlaku, avtobusu. Če se dolgočasijo, lahko raziskujejo na youtubu ali shazamu. Shazam je neverjeten, saj zdaj lahko nekaj, kar si slišal, sam poiščeš, poslušaš, spoznaš … Obenem se mi zdi, da ljudje začenjajo ponovno občudovati prave glasbenike, ki obvladajo svoje inštrumente, saj je preveč 'fast food resničnosti', ki nekoga v trenutku povzdigne med zvezde, čez dva meseca pa zanj nihče več ne ve. Oboževalci se začenjajo ponovno navduševati nad potmi, ki so jih glasbeniki prehodili. Bruce Springsteen in Johnny Cash sta taka primera - človeka z zgodbami.”

> Kaj pa vaša zgodba? V vaših skladbah večkrat slišimo besedo dom.

“Družina je zame vse. Razlog, da sem živ in da se še ukvarjam z glasbo, je družina. Včasih si rečem, da sem lahko srečen, ker mi prodor ni uspel hitro. To počnem že deset let in postopen uspeh mi je omogočil, da sem obdržal nekoliko več nadzora nad svojim življenjem, kakor so ga nekateri glasbeniki, ki jim je takoj uspel veliki met. Lahko sem si ustvaril družino, česar si mnogi ne. Nekateri zato kasneje ostanejo sami, brez temeljev, brez doma. Srečen sem, da imam nekaj, kar bo vedno del mene. Težje je to obdržati, negovati, ohraniti ravnotežje. Ko sem začel kariero, je bilo hecno, ker so mi marsikdaj rekli: 'O, to zveni dobro, a kakšna je tvoja zgodba?' Jaz pa: 'Ne vem, sem šele začel.' (smeh) Zdaj je hecno, ker je zgodba prišla, a nenačrtno, spontano. To je moje življenje.”

> Od sanjača do borca, torej. Vaša zadnja plošča je precej aktualna, govori tudi o solidarnosti, o skupnem boju. Koliko je ta duh povezan z dejstvom, da je bil vaš dedek partizan?

“Res je bil pomemben partizan, borec, ki je med drugim podpisal dokument, s katerim so osvobodili Genovo. Gotovo je to vplivalo name. Dedek je bil Poljak, poročil je Nemko, kar leta 1936 v Münchnu ni bilo najbolj kul, zato sta zbežala v London. Tako je na mojo družino zelo vplivala evropska zgodovina, na kar sem ponosen, saj sem velik 'evropofil'. Zaradi vsega tega mi je bila privzgojena ideološka zavest o tem, kaj vse bi lahko bilo in kaj se, hvalabogu, ni zgodilo. V tem pogledu sem resnično srečen, kajti nenazadnje bi lahko bil dedek lahko fašist, drug dedek pa nacist. Z lahkoto, v drugačnih okoliščinah. Kar ne bi bilo ravno ... A imel sem srečo, da prihajam z dveh strani, od katerih je bila ena žrtev, druga pa heroj. Okoliščine se spreminjajo, a ne zaradi nas - okoliščine spreminjajo ljudi. O tem bi morali pogosteje razpravljali. V svoji glasbi skušam večkrat govoriti o lojalnosti ljudi, pa ne nujno o predanosti zastavi, prostoru, državi, temveč o lojalnosti drugemu. Vedno se je treba spomniti, da ljudje so, kar so, zaradi okoliščin.”

Maja Pertič Gombač

---