Rdeča raketa - indigo otroci

Vojko Anzeljc (Zadnja večerja) kot režiser in Matjaž Pikalo (Modri E) kot avtor literarne predloge ter scenarist bosta v kinodvorane pripeljala Rdečo raketo: film o mladostnem uporništvu in avtih. Film bo na sporedu v Kolosejih od 26. marca.

> Vsaj na papirju zvenita kot izredno zanimiva kombinacija. Režiser, ki rad briše meje med igranim in dokumentarnim pristopom, in pisatelj (multipraktik), ki je nagnjen k uporništvu, sta ustvarila mladinski film. Kaj vaju je pripeljalo skupaj?

Matjaž: “Producentska hiša je za scenarij, ki sem ga napisal in ki je uspel na razpisu TV Slovenija, dolgo iskala režiserja. Končno se je odločila za Vojka, ki ga pred tem sploh nisem poznal, niti njega niti njegovega dela. Izkazalo se je, da boljšega režiserja za film - navdih zanj je bil namreč fant s tragično zgodbo - ne bi mogli najti. Vojko se ga je lotil s precejšnjim občutkom in z odgovornostjo, a tudi s humorjem.”

Vojko: “Skupaj so naju pripeljali usoda oziroma naključje ali kar producent, ki se mu je zdelo, da bi lahko dobro sodelovala. Moje sodelovanje z Matjažem je pripeljalo do končne različice, ki je bila na nek način nova, drugačna kot prej.”

> Dve stvari sta mi na prvi pogled všeč glede sinopsisa: gre za aktivnega junaka, ki se bori proti okoliščinam, in za junaka, ki dela z lastnimi rokami in je iznajditelj. Sta do tega junaka prišla z racionalnim premislekom ali se je enostavno pojavil?

Matjaž: “Kot sem že rekel, je bil navdih za film resničen junak, ki je imel vse te vrline. Ko sem slišal njegovo zgodbo, se mi je zdela dobra, tudi zaradi naštetih lastnosti, za katere sem bolj slutil kot vedel, da bodo filmu v pomoč. Torej je šlo za posluh, za občutek.”

Vojko: “Ta junak se je prav dobesedno pojavil v Matjaževem življenju in mu je film tudi posvečen. Prav je, da o njem govori Matjaž.”

Matjaž: “Poznal sem ga od takrat, ko je bil še dojenček ... Njegova zgodba se mi je zdela res filmska. Premore asociacijo na Jamesa Deana. A lotevanje takšnih zgodb je zelo občutljivo.”

Vojko: “Dodal bi, da smo si zadali dokaj težko nalogo, saj nismo hoteli pripovedovati klasične zgodbe o problematičnem mulcu, ki je drugačen zaradi slabih razmer doma, zaradi slabe vzgoje in podobnih vzrokov. Drugačnega mladostnika nismo hoteli opravičevati z okoliščinami. Hoteli smo pokazati, da v današnjem svetu obstajajo drugačni mladi ljudje, ki so nekaj posebnega takšni, kot so. Šolski sistem in starši pravzaprav ne vedo, kaj z njimi početi, čeprav so velik pozitiven potencial te družbe. Njihovo življenje se velikokrat konča tragično ali vsaj zelo povprečno. Takšni mladostniki so velikokrat breme tudi za lastno družino, ki prav tako ne ve, kako ravnati z njimi. V new age terminologiji so to indigo otroci.”

Matjaž: “Ko je filmska ekipa izvedela, za kaj gre, je bila zelo spoštljiva do filma, se mi zdi, da ji je to dalo pečat, jo je zaznamovalo, zaradi česar je delala s posebno odgovornostjo, z občutkom.”

> Kaj mora imeti igralec, da lahko igra slovenskega mladinskega upornika? Kako težko ga je bilo najti?

Matjaž: “Aljoša Bregar je naturščik, ki se je ob pravem času znašel na pravem mestu. Dobesedno. Ko sva z Vojkom začela pisati končno različico scenarija, to je bilo na nabrežju ob Ljubljanici, je prišel mimo in me pozdravil - sem namreč njegov mali stric.”

Vojko: “Tole je že kar neke vrste anekdota. Meni se je Aljoša takoj zazdel izrezan Jan iz scenarija. Kasneje, ko smo imeli avdicijo in kandidatov za Jana ni bilo veliko, sem Matjažu omenil Aljošo, on pa ga je poklical po telefonu. Čez dve uri je bil že na avdiciji in je bil najprepričljivejši. Iskali smo fanta, ki bi imel v sebi energijo upornika, hkrati pa bi izžareval pozitivno energijo. In seveda smo mu morali verjeti, da zna 'šraufati'.”

Matjaž: “Sam sem bil za drugega kandidata, priznam.”

> Koliko sta se zgledovala po starih slovenskih mladinskih filmih in zgodbah? Naslov Rdeča raketa me spominja tudi na Odpravo zelenega zmaja . Ali ima rdeča simbolični socialistični pomen?

Vojko: “Rdeča raketa je pravzaprav naslov Kosovelove pesmi, ki je idejno rdeča nit našega filma. Tu smo se naslanjali na Kosovela, ki je tudi sam dobesedno izgorel v kreativni energiji, saj je umrl zelo mlad. V isti povezavi smo se odločili za snemanje na Krasu in v sežanski srednji šoli, ki nosi Kosovelovo ime.”

Matjaž: “Hm, zanimivo, niste prvi, ki ste vprašali, če je v naslovu kaj te simbolike. Film je dobil naslov po avtu rdeče barve, ki si ga izdela junak, a tudi po istoimenski pesmi Srečka Kosovela, za katerega vemo, da je imel napredne, revolucionarne ideje. Če že, sva se med pisanjem scenarija zgledovala po zgodbi o Malem princu. Vendar ta bolj pride do izraza v romanu, ki sem ga napisal po scenariju.”

> Gremo mi po svoje Mihe Hočevarja je edina slovenska moderna mladinska franšiza. Torej obenem dokazuje, da so mladinski filmi - poleg vsega, kar so še lahko - lahko tudi izredno gledani. Sta si ta film - in če, v kakšni meri - zastavila za cilj?

Vojko: “Zavedamo se, da naš film ni najbolj primeren za otroke, ampak za mladostnike. Zato ne pričakujemo navala družin. Predvidevamo, da si bodo film ogledali mladi brez staršev. V tem smislu nekih slovenskih rekordov gledanosti ne pričakujem. Mislim, da je film narejen izredno komunikativno. Na testni projekciji smo imeli mlade, ki ne gledajo slovenskih filmov, ker so 'kar nekaj'. Ogled našega filma jih je prepričal, da je tudi slovenski film lahko gledljiv. Bili so pozitivno presenečeni, dobesedno navdušeni. To nam daje upanje, da ga bodo mladi sprejeli za svojega.”

Matjaž: “Želim le to, da bi mladi gledalci film vzeli za svojega, kar bo težko. Zavedam se namreč, da je to bolj film najine mladosti, kot se reče. Kar ne pomeni, da ne bi mogel postati tudi film zdajšnje mladosti. Tema, ki jo načenja - upor proti obstoječemu in predvsem na škodo mladine krivičnemu sistemu, ki ga pooseblja pokvarjen sodnik - je namreč več kot aktualna.” Peter Zupanc

---