Peter Pan slovenske glasbene scene

Slavko Ivančić, eden najbolj prepoznavnih glasov slovenske pop glasbe, praznuje letos štiri desetletja dolgo glasbeno kariero. Praznovanje bo združil s svojo 60-letnico, ki jo bo sicer dopolnil 28. novembra. Jubilejni koncert, ki bo na letnem prizorišču portoroškega Avditorija 14. avgusta, je za to poimenoval 40+60.

> Kaj vam pomenita številki 40 in 60?

“Še vedno sem otrok, večni Peter Pan, trmasti borec za resnico in nepopravljiv idealist in romantik. Številka 40: še živo se spominjam prvih nastopov v svoji Crikvenici; kulturni dom, črtasta obleka, metuljček, roke za hrbtom in ... petje! Star sem bil sedem let, ko sem stopil na oder, in danes, ko se počasi umirjam, predvsem glasbeno, se ozrem nazaj in ... bilo je noro. Vse bi ponovil!”

> Ste si kdaj mislili, da boste z velikim koncertom praznovali mladostnih 60 in 40 let profesionalne poti?

“V mladih letih na nekaj takega sploh ne pomisliš, saj imajo druge stvari prednost. Nekje v kotičku možganov pa je bila verjetno tiha želja, da bi nekoč jubileje praznoval z velikimi koncerti. A vedno sem si želel praznovati skupaj s svojim zvestim občinstvom. Tako je bilo za 50+30 in tako bo tudi za 60+40. Zakaj pa ne ? Nekdo jubileje praznuje z žurko, jaz imam žurko na odru! Z občinstvom prepevamo in se imamo lepo. Vsaj tako je bilo doslej in upam, da bo tako tudi 14. avgusta.”

> Zagotovo imate za seboj lepe, pa tudi manj lepe trenutke. Tako na odru kot v osebnem življenju.

“Slabe in manj lepe trenutke skušam takoj pozabiti. Lepih trenutkov je bilo veliko in so še. Vsaka moja zgodba (Crikvenica, Faraoni, Bazar, Casino Band, solo kariera) je polna nepozabnih trenutkov in doživetij. Tudi zaradi tega pravim, da bo vendarle treba napisati knjigo ... ha, ha.”

> Torej lahko nestrpno čakamo na vašo knjigo spominov. Verjetno bo zelo zanimiva. Ali obstaja morda kakšna odločitev, ki je ne bi nikoli več sprejeli?

“S svojim življenjem sem zelo zadovoljen. Zasebno živim mirno družinsko življenje. Z ženo Ireno sva skupaj več kot 30 let, sin Marko se je odločil za pomorsko kariero, hči Iva za pedagoško pot in tu je še naš sonček, vnukinja Marina. Profesionalno, kot izvajalec, glasbenik in pedagog, sem popolnoma zadovoljen.”

> Slavko Ivančić in politika. Ste predsednik portoroške krajevne skupnosti in občinski svetnik. Zakaj?

“Vse skupaj je prišlo dokaj spontano. V nekem trenutku smo se v stranki Neodvisen.Si našli domači dečki, polni idej, želje po izboljšanju stanja v piranski občini. Povedati moram, da sem v politiko vstopil zavestno in ni mi žal. Kot občinski svetnik skušam delovati pozitivno in ne klišejsko. Predvsem me zanima področje turizma (zanimivo in obenem zelo žalostno je, da nimamo v občini Piran oddelka za turizem, a se hvalimo, da smo najbolj turistična občina v državi) in kulture. Moje geslo je, da je treba razmišljati s svojo glavo, kar sem tudi dokazal, ko sem izstopil iz stranke in nadaljeval pot samostojno. Sem pa zelo ponosen na vodenje KS Portorož. Tukaj so prišli do izraza moja večna odprtost, optimizem in neposredna komunikacija z ljudmi, tako z domačini kot 'furešti'. In tu so uspehi, ki se jih skupaj s krajani zelo veselim.”

> Vam je delovanje na političnem področju prineslo prednosti v vaši pevski karieri?

“Ma kakšne prednosti! Nobene. Še več, ves čas občutim veliko zavisti, saj je metanje polen pod noge slovenski nacionalni šport.”

> Če ne bi bili politično angažirani, verjetno ne bi mogli postati umetniški vodja festivala Melodije morja in sonca?

“Da, ker sem tudi med županovanjem Tomaža Gantarja, ko še nisem bil politično aktiven, vodil festival. Nato festivala ni bilo, kasneje se je očitno nekdo spomnil mojega uspešnega dela na tem področju in tako se je pričela današnja zgodba festivala. Uspešnost mojega dela so potrdili tudi bralci Primorskih novic in poslušalci Radia Koper, ko so me leta 2012 izbrali za osebnost meseca julija, po izredno uspešno organiziranem festivalu. Še posebno ponosen sem, ker me ni nagradilo samo občinstvo, ampak tudi glasbena kritika. In verjemite, novinarji ne hvalite kar tako! Včasih znate biti zelo pikri. Ob tem se moram zahvaliti ekipi, ki z menoj uspešno dela - od Avditorija do predstavnice občine Piran in seveda RTV Slovenija. Umetniški vodja ima zelo odgovorno nalogo, ampak ponavljam, brez uspešne ekipe ni uspeha.”

> Dokazali ste, da je glasba vaš drugi jaz. Pa ne samo v pop glasbi, saj ste tudi ustanovitelj klape Solinar ...

“S klapo Solinar sem se vrnil v moje začetke v Crikvenici, ko sem ob nastopanju v skupini Liburni ustanovil klapo Crikvenica. V klapi Solinar smo začeli vaditi, ker smo se želeli družiti ob ubranem klapskem petju. Samostojna zgoščenka in mnogi nastopi so dokaz, da ni več poti nazaj. Da smo na pravi poti, potrjuje tudi dejstvo, da so po našem oblikovanju in nastopih ponovno zaživele mnoge klape v slovenski Istri. Pomagam pa tudi dekletom iz ženske vokalne skupine Žižule iz Portoroža.”

> Leta 2000 ste se odločili za samostojno glasbeno pot, kljub velikemu uspehu, ki ste ga doživljali s skupino Faraoni.

“Spomnim se izjave prijatelja Dragana Buliča : “Stari, imaš pa jajca!” Pri 46-ih sem zapustil eno od najboljših in najbolj priljubljenih pop skupin v državi in se odločil za samostojno glasbeno pot. Se pa vedno spominjam besed mojega pokojnega očeta (tudi on je bil glasbenik), da je treba vedno strmeti k svoji, avtorski glasbi. Najlepši občutek je, ko ljudje pojejo s tabo to, kar si sam napisal ali sam posnel, mi je večkrat dejal v pogovorih, ko me je pozno v noč čakal, da se vrnem z nastopa. Verjetno so bile njegove besede vedno v meni, nekje skrite in le vprašanje časa je bilo, kdaj jih bom uresničil. Moraš pa imeti tudi malo sreče in jaz sem jo imel. Zgodila se je Črta in vse ostalo je že zgodovina.”

> Ste že kdaj v svojem za sebnem življenju potegnili črto?

“Potegnil sem črto čez negativne osebe v svoji bližini. Potem, ko me je prestrašilo moje srce, sem si nadel nova, povsem druga očala in gledam na svet in stvari okoli mene povsem drugače. Bolj sem umirjen, strpen (vsaj upam, da je tako, dobro bi bilo vprašati ženo Ireno). Profesionalno tudi. Ni sem več pripravljen poslušati zgodb iz dneva v dan, kdo je boljši, kdo boljše igra, kdo boljše prepeva. To ni bistvo življenja. Nekateri moji prijatelji so me že zapustili, čeprav bi lahko posneli še veliko popevk. Glasba je eksaktna stvaritev. Občinstvo odloča in ne moreš ga zavajati.”

> Je bilo težko postati Slavko Ivančić, cenjen izvajalec na slovenskem glasbenem tržišču? Ste kdaj obupali?

“Včasih imaš občutek, da se stvari ne vrtijo tako, kot bi se morale. Prevzamejo te dvomi. Priznam, tudi pri meni je bilo nekaj takšnih trenutkov, pa vendar … Tu sem še vedno. Treba je razmišljati, razmišljati.”

> Nekateri izvajalci zelo neradi zapojejo v duetu, vi pa ste to storili kar nekajkrat.

“Zelo rad prepevam v duetu. Je pa, vsaj pri meni, zelo pomembno, da mi je drugi del dueta (več ali manj so to dame) blizu kot karakter, glasbenik. Skratka, da se ujameva. Tako sem v svoji zgodovini imel že nekaj duetov - z Nino Badrić, Anjo Rupel, Aniko Horvat, Ireno Vrčkovnik, Natašo Nardin. Na koncertih velikokrat pojem tudi z zelo nadarjeno Steffy. Sem pa na svoji glasbeni poti odpel dueta z moškima - z Oliverjem Dragojevićem in Alenom Končarjem.”

> Je bilo za vašo generacijo težko priti do dobrih rezultatov, ali je težje današnjim izvajalcem, ki se podajajo na glasbeno pot?

“Sem zelo žalosten, če pomislim na današnje mlade avtorje in izvajalce. Kljub vsemu je bilo nam veliko lažje pokazati, kaj znamo in zmoremo. Nismo imeli današnje tehnologije in mogoče je bila to za nas velika sreča. Na razpolago smo imeli le snemalne studie in naše popevke na vinilnih ploščah in kasetah, vendar smo imeli pri ljubljena plesišča, kjer smo nabirali kilometrino. In povsod, kjer smo nastopali, je bilo polno mladih, željnih dobre glasbe. Danes imajo mladi glasbeniki na voljo neverjetne tehnične vragolije, vendar jim manjka občinstvo, željno glasbe. To pa išče svoje glasbene užitke na spletu. Tako mladi, talentirani glasbeniki, za majhen denar prepevajo po kafičih. Radijske postaje vrtijo, kar vrtijo, turbo folk glasba pa osvešča našo mladino. Katastrofa! Vendar pa mladim glasbenikom vedno pravim, da morajo, ne glede na vse probleme, vztrajati, ustvarjati lastno glasbo, peti v slovenskem jeziku. Že vrsto let trdim, da sta pop in rock glasba del kulture nekega naroda.”

> Kako lahko dobite, če skladbe ne ustvarite sami, popevko, ki jo čutite, želite zapeti … Je težko priti do takšne skladbe?

“Zanimivo je, da sem na začetku svoje glasbene poti prepeval, kar sem sam napisal. Ko sem prišel v Slovenijo (leta 1980, op. av.), sem spoznal velikane na tem področju, kot so bili Danilo Kocjančič in Ferdi Maraž, Enzo Hrovatin, Patrik Greblo, Sašo Fajon, Gorast Radojevič, Jure Robežnik, Drago Mislej-Mef, Leon Oblak, Damjana Kenda Hussu, Miša Čermak. Rezultat tega izrednega sodelovanja so popevke iz mojega repertoarja, ki so že ponarodele in se pojejo na žurih, ob tabornem ognju. Bistvo je, da se najdeš z avtorjem, da te spozna kot osebo in glasbe nika, ker bo iz takšnega odnosa prišla na plano skladba, ki si jo oba želita.”

> Nam lahko poveste, kakšen pevec je bil Slavko Ivančić nekoč in kakšen je danes?_

“Odgovor je preprost. Le prisluhniti moramo popevkam Tina, Dober Dan, Sabina, Poišči me in nato Nisem jaz, Moja ljubezen, Ko mene več ne bo. Ni primerjave, a v obeh obdobjih je enaka energija mojih glasilk. Moja prava “ štima” se je znala izkristalizirati tudi po nekajurnem petju. Moj osebni rekord v neprekinjenem petju je osem ur. Neverjetno, vendar resnično. Na katamaranu Prince of Venice sem začel z nastopom v Šibeniku in ga končal v Kopru. Glede na mojo specifično barvo glasu, ki mi ga je podarila mati narava, bi dejal, da je danes še bolj žametna in zagotovo me bo spremljala še dolga leta. Res je, imam specifičen, prepoznaven glas v slovenskem glasbenem prostoru.”

> Nam lahko kaj več razkrijete o jubilejnem koncertu?

“Uf … že zdaj trepetam. Ob desetčlanskem bendu bomo slišali tudi Tinkaro Kovač, Alenko Godec, klapo Solinar, žensko vokalno skupino Žižule, 11- letno Lio Lusa in pevke otroškega zbora O. Š. Koper. Obeta se veliko emocij in dobre glasbe.”

MAJDA SANTIN

---